| brancin | |
| 2.8 kg | |
| 0.5 m | |
| Kvarnerotok Rab | |
| Plitka šulja (do 10m) | |
| BleutecBleutec Bastard 90 |
Dan prej sva s kolegeom šla »obdelat« bližnje otočke. Tam se vedno kaj najde, vendar ta dan nisva videla nobene ribe. Ker sva bila precej časa v vodi in naju je precej nazeblo, posebej na čolnu, sem si rekel, da bom naslednji dan raje na toplem nabiral moči za dan po jutrišnjem. Seveda zvečer sem že razmišljal, da mogoče ne bi bilo odveč it malo raziskovat kak nov del obale, za max. dve, tri urice.
Budilka je opravila svoje in že sem sedel za volan ter v polni bojni opremi vozil proti vzhajajočemu soncu. Ta kos obale, ki sem ga šel raziskovat je poleti precej nezanimiv, ker je poln kopalcev, ki prihajajo s čolni. No pozimi je pa slika čisto drugačna: sami majhni rti in štrleče čeri ob katerih se valovi juga razbijajo v rahli peni in nikjer žive duše. »Idealno za brancina«, si mislim. Na puško sem pritrdil novo kamero in nisem bil siguren, kako se bo vse skupaj obneslo.
Počasi se začnem »šuljati« in po kakih sto metrih pridem do lepega rta. Ker ni bilo ribe sem začel malo klicati in se pripravil na čeko. Zajamem sapo, se počasi odplazim do posedonije in obmirujem na kakih štirih metrih. Kličem… Nikjer žive duše. Odplazim se nazaj, odločen da bom poskusil it še malo dalje, do kamna ki je štrlel iz posedonije. Nadiham se in gremo. Takoj ko sem se spustil na dno in pogledal naprej, sem preko razpokane plošče, ki se je počasi spuščala v globino zagledal majhno jato lubenov, ki so snubili matico. Čakam in kličem… Brancini se ne zmenijo zame. Ker ni bilo nobenega zaklona, se odločim tvegati in se začnem počasi plaziti proti plesalcem. Vklopim kamero. Gledam samo matico, ki počasi in enakomerno plava, medtem ko majhni lubeni, ne zavedajoč se nevarnosti, krožijo okrog nje. Priplazim se na domet in poskušam priti še bliže, da posnamem vso dogajanje. Matica me opazi in obmiruje za sekundo, se počasi obrne, potem pa sunkovito odplava in vsi lubeni za njo. Imeniten dogodek, si mislim in še lepše, da mi ga je uspelo posneti na kamero!
Grem dalje. Plazim se do naslednjega rta in ko pridem tja se spet začnem pripravljati na potop. Že iz previdnosti na hitro pogledam izza rta, da me slučajno ne bi presenetila kaka porcijska orada, ravno ko bi se spustil proti dnu. Zagledam dva ogromna brancina, ki tik ob obali, v tandemu plavata proti meni. Hitro se skrijem, vklopim kamero in obmirujem. Prvi se prikaže. Sigurno mora imeti kakšni dve kili. Takoj za njim še drugi, večji. Opazita, da nekdo hodi po njuni dnevni sobi in se odločita frontalno soočit z neznancem. Kreneta direkt na mene, prvi je že skoraj na špici, medtem ko je tisti večji v sigurnem dometu. Sprožim. Ost ga prestreli in mrcina obvisi na laksu. Ne morem verjeti, da je največji brancin, ki sem ga ujel, prišel dobesedno sam na krožnik! Mirno se odpravim ponj, ga odnesem v skrivališče in ga rešim še zadnjih muk. Ker se je vse tako hitro dogajalo razmišljam ali sem ga sploh uspel posneti.
Spet sem uvidel, da me morje zna vedno znova presenetiti. Najlepšo ribo sem ujel na, na prvi pogled, nezanimivi lokaciji. Zahvalim se morju in se odločim zaključiti za danes. Ko prispem domov, presenetim moje na jutrnaji kavici in kmalu se soglasno odločimo kaj bo za kosilo; tokrat luben na lešo! Punce so se potrudile in imeli smo izvrstno pojedino. Filmček pa tudi ni slabo izpadel 😉
0 Odzivi na "December 2011"