Svetovno prvenstvo – Švica

22. in 23.8.2005

Najprej lepe pozdrave iz Švice! Počasi smo se namestili v kampu, se najedli in sedaj se je prikazal tudi sonček. Pot sem pa je bila….. Včeraj zjutraj sem se zbudil že ob 6.30. Ko sem pogledal skozi okno sem si mislil: pa ne spet dež… Sledilo je jutranje tuširanje, zajtrk in seveda obvezen obisk na forumu. Počasi sem začel nosit skupaj stvari, ki sem jih pripravil prejšnji dan in počakal na Juretov klic. Z Mitjem in Juretom smo se dobili v trgovini, ker so se že začele komedije. Mitja je pozabil zdravniško potrdilo… Gremo Mitja. Hitro v avto in gasssaaa :). Z Juretom sva medtem opravila manjši nakup, nakar smo se odpravili proti meni, da vzamemo še moje stvari. In seveda je Murphy deloval tudi pri meni. Problemi z računalnikom še preden gremo. No tudi to smo zrihtali in se okoli 11. ure odpravili na pot.

Najprej je vozil Mitja. Čez slovenijo smo bili prej kot v dveh urah. Prav gladko nam je šlo. Tudi po Italiji, kjer je že vozil Jure je šlo sprva gladko. Prvič se je zataknilo pred Benetkami, ker smo skoraj 2 uri stali v koloni pred cestninsko postajo. Čas, da malo zaspimo. Razen Jureta seveda. Od sedaj naprej je šlo vse skupaj bolj počasi. Zmerom gužva, neke kolone, zastoji, da ne omenim Mitjinih postankov na WCjih in nenormalno pogostih malic.

Tudi vreme nam ni šlo na roko. Skoraj vso pot so nas spremljale nevihte.

Na postajališču pri Milanu smo srečali skupino nekih “odklopljencev”, ki so pričeli kar bosi skakat po mokrem asfaltu ter nekaj plesat in nabijat žogo. Seveda smo jim takoj priskočili na pomoč z glasbo. Zavrteli smo jim Trubače in zgleda, da so jim bili zlo všeč. Na koncu so nam naredili še špalir, ko smo se odpeljali.

Nadaljevala se je vožnja proti Švici. Mi smo se pričeli dvigovati, sonce pa se je pričelo spuščati. Še malo pa smo se vozili po kotlinah in dolinah Alp v popolni temi in dežju. Za prehod čez mejo in tunel v Švici smo plačali nesramnih 22€. Temperature so se spustile pod 10 stopinj, nam pa so se porodile ideje, če nebi bilo bolje, da se ustavimo v kakšnem hotelu ob cesti, kot pa da rinemo v dežju kampirat.

No vseeno smo se odločili, da gremo do konca. Svaka čast Juretu, ki je cel čas vozil. Na preostali poti do bazenov ni bilo nekih posebnih dogodivščin, razen občasnega plesanja po avtu in glasnega smejanja.

V Renens smo prispeli okrog 23. ure. Malo smo se najprej lovili, ker je bilo vse zaprto. Hodili smo okrog bazen ter raziskovali, kje bi lahko prišli noter. Na koncu nam je uspelo zbuditi nekakšnega hišnika ali nekaj podobnega. No glavno je, da je znal govoriti angleško ali nemško (kar v Švici niti ni tako običajno). Povedal nam je kje si lahko postavimo šotore. Še dobro, da je do takrat nehalo deževati. Ob postavljanju smo verjetno zbudili večino kampa, medtem ko smo capljali, po razmočeni travi, prižigali luči in zabijali kline. Verjetno so naredili že sprve dober vtis :). Moram še povedat, da so vsi tukaj zelo prijazni. Tako organizatorji kot tudi tekmovalci. Do sedaj smo spoznali že ekipe Avstrije, Grčije in Nove Zelandije, ti namreč tudi kampirajo z nami.

No, da se vrnem k našemu postavljanju šotorov. Z Juretom sva si izbrala prostor ob grmovju eden ob drugem, Mitja pa nebi bil Mitja, če nebi naredil nekaj posebnega. Šotor si je postavil v sredino kampa in postrani. Sledila je še večerja, potem pa smo vsi popadali v postelje.

Čez noč se je konkretno ohladilo, tako da me je pošteno nazeblo. Kot so povedali so stopinje zjutraj padle tudi pod 10 stopinj in potem tudi 2 spalki nista več pomagali. Zbudil sem se z okoli osme ure zjutraj z bolečim grlom, premražen. Pogledal ven v sivo nebo ter počakal še pol ure preden sem začel raziskovati po kampu.

Z Juretom in Mitjo smo si naredili zajtrk in se filali z vitamini, da bi preprečili najhujše. Upajmo, da bo pomagalo. Sedaj smo opravili že registracijo, plačali kamp in nafehtali linijo za internet. Mitja se je medtem igral z žogo in jo poslal direktno v okno tajnice… bravo Mitja. Pomoje bi blo boljše, če bi šel na fuzbal tekmo… :P.

Če sem vam na začetku napisal, da se je pokazal sonček se moram kar hitro popravit, saj je medtem, ko vam to pišem že spet pričelo rahlo deževati.

Sprašujem se če je pametno trenirati, al bom le še bolj zbolel. Voda v bazenu je mrzla. Včeraj so rekli, da je imela le 21 stopinj… Zunaj pa tudi dežuje piha rahel veter. Combination mortale. Mislim, da bom z treningom še malo počakal…

Torek, 23.8., popoldan

Počasi se odpravljamo spat. Pravkar smo povečerjali in malo poklepetali. Zunaj se je spet konkretno ohladilo in zato sem se zaprl v svoj šotor in spalko. Upam, da me danes ne bo preveč nazeblo…

Popoldan smo le prišli malo v vodo. Oblaki so se pretrgali za kakšno urico in naenkrat se je kar lepo otoplilo. Voda v bazenu je tudi kar primerna, mislim da ima vsaj 26 stopinj. Mitja se najprej odpravil na fitnes, midva z Juretom sma ga pa bolj gledala kot kaj druga. Medtem sva rekla še eno z ekipo iz Avstrije. Tudi oni pravijo, da so bolj friški… Jaz sem nato naredil še eno meditacijo ter par statik. Jure mi je sledil. V vodo sem se odpravil okoli tretje ure popoldan, medtem pa je Mitja že odplaval kar nekaj dolžin. Odločil sem se da odplavam le eno ali dve stotki. Tako sem se dobro pripravil za prvo in jo naredil resnično lahko. Če bo šlo tako tudi na tekmi bo super. Na bazen se je potrebno malo privadit. Stopnička na robu je zelo ozka in postavljena zelo visoko, vsaj pol metra višje kot v Pristanu. Mene osebno niti ne moti toliko, edino štart je malenkost drugačen. Bazen je tudi čisto bel in ko noter posije sonce je zelo svetlo. Prvi šok je bil na obratu, saj se zaradi bele barve in krivine stopnice rob ne vidi dobro. Razdaljo do stene je zelo težko ocenit in tako, ko sem pogledal proti steni na obratu se mi je zdelo, kot da se bom pravkar zaletel, čeprav sem bil še 2m oddaljen od stene. Po šoku na obratu pa je šlo spet super naprej. Druge stotke nisem več odplaval, sem pa naredil še nekaj petdesetk in pazil na tehniko. Občutki zelo dobri, če le nebi imel problemov z zdravjem.

Mitja in Jure sta potem tudi odplavala vsak svojih 100m s plavutmi. Brez plavuti pa približno 76m za Jureta in 83m za Mitjo. Seveda je to vse trening in nebi se radi skurli pred tekmo. Kot smo videli tudi nobeden od ostalih tekmovalcev ni delal nekih hudih rezultatov, razen, baje, Sietas zjutraj, ki je naredil 200m. Govori se tudi, da je naredil na treningu neki zelo hudi rezultat, vendar tisti, ki vejo nočejo povedat koliko. Govorice pač… :).

Po treningu sem govoril z Karsom Kouwenom. Zelo prijazen in brez problema govori o svojih izkušnjah in treningu tako, da sem zvedel kar nekaj zanimivih informacij.

Sledil je izhod v mesto in iskanje trgovine ter neke restavracije. Pristali smo v nakupovalnem središču, ki je bilo razmeroma prazno. Mogoče zaradi cen, ki so tukaj najmanj nesramne. Pristali smo npr. na kebabu, ki je stal 8 frankov (približno 1300 SIT). Ena solata iz solatnega bifeja je bila tudi skoraj 8 frankov. Cene v trgovinah pa tudi niso kaj dosti nižje. Vse je v glavnem vsaj enkrat dražje kot pri nas.

Po prihodu nazaj smo se zapletli v dolg pogovor z grško ekipo, ki je zelo dobra. Najbolj znan je verjetno Panos Lianos. Z apneo se ukvarjajo že več kot 3 leta in letos so organizirali dve veliki tekmi, Aida Hellas summer in winter games, ker je Sietas postavil svoja nova rekorda. Vsi trije dečki iz ekipe so face in so nam odgovorili na vsa od naših neštetih vprašanj. Pogovor je bil zelo izčrpen in ponudili so nam še, da lahko jutri testiramo njihove plavuti. Mogoče se bodo našle tudi kakšne za Jureta.

Sedaj še gledam kako sosedi postavljajo mega šotor. Šotor je tako velik, da bi mi komot postavili noter naše tri in še bi ostalo dovolj prostora za 2 spalnici, ki sta noter. Bom vam jutri prilepil še kakšno sliko.

Sreda, 24.8.

Mrzlo jutro, srečanje s preostalo slovensko ekipo, zadnji trening… Napetost počasi narašča. Danes je bila na bazenu prvikrat gužva in plavanje med množico je bilo kar težko. Se pa vidi, da že vsi nestrpno pričakujejo, da bodo jutri lahko pokazali za kaj so tako dolgo trenirali.

Prekleti armafleksi. Zjutraj sem se zbudil s čisto trdim vratom. Šele po kratkem razgibavanju se mi je uspelo skobacati iz štora, tam okoli devete ure. Noč sama je bila ponovno prekleto mrzla, predvsem pa jutro, tako da me zeblo kljub dvema spalkama in debelemu termoflisu, ki sem si ga iz previdnosti oblekel zvečer. Okoli 7. ure so pričeli po kopališču letat s sesalci in sesat listje. Prava tema za pogovor po vstajanju, saj so se vsi pritoževali, da jih je ponoči nekaj zbudilo.

Okoli pol desete ure smo se ponovno naredili piknik zajtrk. Na meniju je bilo dosti tune, sadje, kruh in mleko oz. jogurt. Spet sem pojedel celo limono, da bi se le pozdravil popolnoma.

Nato so pričeli prihajat ostali tekmovalci, saj je bila ob 12. registracija. Naši so se do sem pridevali šele malo pred 12. uro in srečanje je bilo kar veselo. Na hitro smo izmenjali dogodivščine na poti ter pogledali nekaj člankov na internetu, ki so se pojavili v Večeru. Jure je očitno izgledal zelo poslovno, ko je kloftal po laptopu in tako se je hotel pri njem registrirat Tanya Streeter, ki pa je Jure na njegovo žalost sprva ni spoznal :). Tako smo se potem vsi skupaj odpravili ven na pravo registracijo, kjer smo srečali med drugimi tudi Toma Sietasa. Wow cela elita je tukaj in mi smo zraven.

Registracija je potekala brez večjih zapletov, razen seveda pri Mitji. On pač ne more, da nebi nekaj pozabil. Tokrat mu je uspelo oddati zdravniško potrdilo brez datuma. No hvala bogu se je vse dobro izteklo, saj ga sprva niso hoteli pustiti tekmovati. No potem so zaradi tega naredili poseben sestanek in mu po eni uri vrnili potrdilo in povedali, da bo vseeno lahko tekmoval.

Po registraciji smo naredili še malo promocije za Slovenijo, ko se je zbrala celotna ekipa in se slikala pred vhodom s slovensko zastavo. Takoj so bili okoli nas vsi fotografi iz medijev in eden z kamero. Upam, da nas bodo tudi kje pokazali. Pa ne tisto ravsanje med Juretom in Mitjo :)…

Nato smo se odpravili vsak na svojo stran. Sam sem malo legel. Kolega, sosed bi rekel “took a nice Siesta”. Po kakšni uri smo se dobili na bazenu, kjer smo malo potrenirali. Vsi smo zadovoljni. Jure je lahko sprobal tudi še nove plavuti, ki si jih je sposodil od Grkov, s katerimi smo malo potrenirali. S plavutmi ni bil preveč zadovoljen, saj je navajen na svoje deske, verjetno pa se bo moral počasi navadit na nekaj druga. Če bo le dobil primeren čeveljček. Tudi sam sem sprobal “grške” plavuti. Joj kak je to mehko. Kot da bi plaval v zoknih se mi je zdelo. Enostavno nismo navajeni na to.

Po treningu je bil čas za prehranjevanje, ki je sedaj bolj omejeno na praške in sadje. Treba je čimmanj obremenjevati želodec ampak kljub temu priskrbeti dovolj energije. Potem je bil ponovno čas za eno “Siesto”, vsaj za mene. Mater nam gre lepo. Samo spimo in potem malo plavamo :). Ja pa jemo še nonstop nekaj.

Ja pozabil sem še napisat, da se je vreme danes dopoldan popravilo. Do sedaj nismo imeli nobenega dežja več in sonce kar lepo pripeka. Mitjo je celo malo ožgalo po ramah. Sedaj je v šotoru tako vroče, da zašvicaš v roku dveh minut, zvečer pa bo spet padlo, da nas bo vse treslo. No upajmo, da ne. Poletje nam obljubljajo že dolgo. Mogoče se nam pa le nasmehne sreča. Pa ne samo pri vremenu…

Četrtek, 25.8.

Tako najhujše je za nami. Vsaj za mano no, ampak led smo prebili. In to z neverjetnih 150m za Slovenijo. Mitja your the best. Jure je žal še brez uradnega rezultata ampak jaz vem, da on računa na brez plavuti, ker lahko poseže po dosti višjem rezultatu kot pa bi lahko s plavutmi. Mitja pa lahko pride tudi med 5 najboljših. Sam sem se uvrstil na 23. mesto s 111m, kar so mi priznali po manjših zapletih saj sem prišel ven s sambo ter so me sprva diskvalificirali. No vse se je potem izteklo dobro…

Pa, da vam še povem, kaj vse se je dogajalo včeraj zvečer ter čez noč in danes dopoldan. Po malo težji debati z organizatorji in sodniki glede pravil smo se odpravili v mesto na slavnostni sprevod in otvoritveno ceremonijo. Dobili smo vsak svojo zastavo in tablico z imenom države ter se sprehodili po ulicah Renensa. Veliko gledalcev ravno nismo imeli so pa nas zato preostali toliko bolj začudeno gledali. En avtobus na elektriko nas je skoraj povozil, ostala vozila pa so samo za nas preusmerjali policisti, da smo se počutili vsaj malo pomembne :). Ko smo prišli pred neko stavbo (ne me spraševat katero, ker ne vem), so še posebej predstavili vsako državo in zavrteli himno. Bilo nas je kar veliko, pravijo da več kot 30 držav. Sledil je nagovor bivšega predsednika AIDE in organizatorja tekmovanja, nato pa še županje Renensa, ki pa je nisem čisto nič razumel, ker je znala po angleško rečt samo “dober dan”.

Po nagovoru so nas tudi malo pogostili. Bil je en ruski bife z nekaj klobasami in solatami. Na mizo so nam postavili nekaj vina, ko da nebi imeli potem tekmovanja, ker je alkohol tudi med prepovedanimi substancami. No vsi smo bili lepo pridni in se uspešno upirali skušnjavi… Pogovor je še malo stekel o pravilih, ki sedaj kot verjetno že veste ne priznavajo več LMC oz. sambe kot razloga za diskvalifikacijo, vendar pa še vedno ni točno določene meje med LMC in blackoutom, kot smo potem videli tudi pri meni. Nekaj novosti je bilo tudi pri obratih in prijemanju za rob bazena. Za rob se nismo smeli prijemati ampak le za proge. Tekmovalo se je v 4. progah naenkrat, torej podobno kot na naši tekmi. V finalu pozneje bo tekmovalo kar 8 tekmovalcev naenkrat, za kar je bilo tudi veliko polemik in verjetno največ kreganja na sestanku organizatorjev. Vsi se bojijo za varnost tekmovalcev, kjer jim moram dati tudi prav. Bomo videli kako se danes vse odvilo.

Ko smo prišli nazaj na bazen smo vsi skoraj popadali v postle. Bilo je že kar konkretno mrzlo in mene je celo zagrabila vročina nato pa sem celo noč kašljal. Pokril sem se z dvema spalkama imel oblečeno kratko majico in resnično debeli flis z visokim ovratnik, nakar sem se še dodatno pokril z debelo brisačo. Pa še vedno je bilo mrzlo. Ponoči je celo dvakrat na kratko padel dež, spal pa nisem ravno dobro, saj sem se zbujal skoraj vsako uro. Po prestani noči smo se zbudili v oblačno in mrzlo jutro. Vstajanje je bilo ob pol osmih. Mitja je bil na vrsti že zelo zgodaj, malo pred 10. uro. Jaz sem bil na vrsti ob 10:12 Jure pa ob 10:48. Medtem, ko sem jaz malo meditiral je Stig Severinsen odplaval 200m. Pravi, da ima še celo malo rezerve. Naslednji je med mojo meditacijo plaval Mitja, katerega so dali v progo zraven Tanye Streeter. Mitja se seveda ne bo pustil ženskam… Odplaval je 150m, izplaval čisto vredu, naredil protokol in izboljšal državni rekord za celih 32m. Čisto mimogrede je prehitel tudi Tanyo za 25m. Hitro za njima sem bil na vrsti jaz. Mene so “sparili” z Timom Kinunenom in Avstralcem Sebastienom Muratom. Kdor malo spremlja ta šport verjetno ve, da sta to ena izmed najboljših apneistov na svetu. Murata ni bilo na štart. Verjetno se je Slovencev ustrašil :P.

Na sam štart sem prišel mogoče malo prepozno, saj sem začel obuvati plavutke 3 min pred štartom. Malo sem se še nadihal in izkašljal ter pričel. Prvih 25m je bilo zelo dobrih vendar pa se je pri 50 že začela muka. Sproščen sem bil kar dobro vendar pa nisem bil dovolj skoncentriran na plavanje in ostale občutke. Mislim, da sem tudi preveč popustil krčem diafragme, ki so me spremljali od 50m naprej. Na 75m so mi je na misel že pričela prihajati ideja da bi šel ven in tako sem se kregal nadaljnjih 25m. Mislim tudi, da sem malenkost preveč pospešil. Na 100m sem ponovno obrnil in iztisnil še nadaljnjih 11m, prišel ven, se malenkost stresel, naredil protokol vendar kljub temu dobil rdeč kartonček, ki je pomenil diskvalifikacijo. Je pa Erik vse skupaj posnel nakar sva skupaj pogledala in pokazala posnetek še nekaterim boljšim apneistom ter sodnikom. Vsi so se strinjali, da je diskvalifikacija nepravična zato sem skupaj z Erikovo pomočjo vložil protest, ki so ga po kakšni urci odobrili. Prav vesel sem bil.

Ko sem prišel iz vode in se obrisal so že napovedali štart rekorderja, Toma Sietasa zato sem hitro letel do šotora in vzel kamero. Bil sem še ravno dovolj hiter, da sem ujel njegov štart. Naredil je le 171 ter se z tem uvrstil na 2. mesto in v finale. Njegov nastop je bil sigurno taktika in v finalu vsi pričakujemo, da bo padel svetovni rekord, ki je trenutno pri 212m (kje smo mi :)?). Naslednji je bil na vrsti Jure. V vodi je pred štartom izvajal še atletiko s svojo diafragmo in izgledal je tudi dobro pripravljen. Odplaval je zelo lepo in izplaval pri 119m, vendar se je takoj nato ponovno potopil. Varnostni potapljači niso bili ravno najboljši, zato je tudi vdihnil malo vode ter se, ko je čez par sekund prišel ponovno k sebi, konkretno nakašljal. Kasneje je povedal, da se ni mogel dobro sprostiti in skoncentrirat na plavanje. Kaj čemo, imamo pač premalo izkušenj z tekmami, ki so, verjemite mi, psihološko izjemno naporne.

Preostanek tekmovanja ni bil več pretirano dramatičen. Vsaj ne za nas. Bolj smo se posvetili našim občutkom in rezultatom, ter vsi veselo čestitali Mitji. Sam sem moral vložit še protest, potem pa sem šel dvignit še računalnik, ki se je polnil ter se povezal na internet, da vam čimprej sporočim rezultate. Naenkrat je pri meni nastala gužva saj je prišlo še več apneistov prosit če lahko pišejo mail domov. Med njimi sta bila tudi Panos Lianos, ki je danes postavil svoj osebni rekord s 165m in Tanya Streeter, ki jo verjetno vsi poznate. S Tanyo smo potem še malo poklepetali. Zalo prijetna punca, ki rada govori. Tako nam je povedal marsikaj zanimivega iz svoje 8 letne profesionalne kariere. Obljubil je tudi, da pride nekoč na obisk v Slovenijo in rekla je da bo prišla obiskat naš forum, ko bo imela čas. Upajmo, da bo res.

Tako, sedaj pa že vsi nestrpno pričakujemo finalno tekmo, ki se bo pričela čez 2 uri in vsi upamo, da bo Sietas pokazal kaj resnično zmore in ali mu Severinsen konkurira. Več informacij dobite v kratkem. Slik iz tekme žal še nimam, saj nisem mogle slikat in plavat hkrati.

Četrtek, 25.8. – popoldan

Prvi dan tekmovanja je mimo. Rezultati so znani in mi smo utrujeni. Dež nas je vse malo pobil. Pa še šotor mi spušča… Upam, da bo kmalu nehalo.

Čas do finala sem preživel za računalnikom in vam posredoval informacije ter slike. Mitja in Jure sta šla na pico. Finale so tempirali ravno prav, da ga je celega spremljal dež. Pričelo je točno 2 minuti pred in na kratko prenehalo takoj po tekmi. Sedaj spet dežuje in ne zgleda kot, da bi hitro nehalo.

Ta sistem z osmimi tekmovalci naenkrat v finalu mi ni nič kaj všeč. Prav težko je spremljat dogajanje. Na bazenu je prava zmeda s vsemi varnostnimi potapljači in osmimi tekmovalci, ki vsi plavajo različno hitro in izplavajo na različnih dolžinah. Potem še gledaš če bo kje kak blackout in enostavno zamudiš ostale. Spremljaš lahko kvečjemu dva ali tri tekmovalce naenkrat.

Prvi je bil na vrsti ženski finale. V njem so štartale: Lotta Ericson – Švedska, Johanna Nordblad – Finska, Claudia Rolero – Švica, Aline Mathieu – Francija, Suzy Kensington – Nova Zelandija, Malgorzata Matkowska – Poljska, Natalija Molchanova – Rusija in Tanya Streeter – USA. Priprave je malo zmotil že prej omenjen dež, vendar je svetovni rekord vseeno padel. Svetovna prvakinja in nova rekorderka je Rusinja Molchanova s 178m. Druga je bila Suzy Kensington s 159m in tretja Johanna Nordblad s 150m. Punce so se potem kar hitro pobrale iz mrzlega bazena ter se skrile pod šotor. Pa je bil bazen pripravljen za moške, ki so štartali 10 minut kasneje. Prav zanimivo jih je bilo gledat kako se poskušajo ogreti, edino Tom je veselo meditiral v svoji obleki ter se ni zanimal za dež. V finalu so tekmovali naslednji: Ryuzo Shinomiya – Japonska, Ant Williams – Nova Zelandija, Panos Lianos – Grčija, Stig Aavall Severinsen – Danska, Tom Sietas – Nemčija, Henning Larsen – Danska, Eero Soralahti – Finska, Alexey Molchanov – Rusija. Prvi je bil seveda Tom z 208 metri, vendar pa se je videlo, da jih je naredil kar s težavo. Je imel kar konkretno sambo in skoraj je pozabil sneti plavalna očala. Drugi je bil Stig z neverjetnima 202m. Neverjetno je bilo predvsem, da je v enem dnevu naredil 200 metrov dvakrat. Tretji je bil rus Molchanov, ki je s 199m prav presenetil. Mislim, da ni nobeden računal na njega.

Podelitev je sledila v dežju pol ure kasneje. Vsi smo se stiskali pod šotorom in aplavdirali najboljšim na svetu.

Sedaj smo imeli še kratek pogovor s Frederickom Buoylom, ki nam je malo povedal kako je bilo v severnem polu. Prikazal se je tudi Stig in hitro smo ga izkoristli za eno sliko tako kot prej Toma. Prave face so vsi. Stig je sploh eden, ki je vedno poln energije in zmerom nasmejan. Prav zanimivo je, da se lahko vsem čisto približaš, nobeden se ne nosi in vsi so pripravljeni na pogovor. Kljub dežju je bil danes prav lep dan.

Petek, 26.8.

Danes smo se zbudili v kar lepo jutro. Čez noč je še nekajkrat začelo deževati, zjutraj pa so se oblaki kmalu pričeli trgati. Vstal sem ob 7:30 ker so pridni Švicarji ponovno pričeli sesati okrog mojega šotora. Že razmišljam, kaj bi jim jutri lahko nastavil, da bi jim tale sesalec zamašilo… Ah, saj konec koncev niti ni bilo tako hudo vstajanje. Bilo je prav sveže potem, ko sem se izkobacal iz dveh spalk, trenerke in še dveh majic z dolgimi rokavi. Da ne pozabim kape. Mogoče si sedaj predstavljate kako je bilo mrzlo. Naredil sem en sprehod okrog bazenov in kampa potem pa je bil že čas, da pogledam malo če Jure in Mitja še dihata. Naredili smo si zajtrk, edini problem je bil ker smo ga morali jesti eden za drugim, saj smo seboj vzeli samo eno žlico. Zdaj vidite, kje smo pustili možgane.