| lica | |
| 25 kg | |
| 8.7 m | |
| Istra | |
| Plitka čeka (do 15m) | |
| H2O Invert Roller |
V podvodnem ribolovu obstajajo ulovi, pri katerih je najpomembnejša številka na tehtnici, in takšni, pri katerih je veliko pomembnejša zgodba, ki jo nosi riba. Pri moji največji Lici do zdaj je prav zgodba tista, zaradi katere mi bo ta ulov ostal v spominu. Njene korenine segajo 15 let v preteklost, na isto območje, kjer se je zgodil tudi letošnji ulov.
Pred 15 leti smo na tej lokaciji že vedeli, da se tukaj zadržujejo velike Lice. Takrat smo prišli do primerka, težkega približno 12–13 kg, sam pa sem imel tudi svoje srečanje z eno od velikih rib. Prišlo je do močne borbe, vendar je takrat nisem uspel dobiti. Lica mi je najprej odvila celoten mulinel, nato pa je zategnilo tako močno, da mi je sulico zlomilo na pol. Ta dogodek mi je ostal globoko v spominu. Takrat sem prvič zares občutil, kakšno moč ima velika Lica, predvsem pa sem dobil potrditev, da se na tem območju zadržujejo res velike ribe.
Od takrat sem se skoraj vsako leto vračal na iste lokacije. Na tem območju lovim že leta in leta in ga skozi čas poznam vedno bolje. V preteklosti sem v najboljših obdobjih tam lovil tudi po 3–4 mesece praktično vsak dan, zato sem imel ogromno časa za spoznavanje terena – različnih globin, posameznih kamnov, prehodov, pozicij in različnih načinov potopa. Veliko je bilo praznih potopov in dni, ko se ni zgodilo nič, vendar sem imel vedno v mislih tisti dogodek izpred 15 let. Vedel sem, da so velike Lice tukaj že bile, zato me je to območje vedno znova vleklo nazaj. Leta treninga, potopov, opazovanja in raziskovanja terena so mi dala izkušnje, zaradi katerih sem teren poznal vedno bolje, na svojo priložnost pa sem še vedno čakal.
15. septembra 2026 sem se očetu pridružil na morju. V vodi je bil že približno 4 ure in do takrat je imel ulovljeno približno 2-kilogramsko strelko. Ko mi jo je pokazal v vodi, mi je predlagal, naj se pomaknem bolj na odprto, proti svetilniku. Takoj, ko sem se odpravil proti odprtemu morju, sem na puški sprostil oziroma odvil mulinel. Ker sem vedel, kaj lahko naredi velika Lica, sem želel imeti dovolj vrvice za njen prvi pobeg. Pri takšni ribi ji moraš pustiti prostor, saj lahko v trenutku potegne ogromno vrvice. Odplaval sem nekoliko dlje od obale, na območje, ki je že precej oddaljeno od obale in kjer je zaradi plovbe čolnov potrebna posebna previdnost. Ko se spustiš pod gladino tako daleč od obale, moraš biti ves čas pozoren na dogajanje okoli sebe in dobro oceniti trenutek za potop.
Na območju, kjer sem se takrat potapljal, je bila globina približno 8–10 m, nato pa je teren postopoma padal vse globlje, proti 20–30 m. Pri prvem potopu sem se spustil na dno in okoli mene se je mirno vrtela jata cipljev. Ostal sem na čeki in mirno čakal, opazoval okolico ter bil pripravljen na trenutek, ko bi se kaj pojavilo. Nato pa so ciplji naenkrat zelo hitro izginili. Takoj sem vedel, da se nekaj dogaja. V naslednjem trenutku so vame priletele 4–5 velikih Lic. Vse se je zgodilo tako hitro, da sem komaj uspel reagirati. Poskusil sem ustreliti eno izmed njih, vendar sem zgrešil. Ko sem prišel na površje, sem očetu povedal, da sem videl in zgrešil velike Lice. Oče se je nato odpravil proti obali, jaz pa sem ostal na odprtem morju.
Ker sem jih že videl, nisem želel odnehati. Adrenalin je bil po prvem potopu neverjeten; ko enkrat vidiš 4–5 velikih Lic, ki ti v nekaj sekundah švignejo mimo, si želiš ostati v vodi in poskusiti znova. Vedel sem, da so na območju, zato sem ostal na odprtem morju in nadaljeval s potopi. Približno 20 minut sem se vračal na isto mesto, opazoval okolico in čakal na novo priložnost. Potem se je v daljavi pojavila velika Lica.
Tokrat je bila sama. Bila je mirnejša od tistih, ki so me presenetile pri prvem potopu, in že po prvem pogledu sem vedel, da je pred mano precej večja riba. Spustil sem se na 8,7 m globine, celoten potop pa je trajal 48 sekund. Po vseh teh letih sem imel občutek, kot da gledam ribo, na katero sem čakal od tistega prvega srečanja pred 15 leti. V mislih sem jo takoj poimenoval kapitanka.
Sledil je strel in takoj zatem se je začela borba. Lica je pokazala svojo moč že v prvih trenutkih. Na mulinelu imam približno 130 m vrvice, vendar je ob enem od prvih močnih pobegov v trenutku odvila več kot polovico vse špage. Pri takšni ribi se iz izkušenj hitro naučiš, da vrvice ne smeš na silo zategovati. Mulinel mora biti maksimalno odvit in ribi moraš pustiti, da vleče. Ko popusti in se za trenutek umiri, lahko začneš počasi pridobivati vrvico nazaj. Če bi ji poskušal na silo preprečiti pobeg, bi lahko samo še povečal možnost, da gre kaj narobe. Ko sem jo uspel nekoliko približati, je ponovno potegnila in pridobila razdaljo. Borba je bila dolga in zahtevna; približno 20 minut sem jo postopoma utrujal, čakal na njene trenutke in izkoriščal vsako priložnost, da sem pridobil nekaj vrvice. Pri takšni ribi si ne moreš privoščiti hitenja. Ves čas moraš ostati zbran in prilagajati borbo njenim pobegom.
Po približno 20 minutah sem začutil, da se je borba končno prevesila na mojo stran. Ko sem jo prijel, sem jo čim prej in čim bolj spoštljivo usmrtil, da se je po dolgi in naporni borbi vse skupaj končalo hitro in brez nepotrebnega trpljenja. Nato sem si jo takoj dal okoli pasu in začel plavati proti očetu.
Ko sem prišel do njega, je Lico zagledal pod vodo in skoraj ni mogel verjeti, kako velika je. Tudi sam sem jo do takrat doživljal predvsem skozi borbo; šele ko sem jo videl ob sebi in plaval proti obali, sem se zares zavedel njene velikosti. Merila je približno 130 cm in tehtala okoli 20–25 kg. V tistem trenutku pa mi številka ni pomenila toliko kot dejstvo, da se je po 15 letih zgodilo to, zaradi česar sem se vsako leto vračal na isto območje.
Pomemben del te zgodbe je tudi puška, s katero sem lovil. Uporabljal sem H2O Invert Roller 115, eno izmed prvih pušk tega tipa, ki sem jo dobil od kolega in trenerja Jureta Daica. Z njo lovim že približno 2–3 leta in v tem času je bila z mano na ogromno potopih, treningih in lovih. Ko isto puško uporabljaš toliko časa, jo dobro poznaš in veš, kako se bo odzvala, ko jo najbolj potrebuješ. Tudi tisti dan je bila z mano pri ulovu, na katerega sem čakal 15 let.
Po borbi je bila poškodovana tudi ašta. Lica jo je zvila za približno 3–4 cm, zato sem jo moral pred naslednjim potopom zamenjati. Ko sem jo pogledal, sem se spomnil dogodka izpred 15 let, ko mi je velika Lica pri borbi zlomila sulico na pol, vendar je takrat nisem uspel dobiti. Po 15 letih se je zgodba na istem območju ponovila, tokrat pa se je končala drugače.
Mislil sem, da je s tem zgodbe konec, vendar se je naslednjih nekaj dni zgodilo še nekaj, česar zagotovo nisem pričakoval. 17. septembra sem se ponovno odpravil v vodo, tokrat z novo ašto. Na približno 5–6 m globine se je pojavila nova Lica, dolga okoli 100 cm in težka približno 8–10 kg. Ponovno se je začela borba in tudi ta riba je ob močnem pobegu v trenutku odvila več kot polovico vrvice z mulinela. Po prvi veliki Lici sem mislil, da me v naslednjih dneh nič več ne more presenetiti, vendar se je zgodba očitno šele nadaljevala.
Naslednje jutro, 18. septembra, sem se ponovno odpravil v morje. Tokrat se je potop začel precej drugače. Med potopom se mi je strgala lampuga, težka približno 3–4 kg. Kljub temu sem nadaljeval. Čez nekaj časa se je na približno 5–6 m globine ponovno pojavila Lica. Tokrat manjša, približno 80 cm dolga in težka okoli 5 kg. Tudi ta potop se je končal z borbo in še enim ulovom.
Tri Lice v 3 dneh so bile nekaj, česar zagotovo nisem pričakoval. Toda prva bo zame vedno nekaj posebnega. Ne samo zaradi 130 cm in 20–25 kg, ampak predvsem zaradi vsega, kar je stalo za njo. Po vseh teh letih, številnih potopih, praznih dnevih in čakanju sem končno dobil svojo priložnost. Po prvem zgrešenem potopu sem ostal v vodi, vztrajal in čakal na nov trenutek. Ko se je pojavila sama, sem vedel, da moram ostati miren in izkoristiti priložnost, ki sem jo čakal tako dolgo. Po približno 20 minutah borbe je bila kapitanka moja.
Zato ta ulov zame ni samo največja Lica, ki sem jo do zdaj ujel. Je predvsem rezultat 15 let vztrajanja, učenja, opazovanja ter številnih potopov na istem območju. Nekatere ribe pridejo in odidejo, nekatere priložnosti zamudiš, za nekatere pa moraš čakati leta. Tokrat se je vse poklopilo.
In prav zato bo zame ta Lica vedno ostala – kapitanka.
0 Odzivi na "September 2026"