| gof | |
| 12 kg | |
| 20 m | |
| Šibeniški arhipelag | |
| Globoka čeka (nad 15m) | |
| Roleg 105 |
Letošnja jesen ni skoparila z ulovi zajetnih gofov. Nalovil sem jih kot še nikoli – v oktobru kar tri kapitalne ulove. A nekaj posebnega je bil ta nepozaben potop.
Velike ribe so se hranile na grebenih odprtega morja, dobesedno goltale vse, kar jim je priplavalo pred požrešna usta. Poleg ujetih trofejnih rib mi bo v spominu za vedno ostal tudi neverjeten dogodek v podmorju – redko viden prizor in lovska napaka, zaradi katere sem zamudil priložnost za strel na ogromno ribo, znano pod latinskim imenom Seriola dumeril (gof).
Potopil sem se točno na rob grebena, poraščenega z gosto morsko travo. Med njo so bile raztresene manjše gmote skal – kot kontejnerji, ki jih je nekoč izgubila ladja in so z njenega krova padli v globino. Koncentracija rib je bila neverjetna. Pred mano so v mirnem ritmu plavale jate fratrov, za mojim hrbtom pa so se kot stolp dvigale ušate, ki so se približevale površini. Na stotine, morda tisoče salp, je bilo v nekakšnem ljubezenskem objemu, drgnile so se druga ob drugo in tvorile ogromno, premikajočo se gmoto.
Desno od mene so leno patruljirali zobatci, podobni morskim psom, a brez radovednosti ali agresivnosti, ki bi jih pripeljali bliže mojemu orožju. Tik pred mano sta bila dva debela šarga – tudi njiju sem pustil pri miru in potrpežljivo čakal veliko pelagično ribo. Nad mano so bili crneji, bukve, gire in cela druščina drobnih modrih rib. Te so se od dna do površine panično dvigale in spuščale v poskusih bega pred neustavljivimi luci, ki so neusmiljeno napadali njihov branik.
V tem kaosu sem se počutil, kot da ležim v morju, prepolnem modrih lusk, in poslušam grmenje jate majhnih teles, ki bežijo za svoje življenje. Nenadoma so se nad mano spustile ušate, kot da padajo v brezno, luci pa so se umaknili, in tudi salpe so čudežno izginile.
Po robu grebena so se pojavile štiri velike tune. Prva, največja, je vodila skupino. Vidljivost ni bila idealna, a dovolj dobra, da sem že na daleč prepoznal orise teh morskih titanov. Čeprav sem bil že precej globoko, sem se odločil, da zaključim potop – zaloga zraka je bila proti koncu, ulov tune z mojo puško pa ni bil mogoč.
Ko sem se začel dvigovati in popravljati svoj položaj, da bi si še zadnjič bolje ogledal to veličastno parado, sem nehote naredil usodno napako. Prva tuna je mirno nadaljevala svojo pot, toda za njo so bili trije ogromni gofi, ki so plavali neposredno proti meni. Ko je prvi gof zaznal vrh moje puške in delček mojega telesa, je nekoliko spremenil smer. Preostala dva sta mu sledila, kot sledna psa.
S previdnimi gibi so plavali okoli mene v polkrogu in me opazovali na varni razdalji. V nekem trenutku so razprli svoje trebušne plavuti, podobno kot morski psi, nato pa počasi izginili v temi, tam, kjer se gosta posidonia spaja z globokim modrim oceanom.
0 Odzivi na "Oktober 2024"