Na kratko bi rekel enkratna tekma, svetovni rekord, državni rekord in Tom Sietas. Neverjetno doživetje…! Ker pa pa bi verjetno želeli zvedeti tudi nekaj podrobnosti pa sem se odločil, da se ponovno malo razpišem. Sedaj ko sem uredil skoraj vse zadeve okrog tekme, lahko tudi temu posvetim par uric.
Začetek vsega sega že v prejšnje leto, ko smo se v ožjem krogu Andrej, Jure in jaz odločili, da napravimo nekoliko drugačno tekmo kot smo jih doslej bili vajeni v Sloveniji. Tako smo septembra določili datum in ožji organizacijski odbor. Datum je padel na 3. in 4. marec 2006 in počasi se je pričelo z delom. Vse stvari so potekale zelo mirno tako sama prijava tekmovanja na AIDO, kot postavitev spletnih strani mad06.h2oteam.com in tudi sama zamisel pravil.
Januarja sem Tomu, s katerim sem že poprej navezal stike, prvič omenil možnost prihoda v Slovenijo in bil je navdušen. Slovenije do tedaj še ni videl (pa tudi sedaj je še vedno ni kaj dosti J) zato se je z veseljem odzval povabilu.
Ponovno je sledilo nekoliko mirnejših tednov, ki pa so bili toliko napornejši zaradi treninga. Organizacija je postala zelo stresna zadnje 3 tedne, ko smo imeli veliko problemov s CMASom, ki je tekmovalcem prepovedoval nastop na naši AIDA tekmi.
Do tedaj smo imeli že potrjen status AIDA open national ranking tekme s pripisom WR, ki je pomenil priznavanje na tekmi postavljenih svetovnih rekordov.
Zadnji ponedeljek pred tekmo je bil katastrofalen. Navsezgodaj mi je Tom sporočil, da je zamudil letalo in da ne ve če bo lahko prišel. Nato me kliče Jure in mi pove, da so težave z rezerviranimi termini na bazenu, pa še nekaj zapletov na finančnem področju mi je popolnoma pokvarilo dan. No, že torek je vse skupaj lepo popravil.
Z Juretom sva Toma pričakala na Graškem letališču, ki je, s 15 minutno zamudo, prispel nasmejan kot vedno. Pot do Maribora je potekala že popolnoma v duhu apnee, kar se ni spremenilo cel teden. Na poti nas je spremljal Radio City in Tom je kar presenečeno pogledal, ko se je iz radia zaslišalo »… Tom Sietas …«. Ja, naša reklama je bila kar odmevna.
Potem ko smo pri Kolmaniču dvignili avto za Toma smo se takoj odpravili nekaj pojest. Tom je dve uri pred treningom, pri Primožu zmazal en velik dunajski s pomfrijem. Sploh ne vem kako je lahko potem še plaval. Ampak je… in to kako plaval. Kot za šalo je zvečer odmahal 175 metrov ob katastrofalni obtežitvi. Odbijal se je od dna, naredil en kup zamahov več kot običajno, vendar pod vodo ga nič ne ustavi. Pač je najboljši.
Tako so moji dnevi do petka potekali bolj v smislu: zgodaj vstati, najprej za računalnik odgovorit na maile in updejtat spletne strani, zajtrkovat s Tomom in veliko čvekat. Skoraj vsak dan sva izdelovala in popravljala njegovo vratno utež, ki mu je niso pustili vzeti na letalo in tudi plavutk ne, vendar sva misel, da bi tudi te izdelala hitro opustila… Sledil je kakšen trening potem pa malo okrog po mestu, mogoče še v savno in ponovno za računalnik, če pa je ostalo kaj časa pa še spat.
Petek je ponovno bil zelo naporen. Zbudil sem se že ob 7. uri zjutraj, ob 9. uri sem bil že na intervjuju na radiu, spet nazaj doma spakiral računalnik in se odpravil na bazen. Čas do pričetka tekme zvečer je potekal mrzlično in mnogo prehitro. Še dobro, da sem imel veliko pomoči od prijateljev, predvsem pa Andreja, Jureta, Aleša, Matjaža in Mihelo. Brez njih nikakor nebi šlo.
Ko smo ob pol osmih zvečer spustili slovensko himno za otvoritev tekmovanja, sem jaz še panično skakal okrog računalnika in popravljal sodniške liste, otvoritveni govor pa sem popolnoma preslišal. Če ima kdo slučajno kaj posneto naj mi pošlje J. Malo pred uradnim startom spet nov problem. Potrebujemo otvoritvenega plavalca! Uh zakaj mi to ni nobeden prej povedal. U Lovro… Lovrooooo… Lovro! Ja, ja ni problema bomo zrihtali ti samo odplavaj kolko boš pa bomo vsi srečni… Za las je še izšlo. Hvala Lovro.
Hitro se je pričelo tekmovanje in kar prvi na vrsti je bil svetovni prvak in rekorder Tom Sietas. Vsi smo težko pričakovali njegov nastop saj je dinamična apnea brez plavuti trenutno njegova najmočnejša disciplina. V vodi je bil zelo hitro, njegove končne priprave pa so se pričele 12 minut pred startom. Njegova priprava je prava umetnost, nadihavanje, raztegovanje, umirjanje in nato zadnji vdih… 35 sekund pred startom. Kaj pa dela človek?!? On pa lepo mirno prične pakirat in pakirat in pakirat… In šele po 35 sekundah je do roba poln zraka, da se lahko mirno spusti pod vodo. Z prvim odrivom pristane na 15 metrih, nato pa 7 zamahov in že je na odplaval prvo dolžino bazena. Ura pa kaže že 1 minuto in 10 sekund. Jaz pri takšnem času počasi že zaključujem, Tom pa še na polovici ni… Počasi in elegantno drsi skozi vodo, popolnoma nevtralno obtežen, ura pa pokaže že 2 minuti in 20 sekund ko obrne na 100 metrih. Poganja se naprej 3 minute in 25 sekund in 150 metrov. Napetost pri vseh narašča. Svetovni rekord na 175 metrih se bliža, in Tom se mu počasi bliža. Preplava označbo za polovico bazena in tako izenači svetovni rekord, malenkost se še pusti nosit nato pa se obrne navzgor. Na površino priplava zelo počasi, tako da sem že mislil, da kaj ni v redu. Nasmešek na njegovem obrazu pa je pomenil: »vse je OK«. Sprva se je obesil na progo in enostavno užival v novem rekordu. Skoraj malo predolgo. V zadnjem trenutku se je odločil, da sname očala in napravi potreben zaključni protokol. Sledil je beli kartonček in seveda navdušen aplavz gledalcev in vseh prisotnih. Končna dolžina po 4 minutah in 5 sekundah pod vodo je bila 176 metrov.
Sledile so hitre čestitke, takoj nato pa spet problemi. Tom je plaval tako dolgo, da se sodniki niso uspeli pripravit na naslednji start in vse naslednje starte smo morali zamakniti za 2 minuti. Teli časi so me osebno kar pošteno zmedli in na start sem prišel prepozno. Ne vem kako mi je to uspelo, ampak še niti v vodi nisem bil pa je že bila napovedana minuta do starta. Ajmo zdaj Sandi hitro v vodo pa naredi svoje. In sm’ šu. Samo ne ravno daleč. Pot se je zame končala že pri 80 metrih, ampak sem pa vsaj končal čist, napram večini ostalih ta večer.
Pohvaliti moram naša dva Jureta, enega Daića, ki je osvojil prvo mesto na državnem prvenstvu s 105 metri in drugega Kompana, ki je potolkel svoj osebni rekord z 83 metri na svoji prvi tekmi v DNF.
Groza pa me je postala ob pogledu na ostale tekmovalce. Diskvalificiranih je bila več kot polovica, tako da je bila lista z rezultati prvi dan prava žalost. Tudi Mitja je konkretno precenil svoje zmožnosti, da o celotni ženski državni konkurenci sploh ne govorimo, saj so stopničke ostale prazne.
Po tekmi je bilo potrebno še opraviti še kar nekaj administrativnega dela in komaj sem že čakal, da se uležem v posteljo. One more day to go…
Budilka zjutraj ni šparala. Veselo je pričela skakati po oddaljeni mizi že ob sedmih. Še dobro, da je bila tako daleč vstran, saj drugače se verjetno nebi vstal. Čakal me je že nov kup nalog in vse brez zajtrka… Na bazen sem prispel malo pred deveto uro zjutraj in se razveselil, saj je bila večina stvari že pripravljenih: mesta za statično disciplino, kamere, sodniki, pa tudi večina tekmovalcev je že bila prisotnih. Te je sprva v delo vzel Bill ter jim pojasnil, da če želijo imeti rezultat, da morajo ostati tudi pri sebi in opravit zaključni protokol. Nekako so se sporazumeli in tekmovanje je steklo.
Seveda sem ponovno v zadnjih minutah iskal predtekmovalca za statiko. Tokrat sem v vodo potisnil našega Primoža, ki je nalogo odlično opravil. Tekmovanje se je pričelo vendar ga ponovno nisem imel časa spremljati. Prišel je Tom in mi posodil svojo obleko saj je mojo cel čas zalivala voda. Že lep čas ni delal nobene statike zato je naredil eno kratko testno, jaz pa sem ga pazil. Nekje med tem časom sta bila na vrsti tudi Mojca Studen in Aleš Seliškar, ki sta bila najboljša v državni konkurenci. Mojca celo z novim državnim rekordom, ki je sedaj pri 5 minut in 10 sekund, Aleš pa z zelo dobrimi 6 minutami in 4 sekundami. Od H2O teama je bil najboljši naš Jure, ki je z veliko volje prišel do 5 minut in 39 sekund, kar je zadostovalo za 6. mesto.
In na vrsti je bil še zadnji start, v katerem sem se pomeril tudi jaz z najboljšimi. Ob meni so bili Tom Sietas, Glenn Venghaus, Andrea Richichi in Nikola Štorga. Pri odštevanju sem se počutil še zelo dobro, čeprav utrujeno in tudi sam pričetek statike je bil v redu, vse tja skoraj do 5 minut, potem pa naenkrat ni več šlo. Glavo sem iz vode pomolil pri 5 minutah in 12 sekundah. Porazno. Že nekaj časa nisem naredil tako slabe statike, ampak bo že drugič boljše. Organizacija pač pobere svoj davek sem si mislil… V naslednjem trenutku pa sem bil presenečen saj ko sem se ozrl okrog sebe je bil pod vodo le še Tom. Ah imam še čas. Tip drži več kot 8 minut, čisto dovolj, da se mirno sprehodim do tja in ujamem izjemen zaključek te discipline. Tom je svojo statiko prekinil pri 8 minutah in 33 sekundah, manj kot pol minute pod svetovnim rekordom. In ponovno z nasmeškom, kot da se je prišel samo malo okopat… Čestitke!
Bazen se je dokaj hitro spraznil in ostala sva sama z Matjažem, da postoriva še potrebno administracijsko delo. Končala sva malo pred 15. uro, ko se je pričela še zadnja disciplina. Tokrat sem se na predplavalce spomnim nekoliko prej in jih organiziral kar 10. Žal se je zadeva spet nekoliko zavlekla in ni izpadla točno tako kot sem si zamislil, pa vendar je s plavutmi odplavalo 10 tekmovalcev naenkrat. Čudovit prizor.
Malenkost kasneje pa ponovno Tom. Kot že prej omenjeno mu ni uspelo prinesti plavuti in je nastopil kar brez njih. Sicer jih pa tako ne rabi. Odločil se je, da nam pusti malo veselja in svoj potop zaključil pri 136 metrih. Ta dolžina mu je popolnoma zadostovala za skupno zmago z veliko, veliko prednostjo.
Moj nastop se je počasi bližal in tokrat sem bil odločen, da ga ne zamudim. Številke na uri so se obračale zelo hitro in 10 minut pred startom sem se brezglavo odpravil proti svojemu startnemu mestu. Nekje vmes so slovenski kolegi nanizali kar nekaj dobrih rezultatov. Mojca Studen je recimo odplavala nov državni rekord z 88 metri, Aleš Seliškar 117 metrov in Matej Mihailovski s 125 metri. Tudi naši sosedje Hrvati so se potrudili. Nikola Štorga je postavil nov državni rekord s 130 metri, meter za njim pa je ostal malo razočarani Ivan Sršen. Naša dva Jureta pa sta malo razočarala. Daić je že nekoliko taktiziral in odplaval 125 metrov, Kompan pa ni želel plavati več kot 100 metrov. Šiba bo pela J!
Ponovno sem startal v zadnji skupini ob Mitji, ki pa ni bil videti preveč dobro. Ko sem se odpravljal v vodo je v moji progi še plaval Luka Pengov, ki je s svojimi prejšnjimi rezultati že napovedoval hudo konkurenco. In je tudi bil, s 150 odplavanimi metri. No v tistem trenutku sem opazil, da sem popolnoma zmeden. Pozabil sem milo za obuvanje plavutke. Ah še dobro, da ga je Luka pozabil na štartnem kamnu. Hvala Luka J. Skočim v vodo in se ponovno nekoliko umirim, minuto pred startom pa opazim, da sem pozabil tudi ščipalko za nos. Kje je zdaj kdo da mi jo hitro prinese? Aha, Andrea je tu, ki pa je še bolj zmeden kot jaz in sedaj prihiti tudi Mihela. Ja ona bo zrihtala. Hitro ji razložim, kje, kaj in kako in 20 sekund pred startom držim v rokah tudi svojo ščipalko. Zdaj je tako že vse mimo. Še zadnja dva vdiha in gremo. Prvih 50 metrov niti ni bilo najboljših, potem pa se mi je uspelo kar dodobra sprostiti. Pri 100 metrih sem se že počutil kot torpedo… Torpedo z bolečimi nogami, pa vendar sem iztisnil še tiste zadnje moči. Mitja se je odločil svoj potop zaključiti na 100 m, jaz pa sem kar naenkrat preplaval označbo na 125m. In potem 150 m. Dajmo, še obrat, odriv in ven. Zmagaaaaa!!! 154 m, državni rekord in najlepše darilo za konec tega izjemnega tekmovanja. Po slikah vidim, da sem bil nasmejan čisto do ušes, še posebej ob čestitkah najbližjih in Toma. Še sedaj se mi ob misli na ta dogodek prikrade nasmešek na ustnice in dvigne pulz.
Tekmovanje se je zaključilo, delo pa še kar ne. Matjaž in Mihela sta že pridno urejala in tiskala končne rezultate nato pa sem jim še jaz pomagal delati zmedo. Punce so pripravljale darila in medalje, Melita je pisala diplome, Andrej in Aleš sta pripravljala podije, vse je potekalo gladko. Sedaj pa hitro. Podeliti moramo 48 medalij?!? U jeb***, kaj zdaj že vsak dobi svojo? No, podelili smo skoraj vse, 2 seta smo pozabili, 1 pa zaradi diskvalifikacij nismo potrebovali. Podelili smo skoraj 40 diplom, 500 EUR denarnih in cel zaboj praktičnih nagrad. Potem pa še tri prelepe pokalčke. Bled je dobil zlatega, Maribor srebrnega, Hrvari pa so odnesli bronastega. Vsi so zgledali zadovoljni, še posebej pa jaz, okiten s kar štirimi medaljami in praznim trebuščkom.
Točno. Gremo vsi na večerjo. Čas je že…
Samo jaz bom še malo ostal, da spravim vse rezultate na spletno stran, medtem ko so Aleš, Matjaž, Mihela & Co. še pospravljali bazen. Ob pol devetih je bilo končno vse zrihtano, lokal z večerjo pa že poln. Privoščili smo si obilno pojedino in večkrat nazdravili, za konec pa smo se odpravili še v bližnji klub ter zaplesali do jutra.
Nedelja je sicer bila namenjena izletu s Tomom, vendar nam jo je zagodel sneg. In koliko ga je bilo… Noro. Smo pač cel dan čvekali. Tom je bil zelo zadovoljen z obiskom v Mariboru in je obljubil da se še vrne. Zvečer pa ponovno na bazen malo trenirat. Kaj hočemo smo pač obsedeni…
Hvala še enkrat vsem, ki so pomagali pri izvedbi te nepozabne tekme in naslednje leto spet!
Vse rezultate in informacije o tekmi si lahko preberete na mad06.h2oteam.com.