Avgust 2021

Lovec:	Jure Daić
Datum ulova:	četrtek, 1. julija 2021
Žrtev:	zobatec
Teža:	4 kg
Globina:	17 m
Lokacija:	Kvarner
Tehnika lova:	Globoka šulja (nad 10m)
Puška:	Granda

Letošnja spomladanska lovska sezona v Kvarnerju je bila nekaj posebnega, a na žalost v slabem smislu. Zaradi majevskega deževja se morje dalj časa ni segrelo in iz tega razloga alge niso pravočasno zacvetele. Tako je bil vsakoletni normalni letni proces kaljenja vode zaradi poznega cvetenja alg popolnoma porušen. V juniju, ko bi se vidljivost v morju že moralo kristalizirati, je cvetenje alg in sluzi ustvarilo plasti usedlin, ki so spominjale na neskončno število ribiških mrež, odvrženih ena čez drugo. Posledično je bilo morje ”prazno”, rib skorajda nismo videvali.

Na tečajih ribolova sem tako iz morja potegnil le redke ribe, ki sem jih videval. Tako tudi na tem tečaju nisem pričakoval kaj prida, po vrhu pa je bila napovedana bonaca, kar praviloma pomeni slabši ulov. Na prvi top poziciji smo se s tečajniki najprej učili lova na čeko. Morje je bilo prazno in tako sem lahko tečajnikom popravljal le napake v tehniki, ni pa bilo možno delati na pravi taktiki. Nato je sledil lov s tehniko globoke šulje, ki pa se je na ta dan izkazala kot zmagovalna.

Ko sem prišel na zelo dobro poznano pozicijo, sem tečajnikoma, ki sta bila z menoj razložil, da grem na potop po zelo dobro poznani poti vse do previsa, kjer bi znal biti kak lep komad od ribe. Ko sem se s šuljo priplazil do roba sem previdno pogledal preko police, ki se ruši iz -16m vse na -40m. O ribah ni bilo ne duha ne sluha. Ko sem pogledal celoten globok previs, sem začel gledati intenzivneje desno in levo. Takrat sem na svoji levi takoj za kamnom videl hrbet ogromnega zobatca, ki je negibno stal cca. 2m od mene, a me zaradi skale/previsa med nama ni videl. Previdno sem potegnil puško v levo, pri tem pa sem ves čas gledal vrh zobatčevih hrbtnih bodic. V enem trenutku je zaplaval malenkost naprej in se pojavil pred puško na kateri je bila prižgana kamera. Jaz sem imel še vedno pokrčen komolec, zobatec pa je bil cca. 0,5m od špica puščice. Če bi iztegnil roko, bi se ga mogoče celo dotaknil, a bi predvidoma odskočil in pobegnil. Zato sem se odločil za strel s skrčenim komolcem, kar zelo nerad počnem. Ker je bila tarča velika in zelo blizu, sem samo še razmišljal, kako dober posnetek bo nastal. Rutinirano sem sprožil in zobatca zadel v center! Že med plavanjem sem se veselil neponovljivega dogodka in ob prihodu na površino sta bila tečajnika navdušena, saj sta me gledala skozi ves potop vse do strela. Sledila je razlaga, veselje in poziranje.

Na čolnu smo naredili kratko pavzo in malicali. S seboj smo imeli banane. Tečajnika Erik in Jan sta me opomnila, da je prvo pravilo ribolova po celem svetu, da na ribiškem čolnu ne sme biti banan. S polnimi usti banan sem jima razložil, da ni dneva, ko na čolnu nimam banan, da jih jem vsakič, ko lovim in tudi, ko imam kapitalne ulove. Nato sta mi odgovorila, da sem ga mogoče ulovil, ampak sedaj, ko sem pojedel banano, ga več ne bom.

Sledil je lov v naslednjem preskoku, kjer je bilo morje ponovno prazno. Z drugima dvema tečajnikoma sem izvajal globoko šuljo, a pod vodo se ni nič dogajalo. Ko sem že prišel do rta, ki ga poznam zelo dobro, sem v daljavi videl tečajnika iz prejšnjega preskoka, kako se z gumenjakom približujeta. Razložil sem jima, da je na takem rtu potrebno narediti potop in sem se začel nadihovati. Na šulji sem se najprej ustavil v senci na -10m, kjer včasih priplavajo agresivni zobatci. Ker jih ni bilo, sem nadaljeval s šuljo proti večji globini in glavnemu previsu. Ko sem prišel blizu previsa, sem po obnašanju črnik dojel, da se mi približuje zobatec, a takrat ga še nisem videl in sem začel vleči puško naprej. Naenkrat sem v modrini pred seboj videl zobatca in pomislil, da je ta preveč odkrit in predaleč in da ne bom,… in še preden so se mi misli zaključile, sem videl enako velikega zobatca na levi, ki pa je bil zame na bolj ugodnem mestu. V tem trenutku sta me oba zobatca dojela in se izkušeno začela umikati. Takrat sem si rekel, sedaj je puška na tebi, da pokažeš kaj zmoreš. Odkar sta zobatca videla puško, je minilo 0,5 sekunde in strel je bil instinktiven. Na srečo sem zadel!!! Med plavanjem na površino sem videl, da se je agresiven zobatec razparal in upal sem, da se ne sname. Čim hitreje sem ga skušal prijeti in kmalu sem ga držal pod škrgami in šele takrat je sledilo pravo veselje in poziranje pred kamero.

Na čolnu so sledile debate, da rib ni in da je to neverjeten izplen. Od treh videnih zobatcev sem dobil dva. Obvezna je bila tudi debata o bananah in rušenju mita. Takrat sem na glas rekel, sedaj bom pojedel še tretjo banano, da dobim tretjega zobatca, ker mi očitno banane prinašajo srečo. 🙂

Ker je bilo morje prazno, vse tehnike lova razen globoke šulje niso obrodile sadov, smo logično nadaljevali s to tehniko lova. Na zadnjem preskoku sem zasidral čoln tako, da s tečajnikom predelava še en rt, na katerem poznam skoraj vsak kamen in tam sem letos že dobil zobatca. Na prvem potopu ni bilo ne duha ne sluha o ribah. Sledil je potop tečajnika na istem rtu, ki tudi ni videl nič, a se je na srečo umaknil tako, da naju ni izdal. Tako sem imel še jaz možnost pregledati previs na drugi strani rta. Počasi sem se splazil do navpičnega previsa, ki je na globini samo -11m. Med opazovanjem dogajanja v globini sem zagledal zobatca, ki se je premikal na globini -20m in je začel plavati po previsu tik ob steni navzgor. Puško sem obrnil proti njemu, se mu malo približal in mislil sem, da plava navzgor, ker je zaznal mojo prisotnost. Naenkrat se je ustavil in začel nekaj drezat v zid, mislil sem si, da je zagotovo videl hobotnico, ki mu je pobegnila, ker je glavo zarinil proti luknji, rep pa je štrlel izza skale. Rekel sem si, da zobatec nima pojma, da sem pod vodo in da bom do njega prišel na šuljo. Takrat sem se mu samozavestno počasi približeval in tudi na video posnetku se pokaže rep, ki sem ga jaz gledal ves čas. Naenkrat mi je rep izginil izpred oči in očitno je zobatec izgubil interes nad hobotnico. Tako je nič hudega sluteč zaplaval ob zidu, kjer ga je čakalo neljubo presenečenje. Sprožil sem navpično navzdol in zobatec je bil šokiran, kaj se je zgodilo. Ker je bil slabo zadet, se je strgal. Točno sem videl, kako beži in zakadil se je v luknje v zidu. Tečajnik je hitro odplaval na čoln in mi prinesel puško za luknje. V naslednjem potopu sem videl, kako iz ene luknje prihaja mivka in vedel sem, da je to zaradi zobatca. Zadel sem ga še enkrat in sledilo je že tretje poziranje z zobatcem pred kamero, vse v enem dnevu. To se mi je nazadnje zgodilo leta 2016 in po petih letih iskreno povedano nisem pričakoval, da je to v Kvarnerju še vedno mogoče. Še bolj pa me je veselilo, da sem od štirih videnih zobatcev dobil kar tri. Po daljšem poziranju na čolnu, čiščenju rib, debatah o zobatcih in bananah se je dvignil orkanski veter. S čolnom smo morali bežati v zavetrje. Takrat sem začel razmišljal, da so ribe mogoče čutile spremembo vremena. Po drugi strani pa sem imel občutek, da se mi je enostavno poklopilo. Saj ni bilo ostali aktivnih rib, te ki sem jih dobil pa bi pobegnile, še preden bi jih videl, če ne bi izvedel potopov tako kot sem jih. Tako je dan 1.7.2021 zapisan v mojem spominu enako kot 15.6.2016 in sredi noči lahko v trenutku povem, kaj se je na ta dan zgodilo.