Osnove treninga apnee

Apnea je specifična športna panoga, pri kateri je ob vseh »standardnih« športnih tehnikah potrebno dati velik poudarek še na določene posebnosti. Ob treningu moči, hitrosti, vzdržljivosti, je potrebno dodatno trenirate še:

• toleranco na CO2
  kot je znano (iz fiziologije), je količina CO2 v organizmu (pljučih) osnova za signal za vdih. Vendar se prvi signali pojavijo že dokaj zgodaj, ko je v telesu še dovolj parcialnega tlaka kisika, da človek ostane pri zavesti. Ti signali se pojavljajo v raznih oblikah, krčih, tresenju, … odvisno od človeka in tudi, kako opravljamo apneo. To toleranco moramo na-trenirati tako, da z apneo končamo ravno pravi trenutek, ko je parcialni tlak kisika še vedno dovolj velik, da ne pademo v nezavest. To pa je velik problem in kot sem že nekje napisal, je to mogoče le z ekstremnim treningom, pod maksimalnimi varnostnimi pogoji, saj le tako lahko zbiramo občutke (naš računalnik-možgani jih), ki nastajajo v našem organizmu, saj za nezavest ni nobenega poznanega, prepoznavnega signala.

• optimalno porabo kisika
  kisik je plin, ki služi za energijo (gorivo) pri delovanju organov. Brez njega organi prenehajo delovati in ob dalj časa trajajočem manjkanju kisika (ne-preskrbi organov s kisikom) organi začnejo odmirati (najprej možgani) in nastanejo nepopravljive posledice, celo smrt.

Morski sesalci in tudi človek imajo ob rojstvu, razvit različno poimenovan refleks (potapljaški, mamula, … ), katerega funkcija je, da ob stiku določenega dela telesa (okrog nosu) z vodo reagira tako, da povzroči neko splošno »umirjeno« stanje: poraba kisika se minimizira, s kisikom se vzdržujejo samo najpomembnejši organi, ki so pomembni za življenje. Minimizira se miselni proces in s tem delovanje možganov kot največjega porabnika kisika, delovanje določenih organov se začasno ustavi, zmanjša se število utripov srca, saj ni potrebno, da oskrbuje s krvjo (kisikom) vse organe, … Ta refleks je pri ljudeh zakrnel, dobro razvitega pa imajo novorojenčki. Če daš dojenčka v vodo, je ne bo vdihnil. Znani so primeri, ko so majhne otroke oživeli po skoraj uro trajajoči potopitvi v mrzli vodi. To vse je moč pripisati temu refleksu, ki pa je nekako povezan s postavitvijo na noge, saj ga otroci, ko shodijo, dokaj hitro izgubijo.

S treningom se da ta refleks delno obuditi.

Z različnimi metodami koncentracije, avtosugestije, …. pa se lahko reakcije, ki nastanejo ob tem refleksu sprožijo drugače, na drugačen način (zavestno). Če to dobro na-treniramo, se te reakcije v določenih trenutkih začnejo sprožati tudi avtomatsko, skoraj kot pri potapljaškem refleksu – podzavestno. Pri ribolovu se mi včasih zgodi, da ribe ne morem s prve (v istem potopu, ko jo ustrelim) potegniti tudi na površino. Ko pridem na površino, sem naenkrat tako (odvisno od velikosti plena) »nervozen«, da se niti nadihati ne morem. Z mislimi sem neprestano pri ribi, kako priti do nje, mi bo pobegnila, kako sem jo zadel, …. Takrat in še marsikdaj (ko moramo k šefu v službi n.p.r.) moramo izkoristiti tehnike sproščanja, umirjanja in svoje misli usmeriti na naš cilj, saj nič drugega takrat ni bolj pomembno, kot to, da potegnem ribo na površje, oziroma šefa zadovoljimo s svojim nastopom.

Torej tudi apnea kot šport zahteva tako imenovan multidisciplinaren pristop. To je še razlog več, da optimalno ne moremo trenirati sami. Več ljudi več ve. Nenazadnje tudi iz varnostnih razlogov, saj nam slabe izkušnje, ki so pri apnei lahko kar pogoste, upočasnijo ali celo zavrejo napredek. Pri slabih izkušnjah je problem ta, da se te lahko stopnjujejo v slabše in zelo slabe ali celo v življenjsko nevarne. Stopnja izkušenj pa je sorazmerna z napredkom v apnei. Seveda se število slabih izkušenj povečuje čim bližje smo meji naše sposobnosti.

Zato vam predlagam, da pridite v naš klub, skupaj bomo trenirali in delili izkušnje ter tako vsi napredovali. In to predvsem varno.