Samba in sinkopa – po tanki liniji hodimo

Večina vas je verjetno že slišala, da lahko dolgo zadrževanje sape povzroči izgubo zavesti, nekateri so celo slišali že za sambo. V svetu apnee se trenutno uporablja več izrazov, pojmov, ki označujejo enako stvar. Najpogostejši so tile:

• izguba koordinacije gibov / Lost Motion Control (LMC) / samba
• nezavest / BlackOut (BO) / sinkopa

To sta sigurno dve veliki črni piki v športu apnee, ki pa izhajata iz narave človeka, da rad pretirava ter precenjuje samega sebe. V tem članku bom poskušal razjasniti nekaj teoretičnih pogledov in tudi praktičnih prijemov kako se jima izogniti oz. kako pomagati v primeru, da naš so potapljač zaide v težave.

Zlato pravilo potapljanja na vdih

Nedvomno gre pri sambi in sinkopi za najresnejšo in najpogostejšo nevarnost pri potapljanju na vdih, saj je rezultat za potapljača, ki plava sam, načeloma poguben. Varnostna pravila ne obstajajo brez pomena in prvo ter zlato pravilo pravi:

• “nikdar se ne potapljaj in ne treniraj sam”.

To velja tudi za podvodne ribiče, ki so najraje v vodi sami. Prav hitro se vam lahko zgodi, da se zamotite na “čeki”, ko zagledate kakšen lep plen, ter precenite svoje zmožnosti. Tudi potapljači na vdih, ki stremijo za vedno večjimi globinami, lahko kaj hitro zaidejo v težave, ko jih doleti tako imenovana “nezavest v plitkih vodah” ali “Shallow Water Blackout (SWB)”. Pred izgubo zavesti pa med izvajanjem apnee nismo varni niti v bazenu ali na prostem.

Torej poskrbite za svojo varnost, trenirajte z izkušenim partnerjem, ki ve kaj je potrebno storiti v primeru, da zaidete v težave. Če pa že morate trenirati sami pa nikakor ne pretiravajte in preizkušajte svojih mej.

Najprej malo teorije

Ne, ne, danes se ne bomo učili plesa ali česa podobnega. Tisti, ki se že nekaj časa ukvarjate z apneo vsaj bežno veste o čem bomo govorili.

Samba ali Lost Motion Control (LMC) je izguba oz. zmanjšanje kontrole in koordinacije telesnih gibov, ki nastopi zaradi pomanjkanja kisika v telesu ob predolgem zadrževanja sape.

Kot vemo je O2 nujen za normalno delovanje telesa, za življenje, in ob pomanjkanju le-tega, celice v telesu pričnejo kaj hitro odmirati. Temu sledijo resnejše telesne poškodbe in nato smrt celotnega organizma.

V situaciji pomanjkanja kisika so šibka točka možgani, ki so tudi največji porabnik le-tega v organizmu. Človeški možgani porabijo približno 20% vsega kisika in to pri le 2% celotne telesne mase. Zavedati se je potrebno da, ko del možganov enkrat odmre (ko se povezava med nevroni prekine), je ta odmrl za vedno. Celice v možganih se ne obnavljajo, kot ostale celice v telesu, zato je hitro ukrepanje ob sambi in sinkopi zelo pomembno za preprečevanje trajnih možganskih poškodb in smrti.

Možgani lahko, brez kisika, preživijo približno 6 minut. To pa ne pomeni, da lahko le 6 minut zadržujemo sapo, saj bi bili po tem takem vsi boljši apneisti mrtvi ali pa vsaj hudo prizadeti. Teh 6 minut brez kisika velja v primeru, recimo, ustavitve srca. V primeru zadrževanja vdiha je to 6 minut po tem, ko je kri toliko osiromašena z kisikom, da se le-ta več ne more izločati v celice. To je nekje v ob nastopu LMC oz. BO. Takšno stanje imenujemo anoksija.

Da do takšnega primera ne bi prišlo nam je narava v telo vgradila varnostne mehanizme. Prvi takšen mehanizem je nuja po dihanju. Ob zadrževanju vdiha se ta čez čas pokaže kot nenadzorovano krčenje diafragme oz. pekoča bolečina v pljučih, zmeraj pa kot nekaj zelo neprijetnega. Pri netrenirani osebi slej ko prej izzove avtomatski vdih.

Telo se pri reguliranju dihanja zanaša na parcialni tlak ogljikovega dioksida in ne na stanje O2 v telesu. CO2 kot vemo nastaja med kemičnimi procesi, ki se vršijo v celicah. Pri teh istih procesih se prav tako porablja O2. Tako med zadrževanjem vdiha prihaja do padanja parcialnega tlaka O2 in naraščanja CO2 v telesu. Ko parcialni tlak CO2 naraste preko neke mere (pri ljudeh je to običajno 55mm Hg, vendar lahko varira od osebe do osebe), telo samodejno sproži vdih. Z rednim treningom je ta, samodejni refleks, mogoče zakasniti oz. ga popolnoma premagati.

Če v takšnem primeru nadaljujemo z apneo, parcialni tlak O2 v telesu še naprej pada, vse do točke kjer možgani več nimajo dovolj energije za delovanje, kar se pokaže v izklapljanju telesnih funkcij. Telo tako tudi varčuje še z zadnjim preostalim kisikom. Prav pomanjkanje kisika in s tem prekinitev kemičnih procesov v možganih privede do LMC in nato do nezavesti. Telo običajno izklopi najprej funkcije, ki niso nujne za življenje, zato običajno pride najprej do sambe in šele na to do nezavesti. Lahko pa nezavest nastopi brez predhodnega sambiranja, torej povsem nenapovedano.

Nezavest pri človeku nastopi kljub temu, da je v pljučih še določen del razpoložljivega kisika. To se zgodi nekje pri parcialnem pritisku O2 v pljučih približno 25 do 30mm Hg. Takšno stanje pomanjkanja kisika imenujemo “hipoksija”. Vendar zakaj nastopi nezavest kljub temu, da je v pljučih še vedno razpoložljiv kisik? Obstajata dve hipotetični razlagi.

Ena pravi, da je takrat parcialni tlak kisika tako nizek, da je otežen oziroma onemogočen prehod kisika skozi membrane aveol v kri. Tako se kri pri prehodu skozi pljuča ne more več napolniti z kisikom in saturacija kisika v krvi zelo hitro pade.

Druga predstavlja celo tako imenovan “vakuum efekt” oz. obratni prenos kisika. Ta možnost naj bi obstajala v primeru dviganja iz globin, ko zaradi nenadne razširitve pljuč, parcialni tlak kisika v pljučih toliko pade, da je nižji od tistega v krvi, ter se kisik tako prenaša v obratni smeri. Torej iz krvi nazaj v pljuča. Vendar pa je ta hipoteza zelo malo verjetna, sploh če upoštevamo, da teče skozi pljuča venozna kri, ki ima po potopu saturacijo SvO2 ekstremno nizko (verjetno manjšo od 15%).

Ko potapljač pade v nezavest se sproži še en varnostni mehanizem imenovan “laryngospasm”. To krč glasilk, ki za kratek čas zapre dihalne poti in prepreči vstop vode v pljuča. Ob enem onemogoča tudi izpust zraka iz pljuč kar pri pravilni obtežitvi običajno ohrani pozitivno plovnost.

Samba

Kot že rečeno se samba pojavlja kot posledica pomanjkanja kisika. Samba povzroči, da svojega telesa več ne moremo kontrolirati. Običajni znaki so:

• močni krči in tresenje v mišicah (predvsem zgornjega dela telesa, ki je bliže možganom),
• zadihanost ter
• izguba spomina in razsodnosti.

Ne redko se zgodi tudi, da nam strese le desno oz. levo stran telesa, kar indicira, da je bila prizadeta predvsem leva oz. desna stran možganov. Ne redko se tudi zgodi, da oseba enostavno pozabi zadihati pri izplavanju na površino.

Lahko si predstavljate, da se v primeru sambe, ob vseh krčih, sami verjetno ne boste zadržali na površini vode ampak boste se boste potopili.

Čisto iz lastne izkušnje vam lahko povem kako sem se tudi jaz enkrat zavedel šele pod vodno gladino, nakar sta me prijeli dve močni roki in izvlekli na površino. Bežno se še spomnim kako sem izplaval, celo dvakrat vdihnil… nato pa se zavedel ponovno čez kakšnih 5-10 sekund. Noge me enostavno niso več držale nad vodo. Seveda sem imel ob sebi potapljača, ki me je pazil.

Obstaja tudi razlika po teži sambe. Sama delitev sicer ni popolnoma specificirana, vendar če jo poskusimo razdeliti v tri skupine od najlažje do najtežje, dobimo približno tole:

1. Oseba daje rahle znake nekontroliranega dihanja. Za trenutek se pokažejo posamezni znaki nekontroliranega gibanja posamezne mišice (najpogosteje se zatrese kakšna roka ali prst). Oseba se običajno obdrži na nogah in na površini.
2. Nekontrolirano dihanje. Nestabilnost na nogah, lažje tresenje zgornjega dela telesa, nezmožnost odgovarjanja na vprašanja in oteženo govorjenje, iracionalni gibi telesa, nezmožnost sledenja objektom z očmi. Oseba se le še s težavo (ali pa sploh ne) obdrži na površini ob pomoči kakega stabilnega objekta za katerega se lahko prime.
3. Nekontrolirano dihanje. Nestabilnost z izgubo ravnotežja, močno tresenje telesa, obračanje oči navzgor in nazaj, ne reagiranje na zunanje dražljaje. Že zelo blizu nezavesti. Obdržaneje na površju je zelo neverjetno.

Nevarnost sambe je največja takoj po izplavanju na površino, vendar lahko nastopi tudi še po nekaj vdihih. Do sambe lahko pride še po 20 sekundah po prvem vdihu, saj se ravnovesje plinov v telesu ne popravi v trenutku. To še posebej velja za netrenirane apneiste in kadilce, ki potrebujejo več časa za vzpostavitev ravnovesja.

Kaj storiti ko partner preide v sambo?
Seveda je odvisno koliko težka je. V prvi in drugi stopnji je pomembno predvsem, da mu damo oporo, snamemo masko in počakamo da se nadiha in umiri. Dobro je tudi če ga pokličemo po imenu in mu večkrat glasno prigovarjamo “dihaj… dihaj”. Pazimo, da ne vpijemo. To je običajno že dovolj. Pazimo predvsem, da se ponovno ne potopi.

V primeru hujše sambe je cilj seveda isti: držati osebo nad vodo in ji sneti masko. Kar pa zna v tem primeru biti malce težje. Pazite, da boste sami ostali mirni in razsodni. Prizor hude sambe ni ravno prijeten, vendar se zavedajte, da to ni razlog za preplah in naredite sledeče: najbolje je, da se potapljaču približate od zadaj, ga z eno roko primete pod pazduho ter močno primete. Poskusite mu z isto roko tudi podpreti brado medtem, ko mu z drugo roko odprete pas z utežmi in snamete masko. Ne pozabite pasa odpreti tudi sebi. Uteži ni potrebno odvreči, če imamo pod nogami dno (npr. v bazenu) oz. če bi nam to vzelo preveč časa (npr. uteži na hrbtu opasane čez ramena in prsi). Če diha vam druga ni potrebno storiti le počakajte, da se umiri, če ne diha pa je to že znak nezavesti, ki jo obravnavam v naslednjem poglavju.

Pomembno je, da spremljamo osebo po možnosti cel čas potopa, če ne pa vsaj na zadnjih metrih. Večkrat je možno že pod vodo opazit znake sambe, kar nam pomaga, da lahko hitreje reagiramo. Na zadnjih metrih opazujte tempo plavanja. Neracionalno povečanje hitrosti je eden znakov sambe, ki ga običajno spremlja tudi uhajanje zraka iz pljuč. Pazite še na kakršnekoli naracionalne in neobičajne gibe. Pomembno je, da poznate navade in stil plavanja potapljača, ki ga pazite.

V primeru sambe ali sinkope obvezno prekinite potapljanje za tisti dan.

Blackout – sinkopa

Sinkopa je stanje, ki običajno sledi sambi, lahko pa preidemo v sinkopo tudi brez predhodnih znakov.

Sinkopo bi lahko uvrstili tudi na četrto mesto lestvice o teži sambe v prejšnjem poglavju in za njo veljajo vsa že navedena varnostna opozorila, saj je sinkopa še mnogo nevarnejša od sambe. Če smo pri sambi še imeli možnost, da se bomo lahko rešili sami z lastnimi močmi je pri sinkopi več nimamo. Ko enkrat pademo v nezavest skoraj sigurno samostojno več ne bomo zadihali, saj bodo naše dihalne poti verjetno ostale pod vodo. Torej še enkrat: ne potapljajte se sami!!!

Znaki sinkope so:

• ustavitev dihanja
• nezavest
• ustavitev bitja srca
• katerikoli znak pa običajno spremlja še tresenje telesa

Blackoute bi lahko, poleg splošnega BO, razdelili na več posebnih vrst. Tako imamo:

• nezavest v globokih vodah – Deep Water Blackout
• nezavest v plitkih vodah – Shallow Water Blackout (SWB)
• nezavest zaradi hiperventilacije
• nezavest zaradi pakiranja zraka v pljuča (packing)
• CO2 nezavest

Nezavest zaradi hipoksije
Je čisto enostavno blackout zaradi pomanjkanja kisika v telesu in smo ga podrobneje že obdelali v začetku tega članka. Med njih štejemo vse blackoute zaradi pomanjkanja kisika ob zadrževanju zraka na suhem ali v bazenu, neodvisno ali se dogodijo med statično ali dinamično apnejo.

Nezavest v globokih vodah / Deep Water Balckout
To je nezavest, ki običajno nastopi ob obratu na najgloblji točki potopa. Na njega močno vpliva hidrostatični tlak ter temperatura okolice. Za preprečevanje te nezavesti je zelo pomembna dobra tehnika izenačevanja pritiska v ušesih in sinusih, saj težave z izenačevanjem na globini povzročajo, ob bolečinah še vrtoglavico, slabo orientacijo in nezavest. Vrtoglavica lahko nastopi tudi ob normalnem izenačevanju pritiska, kar obrat običajno še samo poslabša. Ta vrsta blackouta ni ravno pogosta. Na njo močno vpliva tudi “dušikova in CO2 omama”.

Nezavest v plitkih vodah / Shallow Water Blackout (SWB)
SWB je verjetno najbolj znan med vsemi blackouti. Vsekakor je najpogostejši, nepredvidljiv in zato tudi najnevarnejši. Med SWB uvrščamo blackoute, ki nastopijo ob dviganju iz globine na zadnjih 10 metrih pod površjem.

Če na hitro pogledamo kaj se dogaja pri samem potopu in nato dvigu iz globine. Predpostavljamo, da smo se pred potopom normalno nadihali ter naredili popoln zadnji vdih. Potop tako pričnemo z nizkim CO2 ter visokim O2. Pri potopu pritisk okolice narašča, kar poveča tudi parcialni tlak O2 v pljučih ter nam daje relativen občutek zadostnosti kisika. Parcialni tlak CO2 narašča počasi, kar nam, v kombinaciji z občutkom stiskanja pljuč na globini lahko povzroči nelagoden občutek in prve krče diafragme. Predvsem novinci imajo probleme z temi občutki, medtem ko stari mački znajo ločiti lažni občutek povišanega CO2 ter stisnjenih pljuč na globini in se mu upreti.

Zaradi vseh teh različnih parcialnih pritiskov je zelo težko določit najglobljo točko potopa, torej točko v kateri imamo na voljo še ravno dovolj kisika, da se obrnemo in varno vrnemo na površino. Ob samem dvigu začne hidrostatični tlak okoli nas zelo hitro padati. Najprej to občutimo na zmanjšani potrebi po vdihu. Zaradi zmanjšanega parcialnega tlaka CO2 dobimo občutek, da imamo še vedno dovolj kisika. Šele čez čas, malo pod površjem, pride tisti neugoden občutek zaradi hitrega padca parcialnega tlaka O2. Občutek agonije običajno spremlja pomanjkanje vizualne precepcije, težka glava, nenadni močni krči diafragme, pekoča bolečina v nogah in če smo se precenili hitro sledi nezavest. Največja nevarnost je prav v zadnjih 10 m dviga, ko je relativna razlika v hidrostatičnem tlaku okolice največja in povzroči hiter padec parcialnega tlaka O2.

Blackout zaradi hiperventilacije
Za razumevanje bomo najprej na hitro pogledali, kaj se pri hiperventilaciji sploh dogaja. Ob povišani frekvenci in globini dihanja pravzaprav iz telesa le odvajamo CO2. Zmotno je razmišljanje, da z globjim in hitrejšim dihanjem dosežemo večjo koncentracijo O2 v telesu, vsaj ne v arterialni krvi.

S hiperventilacijo naše telo le zavedemo, saj kot vemo je dihanje regulirano predvsem z nivojem CO2. S hiperventilacijo je možno za dobro mero podaljšati čas do prvih krčev diafragme in otežuje zaznavanje znakov, ki nam omogočajo varno potapljanje. Krči diafragme po hiperventilaciji sicer nastopijo kasneje, so pa običajno zato toliko bolj močni in neugodni.

Ni pa to tudi edina slaba posledica zmanjšanega CO2 v krvi. Znano je, da hemoglobin oddaja kisik v celice na podlagi kislosti (pH vrednost). CO2 ima tudi funkcijo vzdrževanja zadovoljive kislosti krvi in telesa saj se v tekočini raztaplja v karbonsko kislino. S hiperventilacijo naredimo kri bolj alkalno, kar onemogoča normalno dostavljanje kisika v celice, zato hiperventilacija tudi nikoli ne omogoča najdaljših apnej. Visoka koncentracija CO2 v telesu omogoča, zaradi večje kislosti, ohranjanje zavesti pri nižji saturaciji O2 v krvi. Tako hiperventilacija pripomore, k nezavesti zaradi hipoksije oz. splošni nezavesti, ki se dogodi ob koncu apnee.

Močna hiperventilacija pa lahko povzroči nezavest že brez ali pa takoj na začetku zadrževanja vdiha. To je tako imenovana nezavest zaradi hipokapnije. Ta nastopi zaradi znižanja ravni CO2 v telesu, ki povzroči tachycardio (povišanje utripa srca), vazokonstrikcijo (krčenje žil) ter alkalnost krvi. Vse to močno vpliva na dostavo kisika v celice zaradi česar lahko nastopi tudi nezavest. Takšna nezavest ni pretirano nevarna saj si telo načeloma opomore samo, takoj ko se raven CO2 nekoliko dvigne, ter s tem dvigne kislost krvi in se žile spet razširijo. Občutek je približno takšen, kot ga dobite včasih, ko se “na hitro vstanete” in se vam naenkrat zvrti, le nekoliko bolj intenziven.

Blackout zaradi pakiranja zraka v pluča
Danes zelo popularna tehnika pakiranja zraka v pljuča (packing) lahko prav tako povzroči nezavest. Pri tej vrsti gre, enako kot pri hiperventilaciji, za nezavest zaradi hipokapnije, le da tukaj nastopi še efekt pritiska na srce in glavne žile v vratu. Ko pljuča na silo polnimo z zrakom se le-ta vedno večajo in izvajajo pritisk na srce, ki zaradi tega vedno slabše in težje bije. Dodatno povzroča pakiranje pritisk na arterije v vratu, ki dovajajo kri v možgane. To lahko prepreči dotok kisika v možgane.

Pomembno vlogo igra pakiranje tudi pri SWB, saj nenadna ekspanzija zraka v pljučih v katera smo poprej pakirali zrak še dodatno pritisne na srce in arterije, kar stanje hipoksije samo še poslabša.

CO2 blackout
CO2 blackout je sicer zelo redek pojav, vendar obstaja možnost izgube zavesti zaradi povečane koncentracije CO2 in njegove toksičnosti na velikih globinah. Dogodi se lahko v primerih ekstremnega potapljanja v konstantni obtežitvi v večje globine (70+m). Nevarnost povečata zelo hladna voda in hiperventilacija.

Kaj storiti ob nezavesti partnerja? Postopek reševanja ob nezavesti so potapljača se le nekoliko razlikuje od tistega pri sambi. Še največja razlika je verjetno ta, da moramo nezavestnega potapljača dvigniti iz vode na površino v kolikor je ta ostal pod gladino. Pri potopih v globino je zato pravilo, da potapljača, ki se dviguje, spremljamo vsaj na zadnjih 10m (odvisno od globine potopa), medtem pa ga neprestano gledamo v oči in smo pozorni na kakršnekoli znake sambe ali nenadne nezavesti. V kolikor potapljač preneha plavati, torej pade v nezavest, ga primite z eno roko pod pazduho, z drugo odprite in odvržite pas z utežmi sebi in so potapljaču. Ponovno velja, da je potrebno presoditi, če je to potrebno in koliko časa boste za to potrebovali. Z isto roko nato primite masko partnerja. Najbolje tako, da mu z dlanjo pokrijete tudi usta, da preprečite dodatno zalivanje vode. Tako izplavajte na površino in mu odstranite masko. Postopek je sedaj isti kot pri sambi, torej glasno (ne vpiti) ga pokličite po imenu, prigovarjajte mu “dihaj”. Glavo z občutkom premaknite nazaj, da sprostite morebiten krč glasilk. Nezavesten potapljač po nekaj trenutkih na površini praviloma sam zadiha, nakar se hitro tudi ponovno osvesti. Reakcijski časi samodejnega vdiha:

• nezavesti v plitkih vodah približno 3 do 10 sekund
• nezavesti v globokih vodah pa 10 do 30 sekund

Dobra praksa, pri nezavestnem potapljaču, ki ne diha je pihanje v oči. V očeh imamo baroreceptorje, ki zaznajo, da smo izven vode. Z pihanjem jih osušimo in spodbudimo, kar spodbudi refleks dihanja in sprosti krč glasilk. V kolikor nezavesten potapljač po tem še ne zadiha sam, pričnemo z oživljanjem. Najprej poskusimo s samostojnim “rešilnim” vpihom zraka v pljuča, če tudi to ne pomaga, pa pričnemo z standardnim CPR.

V primeru blackouta prenehajte z potapljanjem za ta dan.

V kolikor je potapljačeva pljuča zalila voda je po uspešnem oživljanju obvezno potrebno poiskati še zdravniško pomoč, četudi se ponesrečeni dobro počuti. V primeru zalitja pljuč obstaja nevarnost “drugo ročne utopitve”. Voda v pljučih bo, neodvisno od vsebnosti soli zaprla aveole in povzročila otrditev pljuč, kar bo onemogočilo izmenjavo kisika. Ta primer lahko nastopi tudi več ur po prvem incidentu.

Kako se izognit BO oz. LMC?

Najboljši način je seveda skrajšati čas oziroma preplavano dolžino v apnei, ne preskušati svojih mej… Ampak kdo pa že to počne, ane…? No kakorkoli sambe oz. sinkope praktično ne moremo premagati lahko pa ju približno predvidimo, se naučimo občutka, ki ju spremlja ter pravočasno izplavamo in zadihamo.

Vsekakor je pomemben trening in poznavanje lastnega telesa, vendar pa so občutki pred stanjem hipoksije in ob vhodu vanjo od osebe do osebe tako različni, da jih tukaj s sigurnostjo in brez zavajanje ne morem zapisati.

Kot napotek vam lahko povem, da se ne zanašajte na predhodne rezultate, ki ste jih mogoče že naredili, ampak le na vaše občutke, ki naj vam bodo vodilo, kdaj prenehati z apneo. Na dolžino apnee vpliva veliko faktorjev, ki pa jih je skoraj nemogoče obdržati identične iz potopa v potop, zato bodo variirali tudi rezultati.

Eden pomembnejših faktorjev je sigurno sama priprava in vstop v apnejo. Priprave pred potopom so zelo pomembne. Pomembna je tehnika dihanja, pomembno je psihično stanje, sproščenost, pomembno je, da nismo bolni ali preutrujeni… Vse naštete stvari bodo sigurno vplivale na porabo kisika ter tako na čas kdaj bo nastopila samba oz. sinkopa. Naj vas opozorim, da se vam lahko kdaj tudi zgodi, da imate slab dan, da ste utrujeni ali pod stresom. Še en primer iz lastnega repertoarja: Bili so zadnji dnevi pred pomembno tekmo in šlo mi je zelo dobro. Dan poprej sem postavil osebni rekord in počutil sem se zelo zanesljivo saj sem vse dni tauhal dobro in vedno blizu svojih najboljših rezultatov. Tako sem se odločil za nov poskus en dan kasneje, po napornem treningu, se mogoče nekoliko slabo pripravil in izplaval z rahlo sambo na 75% dolžine, ki sem jo naredil prejšnji dan…

Vsekakor je zelo pomemben faktor sproščenost in tehnična izvedba same apnee ter nato še izplavanje na površino ter prvi vdihi. Prvi trije vdihi naj bodo srednje globoki in hitri. Izdihnite približno 40% zraka v pljučih ter hitro vdihnite. Po treh vdihih naredite par globokih vdihov šele nato dihajte normalno naprej. Če bi takoj po zaključku apnee izdihnili ves zrak iz pljuč bi to pomenilo še dodaten šok za telo in močno povečalo nevarnost sambe ali sinkope.

Ostali faktorji, ki odločilno skrajšajo dolžino apnee in povečajo nevarnost hipoksije so:

• pregreto telo
• dehidracija (pri plavanju neizogibna, zato pijte veliko tekočine – pa ne alkoholne)
• hiperventilacija
• prekratke pavze med potopi
• fizična izčrpanost

Za varnost je pomembna še obteženost oz. rezultirajoča plovnost. Kadar se potapljamo v morju pazimo, da smo pozitivno plovni. Najboljše bi seveda bilo če bi se obtežili tako, da bi bili na površini plovni tudi z praznimi pljuči. Vendar je to prej izjema kot pravilo, saj nam otežuje potope zaradi napora pri premagovanju prvih metrov. Zato se poskusimo obtežiti tako, da smo z polnimi pljuči nevtralno plovni vsaj na 10m globine. Priporoča se tudi, da imamo uteži na hrbtu, saj nas bodo le-te, v primeru nezavesti, na površini verjetno obrnile na hrbet ter sprostile naše dihalne poti. Če par metrov pod gladino začutimo, da bo potop popolnoma na naši meji, je pomembno, da ne paničarimo. Poskusimo se še bolj sprostiti ter nikakor z vso močjo in brezglavo plavati proti površju. V mislih se spomnimo kaj moramo na površini narediti. Zadihati seveda. In kaj lahko je to pozabiti. Seveda pa je to v takem trenutku zelo težko in zahteva veliko vaje ter mentalne moči. Dobra pomoč vam je lahko avtogeni trening. Ne potapljajte se z dihalko v ustih.

Za konec

Čeprav tale članek sedaj mogoče zgleda strašljiv, nevarnost tu, nevarnost tam…, je prosto potapljanje razmeroma varen šport. Seveda v kolikor se upošteva vsaj tisti minimalen varnostni predpis, da se ne potapljajmo sami. Tako tudi v primeru, da doživimo sambo ali blackout, to ne pomeni kakšne poškodbe ali celo smrti. Kompetenten partner nas bo vedno spremljal in vedel kaj storiti.

Moj namen nikakor ni metati slabo luč na apneo. Sam mislim, da je pomembno, da vsi vemo in poznamo nevarnosti, ki nam pretijo, da se zavedamo svojega početja ter se poskušamo nevarnostim izogniti. Spomnim se še svojih pričetkov.

Prejel sem sicer nekoliko opozoril, da naj pazim in naj se ne potapljam sam, pa sem si mislil, …ja kaj mi pa bo. Saj sem se do sedaj tudi potapljal sam pa ni bilo nikoli nič narobe. In tako sem pridno treniral, gledal kolege, ki so bili boljši od mene in jih želel posnemati. Mogoče mi je bilo celo nekoliko nerodno, da tega nebom zmogel in sem zato poskusil sam. Doživel sem tudi nekoliko samb, za katere na začetku nisem niti vedel, da so sambe, vse dokler me enkrat prijatelj ni pazil, ter na koncu rekel: “Veš, da si imel sambo, ne?”. No hvala bogu se je vse dobro končalo in od takrat naprej budno skrbim za svojo in za varnost so potapljačev. Upam, da ste se ob tem članku česa naučili in da Vi ne boste delali takšnih bedarij kot sem jih nekoč jaz. Poskrbite za svojo varnost, življenje je samo eno.

Želim vam še obilo lepih in predvsem varnih potopov.