Na jutranji lov sem se odpravil z velikimi pričakovanji. Odločil sem se, da grem na brancine saj so bili idealni pogoji – mrzla voda, burja, dež, dobra lokacija,… Že ob prvih potopih sem pričkoval brancine, ki bodo navalili na mene a situacija je bila povsem drugačna. Po dveh urah lova sem videl samo eno prestrašeno oradico. Kljub temu sem nadaljeval z lovom v plitvini in privabljanjem brancinov na vse možne načine.
Med počasnim premikanjem ob obali sem v daljavi videl kako se je nekaj zasvetilo. Predvideval sem da je orada in sem obmiroval. Med tem je začelo proti meni plavati jata podmerskih šargov in fratrov, ki so v vodi povzročili pestro dogajanje. Odločil sem se, da se potopim kar med skalama na mestu kjer sem obmiroval. Po pol minute čakanja sem ugotovil, da prej videna orada ne bo odreagirala na dogajane okoli mene. Zato sem puško obrnil v desno in začel s prklicevanjem brancinov. Čez nekaj časa sem pogled obrnil nazaj k oradi, ki je seveda ni bilo. Ponovno sem pogledal pred puško in ravno v tem trenutku je preko skale na moji desni pridivjal velik brancin. Ustavil se je direktno nad puško in sunkovito odplaval stran. Na srečo se je še enkrat sunkovito obrnil, v tem trenutku pa sem instiktivno sprožil brez merjenja s pokrčenim komolcem. Strel je bil zelo slab in brancina sem zadel v spodnji del trebuha. V strahu, da se bo strgal sem spustil puško in počakal, da se je stisnil k tlom in umiril. Počasi sem se priplazil do njega in ga z velikim nasmeškom spravil na portapesci.
Pozneje sem videl še par brancinčkov, ni pa bilo prave priložnosti za strel. Ker se mi je mudilo domov sem zadovoljno zaključil lovsko sezono 2009 s še zadnjo trofejo.
0 responses on "November 2009"