|
|
| barakuda | |
| 8 kg | |
| 15 m | |
| Ostalo | |
| Globoka šulja (nad 10m) | |
| Rob Allen |
V aprilu sva se z ženo odločila obiskati otok Zanzibar, kjer sem želel predvsem doživeti toplo vreme, čisto vodo in hladno pivo v roki.
Po nekaj dneh raziskovanja otoka se v lokalnem baru spoznam z Lynom, ki vodi različne izlete, kar se tiče potapljanja. Kmalu debata hitro nanese na ribe in podvodni ribolov, ter povabilo iz njegove strani naj se mu naslednji dan pridružim na lovu.
Naslednji dan smo krenili na lov in polni pričakovanj velikih roparic smo krenili proti odprtem morju.
Po nekaj potopih v modrini sem spoznal, da tudi ribe na drugem koncu sveta ne pridejo na domet puške zlahka. Lovili smo 3-4 ure in praktično videli nič, ko se je nenadoma prikazala velika jata barakud. Opazil sem jih, ko sem zaključeval potop in se približeval površini. Noben od drugih lovcev jate ni opazil, zato sem na površini hitro pokazal s prstom od koder se je približevala riba in namudoma naredil ponoven potop. Na srečo sem se lahko jati približal na cca. 15m globine in sprožil strel. Sprva sem mislil, da je bil strel zgrešen, saj je jata brez posebnosti plavala enako, kot, da se ni zgodilo nič, vendar se je po parih sekundah začel boj, kot ga sam še nisem doživel. Laksa je hitro zmanjkalo in le s težavo sem prišel na površino, saj me je močna barakuda vlekla v globino. Na srečo sem ribo dobro zadel in jo po nekaj minutah dobil na površino.
Definitivno je bila to ena nepozabnih izkušenj, ki so sanje vsakega podvodnega lovca.
Glasujem za Anžetovo barakudo