Veliko je bilo govora, veliko je bilo hvaljenja a končni rezultat je bil še boljši.
V soboto smo bili na prvi AIDA tekmi na Hrvaških tleh, natančneje v Zagrebu, kamor smo se odpravili zjutraj v snegu…
Zbudil sem se ob 15 minut do sedmih nakar sem porabil še 5 minut, da sem se sploh upal odkrit saj je bil zunaj minus, v moji sobi pa ne kaj dosti več. Nekaj mi ni dalo miru in najprej sem dvignil žaluzije ter obnemel ob pogledu skozi okno. Čez noč je zapadlo par centimetrov snega… jaz pa na letnih gumah in povrh vsega še zelo slabih. Bo že kako si rečem in stečem v kuhinjo za štedilnik – tam je vsaj toplo.
Zajtrk pred tekmo je zelo pomemben. Začetek tekme sem pričakoval šele okrog poldneva zato sem si privoščil muslije z mlekom. Hitro nato je že sledila prva meditacija v sede v majhni sobici.
Seveda si prejšnji dan nisem ničesar pripravil zato je čas hitro bežal. Spravil sem skupaj najosnovnejše stvari, ki jih potrebujem za potapljanje ter v dobri veri vrgel vse skupaj v avto. Še dobro, da je bila tukaj Mihela, saj bi pozabil zdravniško potrdilo, brisačo in telefon. Kaj češ, za mene pač niso zgodnje ure. Končno sva bila na poti proti nakupovalnemu centru v Mariboru, kjer smo se dobili z Mitjem, Bobo, Andrejem in našim novim tekmovalcem Juretom K..
Pot proti Zagrebu je bila prava mala avantura. Prvič smo se zgubili že v prih par metrih do bencinske. Ne vem kam je Boba zavila vendar v času, da je prišla do bencinske smo mi že natankali, plačali in jih čakali na izvozu. Potem je sledilo malo drsanja do mejnega prehoda, kjer smo se zgubili drugič. Boba je zavila na prehod za tovornjake, jaz pa seveda za njo. Ko smo opazili napako smo se obrnili, Boba pa z nasmeškom naprej, kar je zlo dober recept, mi pa smo jih čakali na hrvaški meji, ko so bili oni že na pol poti do avtoceste. Je bilo pa treba malo po gasu stopit in adrenalina zbrati. Mislim, da sem kar osebni rekord podrl do cestninske.
Zaradi vsega smo malenkost zamudili na bazen, pa smo kljub vsemu še morali čakat. Hja organizacija tekme pač ni enostavna in prva tekma je vedno težavna. Tako so organizatorji že ob prihodu sporočili, da bo start zamaknjen za 2 uri. Jeb**** spet bom lačen J. Vse skupaj se je zavleklo, ker je hkrati v bazenu potekala tudi tekma v HP in PP, ki so se ga, pod vodstvom Valdija, udeležili tudi tekmovalci iz našega kluba.
Po registraciji smo pozdravili prijatelje iz Zagreba in Srbije. Karla mi je predstavila Domagoja, s katerim sva se takoj zatopila v pogovor. Moram rečt, da sem bil presenečen nad preprostostjo in prijaznostjo Domagoja. Ful faca in ql tip, ki je takoj pripravljen pomagat.
Ker je bilo do začetka tekme še kar nekaj ur sem se odločil da grem malo zaspat. Slušalke v ušesa in očala pa na brisačo med stole. Po eni uri sem se zbudil čisto trd. Startne liste so bile pripravljene in prva statika se je pričel šele ob 14 uri. Sam sem bil na vrsti kot zadnji in to nekje ob 16. uri. Grem jaz še malo spat in čvekat.
Prvi od naših je startal Jure K.. Sam njegovega nastopa nisem spremljal, saj sem meditiral na ležalniku ter se nadihaval. Malo sem tudi pogledal po bazenu, ki je zlo dobro narejen. Trije bazeni pod impresivno pokrito konstrukcijo. V sredini je bil 50 metrski bazen na levi en majhen in plitek bazen na desni pa 25 metrski bazen, ki je zelo podoben našemu v Pristanu.
Jureta je med warm-upi spremljal Andrej, ki se je za uradni nastop celo opogumil in v kopalkah skočil v mrzel bazen. Jure nas ni razočaral in na svoji prvi tekmi dosegel čas 4 minute in 6 sekund, kar je zadostovalo za 16. mesto.
Nekaj problemov med segrevanjem je imel Mitja. Ni mu uspelo držati več kot 2 minuti in pol. Verjetno zaradi punc, ki sta ga spremljali in pazili medtem. Med uradnim nastopom, je potem stal ob njem Andrej in vse je bilo vredu. Mitja je prijetno presenetil s časom 5 minut in 26 sekund, ter zasedel 2. mesto potem, ko je bil skoraj diskvalificiran, saj mu nekaj ni bilo všeč in je kar zapustil tekmovalno zono, preden je dobil beli karton. Še dobro, da smo imeli razumevajoče sodnike in so mu nastop vseeno priznali.
Kmalu za njim je bil na vrsti Jure, ki ga je prejšnji dan malo predolgo lumpal. Malo nas je razočaral, ko se je dvignil iz vode veliko pred svojim najboljšim časom. Tako je s 5 minutami in 12 sekundami zasedel 5. mesto.
Med Juretovo statiko sem se tudi sam spustil v bazen ter naredil eno ogrevalno rundo. Zaključil sem jo pri 4 minutah in pol in vedel sem, da sem dobro pripravljen. Bil sem na vrsti sam, kot zadnji in v tekmovalni zoni me je že čakal premraženi Jure. Bogi se je tako tresel, potem pa je moral stati ob meni še par minut. Pa še masko je pozabil snet. Kljub njegovi tresoči roki sem se uspel sprostiti in zajeti še tisti zadnji vdih in ura je pričela teči. Srce mi je sprva razbijalo kot noro, po približno pol minute pa sem se že skoraj čisto umiril. Naenkrat več nisem vedel kaj se dogaja okrog mene. Ponovno sem se zavedel nekje pri treh minutah, ko se je pričel nabirat prvi pritisk v pljučih. Uspešno sem potegnil prvi krč do štirih minut in takrat sem vedel, da bo moj čas dober. Naenkrat sem bil pri 5 minutah in potem še 2 znaka in že sem spet dihal, snel masko in pokazal OK. Vse skupaj po 5 minutah in 34 sekundah, kar je zadostovalo za zmago. Moja prva zmaga na tekmovanju in vsi smo bili veseli, jaz pa sem samo še videl neko hrano. Pojedel sem dve čokoladici in banano ter spil jogurt in že je bilo boljše.
Sledilo je ponovno presenečenje organizatorja, ki je najavil, da bo tekmovanje v dinamiki vseeno potekalo v 50 metrskem bazenu, potem, ko so ga 2 dni pred tekmo spremenili v 25 metrov. Bilo je kar nekaj hude krvi med določenimi tekmovalci, predvsem tistimi, ki so se odločili za DNF. Nekateri celo niso nastopili, vendar drugače ni šlo. Dinamika je bila organizirana vzporedno s tekmo v plavanju s plavutmi, na zunanjih progah. Start prve dinamike je bil ob 17. uri, z Mitjo pa sva bila na vrsti kot zadnja in sicer malo pred sedmo zvečer.
Kar nekaj časa je trajalo, preden je svojo plavut nataknil prvi naš tekmovalec Jure K.. Na svoji prvi tekmi je odplaval kar 105 metrov in zasedel 7. mesto. Med stotake se je pred njim vpisal tudi Slovenec Miha Pribošič. Za popolno zmagoslavje naše male dežele pa smo ponovno poskrbeli Mariborčani. Prvi Jure s 115 metri in 5. mestom, nato pa midva z Mitjem v zadnjem startu, jaz z dobrimi 120 metri in 2. mestom ter Mitja s 136 metri ter zmago v dinamiki in skupnem seštevku.
Sam sem zelo zadovoljen s 120 metri, saj sem nekoliko zamudil na start in za priprave so mi ostale le še 3 minute. Tudi pod vodo se nisem počutil najbolje saj me je pri 80 metrih zagrabil nek čuden občutek v želodcu. Kljub temu sem na 100 metrih obrnil in se pognal v nasprotno smer. Malo me je presenetil še izron. Bazen je bil globlji kot tisti, ki sem jih navajen in pod vodo sem se enostavno ustavil, saj sem mislil, da sem že na gladini… Pogledam gor in mi manjka še pol metra, ki sem se jih nato dvignil navpično. Tukaj sem si za naslednjič pustil še vsaj 2 metra.
Tekmovanje, se je tako zaključilo in naši sosedje so se mi zdeli kar malo razočarani, če ne že malo jezni, saj so vedeli, da smo pobrali vsa prva mesta in nagrade. Tako je v deseterici bilo kar 5 Slovencev, od tega štirje Mariborčani. Takoj po koncu sem spoznal še Željka Vedriša, ki je bil povabljen kot VIP gost. Za vse, ki ne veste, Željko je letos na svetovnem prvenstvu dosegel -75 metrov v CW. Ponovno sem bil prevzet nad preprostostjo in prijaznostjo potapljačev, četudi je bil moj razgovor z njim prekratek.
Ko smo pospravili opremo smo se podali na hrano. V baru ob bazenu nas je čakal burek vseh vrst in okusov. Jure je bil tukaj glavni in si krožnik nabasal tako, da je že vse dol padalo. Tudi ostali se nismo šparali. Organizator nas je nato prijetno presenetil še z rundo pijače. Atmosfera je postajala vse bolj domača in sproščena. Kmalu so sledili uradni rezultati in podelitev priznanj in nagrad. Pričelo se je od zadaj naprej in potem ko so našteli že vse tekmovalce, so z žalostnim glasom najavili še tri najboljše, ki pa so bili vsi iz Slovenije. Jure je prejel lepe črne boksarke z roza srčki, ki pa mu niso prav. Sam sem dobil uro z globinomerom, Mitja pa je dobil PC interface za Suunta in masko. Pokalov in medalj žal ni bilo, smo pa bili zato toliko bolj zadovoljni z nagradami, ki jih nismo pričakovali.
Da pa ne bom pisal samo o naših dosežkih moram omenit še malo tudi naše sosede. Najbolj me je fascinirala Karla, ki je v dinamiki odplavala zavidljivih 115 metrov. Tudi v statiki se je potrudila in zdržala 4 minute in 32 sekund, kar je zadostovalo za skupno 111,9 točk ter 7. mesto v moški konkurenci. V ženski pa je bila tokrat brez konkurence. 120 metrov je odplaval tudi Jakov Šrajer in Slaven Čubrić je odplaval 111 metrov. Videli smo tudi dva dobra rezultata v DNF. S 78 metri je bil najboljši Domagoj Jakovac, Mario Žužič pa je odplaval še malo več, 83 metrov, vendar prejel 10 negativnih točk, žal pa ne vem točno zakaj. Nekoliko so se poboljšali tudi tekmovalci iz Srbije, ki bodo ob malo treninga postali resni konkurenti tukaj okoli.
Po podelitvi smo še malo podali v bar in počvekali z nekaterimi sotekmovalci. Večina nas je bila že zelo utrujena in okrog 22. ure smo se odločili za pot proti domu.
Zunaj smo srečali še Srbe, ki so imeli čez cel dan policijsko spremstvo. Zgledali so kot neki kriminalci… katastofa. Meni so se kar malo smilili saj so drugače vsi face in prijazni.
Pot domov je potekala brez zapletov. Najprej je Mihela po par kilometrih skoraj zaspala, potem pa jo je takoj zamenjal Jure K.. Jaz pa z težkimi očmi do Maribora, kjer sem samo še padel v posteljo.
Mislim, da bo tudi tekma v Zagrebu postala tradicionalna, predvsem ker so ljudje prijazni (kot vsi potapljači) in ker je blizu. Po manjših porodnih krčih sem siguren, da bo naslednje leto organizacija tekla veliko bolje, sodniki pa si bodo tudi nabrali nekaj izkušenj do takrat. Jaz se bom vsekakor vrnil tudi naslednje leto.
Za več rezultatov si oglejte naš forum.