Kratka zgodovina rekordov

Prvi uradni rekord datira v leto 1949. Raimondo Butcher je tisti dan osvojil stavo in si prislužil 50.000 Lir, kar je bila takrat kar lepa vsota. Potopil se je na -30m, kjer ga je počakal avtonomni potapljač in tako rekord potrdil. Tako je odprl pot postavljanju rekordov v disciplini “absolune spremenljive obtežitve”, danes imenovane tudi no-limits, kjer je bilo možno potopiti se z neomejenim balastom in se dvigniti z balonom.

Bucher je ostal “najgloblji človek” 2 leti. Leta 1951 sta se v Neaplju Ennio Falco in Alberto Novelli oba potopila na -35m.

Butcher je počakal eno leto ter se nato pri Capriju, leta 1952 potopil na -39m ter ponovno osvojil rekord. V tem času so tudi že izumili vodo tesna ohišja za kamere in tako je ta rekord prvi dokumentiran na videu. Ostala oprema je bila primitivna. Dihalka je bila kos cevi za plin, maska, zastarela z velikim volumnom, ki je povzročala prve probleme kompenziranja že na globini 10m. Plavuti so bile narejene iz zelo mehke gume in le malenkost daljše od potapljačeve noge.

Leta 1956 sta se ponovno javila Falco in Novelli in postavila novo mejo -41m v Rapallu.

Leta 1960 se je Americo Santarelli v Braziliji potopil na -43m. Istega leta je prišel v Italijo in se v vodah Cape Circea potopil na -44m. Kmalu po tem se je prvič oglasil Enzo Maiorca, človek, ki je v apnei dominiral naslednjih 30 let. Najprej se je potopil na -45m vendar je Santarelli mejo takoj pomaknil še niže, na -46m. Zagnan Maiorca je seveda takoj odgovoril, ter presegel rekord za kar 3m in se potopil na -49m.

Nato, v letu 1961, je prvič dosegel mejnik -50m.

Naslednje leto ga je v Ustici z lahko pomaknil na -51m. Znanost je bila razdvojena. Niti predstavljati si ne morem psihično stanje Maiorce, ki se je kljub zagotovilom vseh znanstvenikov in zdravnikov, da bo ga pritisk na takšni globini ubil, potopil 51m globoko. Santarelli je odnehal, Maiorca pa je z novim zagonom, avgusta leta 1964, v Syracusi podrl svoj rekord z -53m in nato spet naslednje leto julija z -54m.

Leta 1965 se pojavijo 3 novi tekmovalci v osvajanju rekordov: Teteke Williams, Robert Croft in Jacques Mayol. Rekordi so sledili:

• -59m Williams, Polinezija, september 1965,
• -60m Mayol, Bahami, junij 1966,
• -64m Croft, Florida, februar 1967,

ki pa niso veljali za uradne, saj je takrat položil CMAS roko nad odobravanje rekordov.

Maiorca je nato novembra 1966 postavil prvi uradni rekord -62m v Syracusi, vendar ni bil zadovoljen in se pri Cubi, septembra 1967 potopil na -64m ter tako izenačil Croftov neuradni rekord.

Croft, obdarjen z velikanskimi pljuči (9 in pol litrov), ki se je potapljal popolnoma brez opreme, celo brez maske, se je decembra 1967 potopil na -67m, mesec za njim pa je Francoz Jaques Mayol, mukoma dosegel -70m. Američan Croft je odgovoril avgusta 1968 in dosegel -73, vendar CMAS rekorda ponovno ni priznal. Croft se je po tem potopu umaknil zaradi pljučnega emfizma.

Maiorca je nadaljeval in dosegel –72m ter leto za tem še -74 v Ognini. Čez mesec dni je sledil Mayol z -75m in takoj nato -76 na Japonskem.

5. decembra 1970 se je CMAS, na podlagi resnega posveta s svojimi zdravniki, odločil da ne bo več potrjeval nobenih rekordov prostega potapljanja. Eden od navedenih razlogov je bila nevarnost za podpirajoče scuba potapljače.

Vendar pa se je lov za rekordi nadaljeval. Maiorca, razvnet od Mayolovih -76m, se je pognal na -77m, kar je v naslednjih 2 letih še izboljšal, najprej na -78 in nato še -80m. Tako je Mayola leta 1973 prehitel že za 6 metrov. Maiorca je takoj odgovoril in naslednje leto v Sarrentu močno presegel obstoječi rekord z globino -87m, vendar ga je čez leto dni, Mayol ponovno prehitel, ko je na Elbi dosegel globino -92m. Mayol je ta rekord še enkrat izboljšal in 23. novembra dosegel magično mejo -101m. Leta 1983 se je Mayol ponovno potopil in dosegel globino -105m, Maiorca pa je leta 1988 prav tako dosegel mejo -101m ter tako zaključil svojo športno kariero.

V teh tridesetih letih je zelo napredovala tudi oprema. Maske polnjene s silikonom so se postopa zmanjševale in tako odpravljale probleme pri kompenziranju zraka. Za globinske rekorde so pričeli uporabljati posebne leče. Tudi plavuti no zelo napredovale, kratke mehke plavuti so zamenjale nove, dolge tudi skoraj meter. Tudi oblika in materiali so se spremenili. Materiali so postajali vse trši in prožnejši, vse do danes, ko najboljše plavuti izdelujejo iz karbonskih vlaken. Ta napredek je omogočil novo prestavljanje rekordov, predvsem v disciplini “nespremenjene obtežitve”, ki velja dan danes za glavno športno disciplino v apnei.

Disciplina nespremenjene obtežitve, narekuje tekmovalcu, da mora potop opraviti popolnoma s svojimi močmi, brez dotikanja vrvi in odmetavanja uteži, ki so bile uporabljene za potop. Prvi, ki je po teh pravilih postavil rekord je bil Stefano Macula z -50m. Njegova učenca, Nuccio in Mario Imbesi sta septembra 1978 postavila nov rekord, -52m, ki pa ga je isti mesec Maiorca potolkel z -55m. Makula je to izenačil, vendar je oba še v istem letu prehitel Enzo Liistro z -56m. Nuccio je junija 1980 to prestavil na -57m. Oktobra 1981 se je Makula potopil na -58m, Novembra pa je Mayol kot prvi prestopil 60 z -61m.

Naslednja leta so minila dokaj mirno razen posameznih poskusov, ki pa niso bili uradno priznani, vse dokler Makula leta 1988 v Gianuttri ni postavil novega rekorda v “spremenljivi obežitvi” z -102m. Naslednje leto se je 23. oktobra v Ponzi smrtno ponesrečil pri poskusu potopitve na -110m.

Med tem je po Evropi pričelo krožiti ime Kubanskega apneista Fracnisca “Pipina” Ferrerasa. Po govoricah naj bi dosegel -67m konstantni obtežitvi leta 1987 in -69m leta 1988. Ta rekorda nista bila nikoli priznana, ker se je potopil z vlečenjem ob vrvi, kar je bilo prepovedano. Naslednje leto je bilo pomemben mejnik za prosto potapljanje. Francoz Frank Messegue je v disciplini konstantne obtežitve dosegel -62m in ponovno odprl lov za rekordi. Pipin pa je pričel trenirati disciplino spremenljive obtežitve, ter po predpisih, v Kubi 3. novembra 1989 postavil nov rekord -112m in si prilastil naslov “najgloblji človek na svetu”.

To leto je prišlo tudi do nekaterih sprememb v disciplinah. Konstantna obtežitev ni bila deležna bistvenih sprememb, spremenjena pa so bila pravila spremenljive obtežitve. Po novih pravilih potapljač ne sme imeti za potop, na sebi več kot za 1/3 njegove teže dodatnega balasta, ki ga lahko nato na dnu odvrže in izplaval z lastnimi močmi. Uporaba balonov za dvig je prepovedana. Iz strani Federacije je disciplina No-limits oziroma absolutne spremenljive obtežitve, ostala nepriznana.

Tako smo ostali leta 1989 pri treh rekordih:

• Konstantna obtežitev: Messegue, -62m
• Spremenljiva obtežitev: Maiorca, -87m
• No-limits: Pipin, -112m.

Septembra 1990 je Pipin, postavil nova rekorda. V konstantni obtežitvi je poglobil iz -62 na -63m, v spremenljivi obtežitvi pa iz -87 na -92m.

Nato je na sceno stopil Umberto Pelizzari. 11. novembra, leta 1990 v vodah Porto Azura je postavil prvi svetovni rekord v disciplini konstantne obtežitve z -65m. Leta 1991 je Pipinu spodletel poskus rekorda v konstantni obtežitvi, 6. julija 1991 pa je izboljšal No-limits rekord na -115m. Oktobra istega leta se je Pelizzari odzval in postavil svetovne rekorde v vseh treh disciplinah v enem samem mesecu:

• 2. oktobra 1991, konstantna obtežitev, -67m,
• 22. oktobra 1991, spremenljiva obtežitev, -95m in
• 26. oktobra 1991, no-limits, -118m.

Rekordi so si sledili:

• Maj, 1992, konstantna obtežitev, Pipin, -68m,
• 17. september 1992, “Pelo” -70m, (istega dne Pipinu ni uspel poskus spremenljive obtežitve na -101m, saj se je vrnil nezavesten),
• 20. septembra, Pipin, no-limits, -120m,
• 1992, Pipin, spremenljiva obtežitev, -96m,
• 11. oktober 1992, no-limits, -123m, Pelizzari,
• 12. november 1992, no-limits, -125m, Pipin,
• Julij 1994, no-limits, -126m, Pipin,
• November 1994, no-limits, -127m, Pipin,
• 30. julij 1995, no-limits, -128m, Pipin.

Leta 1993 je bila ustanovljena AIDA (International Association for the Development of Apnea), katere namen je bila regulacija in standardizacija poizkusov postavljanja rekordov v apnei. AIDA je do danes največja organizacija za apneo ter je pristojna za potrjevanje svetovnih rekordov in prirejanje tekmovanj.

26. julija 1994 v Sardiniji, je Pelizzariju uspel potop v spremenljivi obtežitvi na -101m, kar je naslednje leto julija še izboljšal na -105m. Šest dni pred tem je uspel postaviti še nov rekord v konstantni obtežitvi in sicer na -72m. Septembra 1995 je ta rekord poskušal izboljšati Eric Charrier, ki je dosegel globino –73m, vendar se je na površino vrnil nezavesten, kar pa ni v skladu s pravili, zato mu rekord tudi ni bil priznan. Po kratkem posredovanju zdravnikov s kisikom je ponovno zadihal in se osvestil približno minuto po izronu.

15. decembra je znova presenetil CMAS in naznanil ponovno priznavanje rekordov, vendar le v kategoriji konstantne obtežitve. Pravila so ostala nespremenjena in tako priznana v stotinah držav, ki so podpirale CMAS.

Leta 1996 sta se v svetu apnee pojavili še dve imeni. Gianluca Genoni, tesni prijatelj Pelizzarija in njegov varnostni potapljač. 17. avgusta je izboljšal rekord v spremenljivi obtežitvi na -106m. Drugi je bil Francoz Michel Olivia, ki je izenačil rekord v konstantni obtežitvi, oktobra 1996. Pelizzari se je popolnoma skoncentriral na dve disciplini spremenljive obtežitve ter med 9. in 16 septembrom 1996 ponovno osvojil oba rekorda, spremenljivo obtežitev je poglobil na -110m in no-limits na -131m. Nato je naslednje leto Genoni popravil rekord v spremenljivi obtežitvi za kar 10m in napravil -120m. Oktobra istega leta se je v Porto Venere, Pelizzari potopil na -75m v konstanti obtežitvi in tako popravil ta rekord preden ga je naslednje leto ponovno popravil Kubanec Alejandro Ravelo, ki se je uspešno vrnil z -76m izpod gladine. Leto 1998 je bilo Genonijevo v katerem je podrl svoj prejšnji rekord v spremenljivi obtežitvi z -121m in osvojil rekord še v disciplini no-limits z -135m. 6. junija 1999 se je pojavil še en Francoz, Loic Leferme in podrl Genonijev no-limits rekord z -137m. Kakorkoli Genoni se ni vdal in konec poletja 1999 ponovno osvojil rekord no-limits z -138m, ter izboljšal svoj rekord spremenljive obtežitve na -122m.

Po skoraj 2 letni odsotnosti, 18. oktobra 1999, se je ponovno oglasil Pelizzari in se potopil v konstantni obtežitvi na -80m. V istem tednu je postal tudi prvi človek, ki je dosegel mejo -150m, seveda v kategoriji no-limits. Še 2 leti kasneje, 2. novembra 2001 je postavil še zadnji rekord v spremenljivi obtežitvi z globino -131m. S tem se je tudi dokončno poslovil od tekmovanja in postavljanja rekordov.

Trenutni rekord v konstantni obtežitvi drži Martin Stepanek z -103m, postavljenim 10. septembra 2004, prav tako v spremenljivi obtežitvi z -136m, postavljenim 14. aprila 2005. Največja globina sploh, postavljena seveda v kategoriji no-limits je trenutno -171m, ki jo drži Loic Leferme in ga je postavil 30. oktobra 2004. Vendar pa je rušenje le-tega že napovedal Patrick Musimu in sicer 5. julija 2005 v Egiptu. Patrick je napovedal naskok kar -200m, kar pa se trenutno zdi zelo neverjetno. Vendar, pustimo se presenetiti, kot vidimo v svetu apnee ni nič nemogoče.

V zadnjih letih se je rivalstvo med Pelizzarijem in Pipinom ohladilo in v magični svet apneje so vstopili še drugi. Med najboljše danes štejejo: Čeh Martin Stepanek, Avstrijec Herbert Nitsch, Venezuelec Carlos Coste, Francoz Guillaume Nery, Italijana Davide Carrera in Alessandro Rignani Lolli, Manolis Yankos iz Grčije, Pierre Frola iz Monaka in še mnogi drugi.

Omeniti velja tudi apneiste, ki tekmujejo večinoma v bazenskih kategorijah, torej statiki, dinamiki in dinamiki brez plavuti. V lanskem letu se je tukaj pojavil zelo obetaven in mladi Nemec Tom Sietas, ki je trenutno, z 8min 58sec nepremagljiv v kategoriji statične apnee. Rekord v dinamični apnei trenutno drži Peter Pedersen z 200m preplavane dolžine. Naj omenim še enega rekorderja in sicer v kategoriji plavanja brez plavuti. S 166 preplavanimi metri je to Danec Stig Aavall Severinsen.

Aktualne svetovne rekorde priznane po AIDI lahko spremljate na njihovi spletni strani.

Na tej spletni strani pa boste našli celotno zgodovino AIDInih rekordov po posameznih disciplinah.