Junij 2021

Lovec:	Tanja Nedeljković
Datum ulova:	torek, 8. junija 2021
Žrtev:	gof
Teža:	9.5 kg
Globina:	12 m
Lokacija:	J Jadran
Tehnika lova:	Globoka šulja (nad 10m)
Puška:	Alemanni

V tem letu, dne 8.6., je bil to zadnji preskok pozno popoldne na terenu, kjer sem zmeraj ujela kaj konkretnega. Površinski tok je zaradi vpliva maestrala ojačal običajne tokove ob pričetku oseke na prelivu med južnim delom Mljeta in plitvino tako, da se je bilo že pri obali težko obdržati na mestu. Lovila sem na način plitke ali globoke šulje v odvisnosti od morfologije terena. Ob prisotnosti obilice drobne ribe, se je vse , kar je bilo zanimivega, zadrževalo v pasu visoko v stolpcu vode in daleč stran od dometa moje puške. To je bila šulja malo pred najzanimivejšim delom na samem rtu. Počasi in previdno sem napredovala v senčnih delih med kamenjem, tako, da se nezaupljiva drobna riba v bližini ne bi vznemirjala. Prišla sem do zadnjih kamnitih zaslonov, preden kamnito dno na dobrih 12 metrih preide v pozidonijo. Tam sem se ustavila in čakala. Dolgo ni bilo nič obetavnega. Počasi sem začela razmišljati o povratku na površino, ko sem s kotičkom očesa na svoji levi opazila premikanje. Proti meni se je iz pomladanske, še rahlo mlečne vode, iz oddaljenosti približevala velika jajčasta silhueta. Riba se je približevala kot bi drsela skozi vodo, počasi in umirjeno. Previdno sem obrnila puško v njeno smer. Bil je GOF! Tedaj se je ustavil na diskretni razdalji, sicer v efektivnem dometu moje 95-ke, vendar je bil debel in velik. Počasi se je postavil rahlo bočno. Nekoliko za njim se je medlo videl obris še enega podobnega primerka. Nisem več razmišljala, namerila, trdno držala puško in sprožila. Jasno sem videla in slišala, kako je zadalo ribo v predel pobočnice. Nato se je vse zgodilo zelo hitro, riba se je obrnila in izginila v mlečno modrino. Čutila sem močan trzljaj, mlinček se je pričel hitro odvijati. Hitela sem navzgor po svež zrak, po novo moč, saj sem bila precej obtežena glede na situacijo. Ves čas sem trdno držala puško, na gladini pa sem se obrnila v smeri, kjer je bil nazadnje moj partner Vasja in mu zavpila, naj mi pomaga. Takrat pa sem opazila, da odpora na puški več ni bilo. Vasja je prišel do mene zelo hitro, prijel za vrvico in skupaj sva odplavala v smeri puščice. Puščica je prazna ležala na tleh. Pero, ki je zataknjeno ob rob skale, je bilo edino, kar je nudilo odpor. Gofa več ni bilo.

Na hitro sem Vasji povedala zgodbo, kako je bil gof dobro zadet in kako je mogoče, da je odplaval in da mi ne bodo verjeli, koliko je bil velik. Na kratko sva z Vasjo zaokrožila, saj iz izkušenj veva, kakšne majhne so možnosti, da ga najdeva, poleg tega je bil morski tok silovit, morje precej razburkano in trošila sva ogromno energije. V glavi se mi je vedno znova vrtel ta impozanten prizor. Žal mi je bilo, da je vse šlo po vodi. Medtem mi je Vasja pripravil puško in mi jo napel. Poskušal me je pomiriti in potolažiti, čeprav je dobro vedel, kaj doživljam. Spodbudil me je, naj se počasi odvlečem do rta, med kratko potjo sem se poskušala zbrati. Tam sem se pripravila in spet šuljala v globino. Ampak misli so bile drugje, apnea ni bila tista moja prava. Po kratki čeki na koncu šulje sem se obrnila in odvlekla spet v obalo. Ko sem usmerila pogled proti Vasji, ki mi je na diskretni razdalji sledil, sem videla, da je v roki držal puščico svoje 60-ke, s katero je stikal po špranjah, na njej pa je bil ravno takšen gof, kot sem ga jaz pred tem streljala. Ko sem se približala, sem takoj opazila na njem poškodbe mojega strela. Ja, enkrat mi je sreča le pokazala svoj plemeniti obraz. ˝Na, to je samo tvoje. Uživaj. ˝ in mi poda ribo… Vse ostalo, kar se je potem dogajalo, verjetno v veliki večini dobro razumete in poznate.

Po spletu naključij je ravno takrat na rtu tisti prej opisani tok prinesel ribo ravno mimo Vasje. Gofu sem poškodovala hrbtenico in na srečo ne zračnega mehurja, vendar puščica ni predrla ribe dovolj, da bi se krilce odprlo. No, vse ostalo že veste!