November 2015

Lovec:	Dejzo
Datum ulova:	torek, 3. novembra 2015
Žrtev:	orada
Teža:	3.2 kg
Globina:	7 m
Lokacija:	KvarnerLošinjski arhipelag
Tehnika lova:	Plitka šulja (do 10m)
Puška:	BleutecBleutec Raptor 110

S kolegi smo se v začetku novembra odpravili na krajši fantovski lov od Cresa pa do Lošinja.

Prvi dan smo lovili ob obali Cresa in riba ni bila najbolj aktivna, zato je bil ulov bolj slab. Tako da smo zvečer prespali v Nerezinah in se odločili, da naslednje jutro lovimo ob obali Lošinja, ki gleda proti Unijam in Susku.

Zjutraj ritual – bujenje, kava in pot pod noge. Imeli smo dva čolna, tako da smo se razdelili po dva na vsak čoln, da bodo preskoki hitrejši in bomo lahko obdelali več terena.

Na prvem jutranjem preskoku sem že imel srečanje z orado, ki mi je prišla na čeko; cca 1 kg do 1,5 kg, ki pa sem jo, ker sem jo streljal na daleč, zadel v rep in žal mi je ušla. Pa sem si že mrmral v brado: kako se lahko to vedno zgodi meni, da mi večje orade vedno uidejo.

No in vendar sem v tem preskoku dobil na koncu 2 manjši porcijski oradi. Poberem čoln in vprašam kolega kakšna je situacija. Pravi, da je videl brancine in bo nadaljeval. Nato peljem čoln naprej in se zasidram, skočim v vodo in dolgo, dolgo plavam. Medtem, ko nisem videl nobene ribe vredne strela, že pride kolega s čolnom in sem mu rekel, da mi parkira v naslednjem zalivu, kjer ga bom pobral. In spet plavam v prazno naprej, nato pa se mi končno nasmehne sreča, da dobim lepega pica, blizu 700 g. Sem se rekel: vsaj nekaj.

Po dolgem času praznega, končno ena riba in spet plavam naprej, ko naenkrat na daleč v razpoki vidim veliko glavo. Sem si rekel: ali je mogoče?? In res – velika orada! Ko pol dneva plavaš med majhnimi ribami, se ti pa zdi ogromna. Očitno je začutila mojo prisotnost in se dvignila iz hranjenja, v tistem pa sem se stisnil k steni in na eno oko gledal proti njej. Minilo je vsaj par minut, ko sva se tako gledala, naredila še kakšen grižljaj in ves čas gledala proti meni, jaz pa sem se nepremično držal skal da sem jih skoraj odlomil. Ko se je po parih dolgih minutah odločila, da se bo počasi odpravila v globino, se je obrnila, jaz pa sem zajel zrak in se počasi odpravil za njo. Ko sem jo videl, da je prišla za skalo, sem se malo hitreje potegnil, usmeril na drugi konec skale in se odločil za strel na daleč, ker nisem bil prepričan ali se bo še tako počasi premikala naprej ali jo bom izgubil. Vidim jo na drugi strani, že malo globlje, pritisnem in zadeta od zadaj skozi hrbet in glavo se je samo še malo stresla in ulegla. Pušica jo je komaj prebila, gledalo jo je ven morda par cm.

Tako, da smo tisti večer, od veselja in dobre volje, samo še nazdravili pri kolegih na Unijah in ob dobri hrani in vinu zaključili večer.