Bilo je visoko poletje. Medtem, ko so drugi trpeli pasjo vročino, sem se sam potikal in izgubljal v sinji modrini. Poležaval sem med šopi pozidonije, se igral skrivalnice med ogromnimi potopljenimi balvani in se neslišno plazil in kukal čez robove strmih podmorskih sten. Bilo je kot v pravem raju, male ribice so radostno in brezskrbno poplesavale v blagem morskem toku, kot lističi mlade fige v popoldanskem vetriču, odpirale svoja majhna usteca in hlastala drobno hrano, katero jim je nosila blaga plima. Plenilci so radovedno in sproščeno paradirali med njimi in razkazovali svojo premoč. Včasih se mi je zdelo, da so se prav šopirili pred mano in kdaj pa kdaj sem dobil občutek, da bi jih celo z roko lahko pobožal po njihovih vijolično modrih lesketajočih se bokih.
Ampak vse se je spremenilo. Ko sem čez par dni s svojim čolnom jahal razpenjene in besneče valove maestrala, sem se spraševal, ali sem si samo domišljal, ali pa je rajsko obdobje izpred parih dni res za mano. Nagla poletna burja je premešala morsko vodo in vanjo prinesla ledeno osvežitev, z njo sta se pojavila tudi močan tok in slaba vidljivost. Ribji drobiž se je stiskal ob dno in se nemo upiral silnemu toku, kakor da bi se sramoval svoje nekdanje razigranosti. Celo pirke in kanjci so se stiskali v luknjah in ob mojem prihodu mežikali in buljili vame izpod varnega zavetja skal. V daljavi se je le redkokdaj pojavil nejasen obris plenilca, ampak tako na hitro in negotovo, da bi še tako priseben in izkušen lovec pričel dvomiti v svoje lovske instinkte.
Povzpel sem se na čoln in ugledal enkraten prizor. Ne premcu je bil zleknjen moj potapljaški partner, v ustih je počasi žvečil banano in mežikal proti soncu ter me nepremično gledal. Takoj sem vedel, kakšna je situacija pri njemu, zato ga raje nisem nič spraševal. Nekaj časa sva oba molčala, nato pa je on narahlo privzdignil krajec svojega velikega klobuka ter mi brezbrižno dal vedeti, da je že malo utrujen in ima zadosti lova za danes. Med potjo do novega lovnega mesta me je še vprašal kdaj nameravam nehati kaditi, zakaj ne zapiram dobro hladilne skrinje in dopuščam, da se pijača greje, ter če sem morda videl čokoladne kekse.
Na naslednji podvodni greben sem se odpravil sam, prijatelj pa je dremal na čolnu. Situacija pod morjem tudi tu ni bila bajna, voda je bila morda za kanček bistrejša, a o velikih ribah ni bilo ne duha ne sluha. Preiskal sem dobršen del globokega terena ter se poražen podal v malo plitvejši del. Prenehal sem loviti, igral sem se in poležaval po širokih poljih goste in visoke pozidonije. Zaprl sem oči in se popolnoma sprostil, trava me je božala po obrazu, se mi priklanjala v močnem toku, me drgnila po kapuci in ob enem šepetala: »ostani še, ostani še!«
Iz transa me je prebudil nenaden in glasen »FRRRRRRRR«. Bilo je, kot da bi fantič s fračo prestrašil ogromno jato vrabcev. Male ribice so bile tako prestrašene, da so navkljub svoji plahosti zavetje iskale celo v mojem naročju. Narahlo sem obrnil glavo v desno in se tudi sam zdrznil. Zagledal sem oko velike ribe, katera se je neslišno priplazila za moj hrbet in me presenetila. Ob najinem srečanju se je tudi sama malo zmedla in odplavala manjši krog okoli mene, jaz pa sem glavo zaril še globlje v travo ter se naredil strašansko majhnega in nebogljenega. Slednje je ribo tako izzvalo, da je razširila prsne plavuti ter napadalno zaplavala proti meni. Strel je bil natančen in puščica je poletela skozi bok ribe, katera je za trenutek presenečeno obstala, nato pa nadaljevala s počasnim plavanjem tik nad dnom. S površine sem lahko opazoval, kako je svoj bok drgnila v podvodne čeri ter morsko dno v upanju, da se bo znebila puščice v svojem telesu. S pomočjo prijatelja sem jo uspešno dvignil v čoln in pokončal. Še dolgo sva zrla v njeno mišičasto in močno telo prelepih barv in oblin. Nato sva poiskala čokoladne kekse ter na strmih in penečih se valovih maestrala odjahala domov.
0 Odzivi na "Junij 2019"