Tokratni lovski vikend sem že nestrpno pričakovala. Od zadnjega lova je minil že skoraj mesec dni, iz vseh strani pa so prihajale zanimive lovske zgodbe in informacije o obilju rib. Z Juretom sva se odpravila v Sv. Juraj, kjer sva bila dogovorjena s Tonijem za skupen lov. V soboto nisem ujela nič posebnega, samo prezeblo me je do kosti. Sreča se mi je nasmehnila v nedeljo in sicer po vsega 15 minutah lova. V vodo smo šli pozno, komaj okrog 9h. Jure me je odložil na brezveznem terenu, brez pravih skrivališč. In, ker tudi rib ni bilo videti, sem bila nanj kar malo jezna. Ravno sem se nadihavala na površini, ko zagledam v daljavi temno senco, kako plava vzporedno z obalo v moji smeri. Hitro sem zajela sapo in se neslišno potopila na dno. Najprej sem pomislila na palamido in se razveselila, da se mi končno uresniči želja, da jo vidim pod vodo. Ker sem ležala kar tako na tleh, brez skrivališča, sem se bala, da se mi riba ne bo upala dovolj približati za strel.
Kmalu pa je priplavala dovolj blizu, da sem prepoznala brancina. Ker sem mi je brancin približeval iz strani, sem ga imela v lepi bočni poziciji za strel. Ob pravem trenutku sem se odločila in sprožila. Puščica ga je zadela skozi pobočnico in točno v hrbtenico (to smo ugotovili kasneje, ko smo ga pojedli). S puščico v telesu se je zvrnil na dno, kjer je nepremično obležal. Hitro sem odplavala do njega in ga odnesla do obale, presenečena, ker se ni skoraj nič upiral. Optimistično sem nadaljevala z lovom, vendar v naslednjih 2 urah nisem videla več nobene omembe vredne ribe. Tako sem se odločila lov zaključiti. Na obali sem z ulovom razveselila še Jureta in Tonija. Ob čiščenju se je izkazalo, da je brancin pravzaprav brancinka, saj je imela trebušno votlino polno iker, ki smo si jih nato z jajčko pripravili za malico.
0 responses on "November 2008"