Avtorica: Mojca Haberman, slovenska reprezentantka v globinskem potapljanju na vdih in članica H2O Teama
Letošnja tekmovalna sezona je bila zame ena najintenzivnejših, a hkrati tudi najuspešnejših doslej. V manj kot dveh mesecih sem nastopila na dveh svetovnih prvenstvih v globinskem potapljanju na vdih – avgusta na svetovnem prvenstvu CMAS v Hondurasu in konec septembra ter v začetku oktobra na svetovnem prvenstvu AIDA na Cipru. Sezono sem zaključila s četrtim mestom na prvenstvu CMAS, novim osebnim rekordom v disciplini z dvema plavutma in bronasto medaljo v skupnem seštevku prvenstva AIDA.
Za temi rezultati pa se skriva precej več kot le nekaj uspešnih potopov. Veliko priprav, prilagajanja, premagovanja nepričakovanih težav in predvsem učenja, kako ostati miren tudi takrat, ko stvari ne potekajo po načrtih.
CMAS – Roatán, Honduras: le korak do stopničk
Avgusta sem odpotovala na karibski otok Roatán v Hondurasu, kjer je med 14. in 27. avgustom potekalo svetovno prvenstvo CMAS v globinskem potapljanju na vdih.
Roatán ponuja odlične pogoje za globinsko potapljanje. Toplo, modro karibsko morje in velike globine v neposredni bližini obale ustvarjajo okolje, ki si ga lahko potapljači na vdih samo želimo.
Na otok sem prispela nekoliko prej, da bi imela dovolj časa za prilagoditev na časovno razliko, okolje in pogoje v vodi. Na svetovnem prvenstvu sem nastopila v treh disciplinah: potapljanju z monoplavutjo (CWT), z dvojno plavutjo (CWTB) in vlečenju ob vrvi (FIM).
Začetek prvenstva ni bil takšen, kot sem si ga želela. Na prvem tekmovalnem dnevu sem morala potop predčasno zaključiti, kar je pomenilo rumeni karton in precej razočaranja. Pri globinskem potapljanju lahko že najmanjša težava vpliva na celoten potop. Pomembno pa je, kako se na takšne trenutke odzoveš in kako hitro uspeš ponovno vzpostaviti zaupanje vase.
Kljub zahtevnemu začetku sem uspela ostati osredotočena na naslednje nastope. Največji uspeh prvenstva je prišel v disciplini CWTB, kjer sem se potopila na 92 metrov, postavila nov osebni rekord in osvojila četrto mesto na svetu.Le eno mesto me je ločilo od medalje. Čeprav je bilo po eni strani nekoliko grenko ostati tik pod stopničkami, sem bila z rezultatom izjemno zadovoljna. Potop na 92 metrov z dvojno plavutjo je bil pomemben korak naprej in potrditev, da lahko tekmujem z najboljšimi potapljačicami na svetu.
AIDA – Ciper: nepričakovan zaključek sezone
Po svetovnem prvenstvu v Hondurasu ni bilo veliko časa za počitek. Naslednji cilj je bilo svetovno prvenstvo AIDA World Apnea 2026 Depth Championship, ki je potekalo v Limassolu na Cipru od 27. septembra do 10. oktobra.
Ciper mi je kot tekmovalna in trening destinacija že dobro poznan, saj sem tam v preteklih letih preživela veliko časa in opravila številne globinske treninge.
Tokrat pa priprave niso potekale po načrtih. Tik pred začetkom prvenstva sem zbolela, zaradi česar več dni nisem mogla normalno trenirati. Pred tekmovanjem sem tako uspela opraviti le dva uspešna trening potopa, kar je bilo precej manj, kot sem načrtovala. Zaradi bolezni in pomanjkanja treningov sem se odločila, da na prvenstvo pridem brez velikih pričakovanj. Moj glavni cilj je bil opraviti varne, sproščene in tehnično dobre potope ter postopoma pridobiti občutek za globino.
Prvi tekmovalni potop sem zato napovedala precej konservativno. Želela sem miren začetek, brez nepotrebnega pritiska. Ta odločitev se je izkazala za pravilno, saj sem z vsakim naslednjim potopom pridobivala več samozavesti. V disciplini z dvojno plavutjo sem se potopila na 88 metrov. Pogoji niso bili povsem idealni, saj je bilo prisotnega nekaj toka, izenačevanje pritiska pa ni potekalo tako gladko, kot bi si želela. Kljub temu sem potop uspešno zaključila.
Vse do zadnjega tekmovalnega dne sem uspela ohraniti niz uspešnih potopov z belimi kartoni. Pred zadnjim nastopom sem vedela, da imam priložnost za zelo visoko uvrstitev v skupnem seštevku, vendar sem se poskušala osredotočiti predvsem na izvedbo potopa in ne na rezultat. Prvenstvo sem zaključila z uspešnim potopom na 90 metrov z monoplavutjo (CWT), s katerim sem si zagotovila tretje mesto v skupnem seštevku žensk med 51 tekmovalkami z vsega sveta.
Naslov skupne zmagovalke je osvojila Madžarka Zsófia Törőcsik, drugo mesto Hrvatica Sanda Delija, sama pa sem se prvič povzpela na stopničke v skupnem seštevku svetovnega prvenstva AIDA.
To je bil zame res poseben trenutek. Glede na okoliščine pred začetkom prvenstva si težko predstavljam lepši zaključek sezone.
Ko globina ni edini izziv
Tekmovanja v globinskem potapljanju na vdih niso samo preizkus fizične pripravljenosti. Na velikih globinah postajajo vse pomembnejši tudi psihološka priprava, sposobnost sproščanja, učinkovito izenačevanje pritiska in predvsem zaupanje vase.
Sama sem se letos znova prepričala, kako pomembno je sprejeti okoliščine, na katere nimaš vpliva. Na enem prvenstvu sem se morala soočiti z razočaranjem po neuspešnem začetku, na drugem pa z boleznijo in negotovostjo glede pripravljenosti.
V takšnih trenutkih je lahko največji izziv prav to, da ne poskušaš na silo nadoknaditi zamujenega, temveč zaupaš svojemu telesu in izkušnjam.
Kot fizioterapevtka se še posebej zavedam pomena telesne pripravljenosti, regeneracije in razumevanja fizioloških odzivov na potapljanje. Toda z leti tekmovanj vedno bolj ugotavljam, da vrhunski rezultat ni odvisen zgolj od tega, koliko si fizično sposoben, temveč tudi od tega, kako učinkovito znaš svoje sposobnosti uporabiti v pravem trenutku.
Pogled naprej
Letošnjo sezono zaključujem z dvema izjemno pomembnima rezultatoma: četrtim mestom na svetovnem prvenstvu CMAS in tretjim mestom v skupnem seštevku svetovnega prvenstva AIDA.
Oba uspeha mi pomenita veliko, predvsem pa mi dajeta dodatno motivacijo za nadaljnje delo. Moj dolgoročni cilj ostaja napredovanje v globinah, izboljševanje osebnih rekordov in boj za najvišja mesta na največjih mednarodnih tekmovanjih.
Če me je letošnja sezona česa naučila, je to, da pot do uspeha redko poteka povsem po načrtih. Včasih so prav najzahtevnejše okoliščine tiste, v katerih odkriješ, koliko si v resnici sposoben.
In čeprav sem letos že prišla zelo blizu svojim največjim športnim ciljem, imam občutek, da je pred mano še veliko prostora za napredek.
Mojca Haberman




