Najino 60 ur trajajočo pot sva začela z vožnjo na dunajsko letališče, od koder sva letela najprej v Pariz in od tam naprej v Miami. Ostrejše varnostne ukrepe na ameriških letališčih sem sicer pričakovala, ampak sem bila vseeno šokirana, ko so mi odvzeli prstne odtise (vseh prstov obeh rok). V plus pa jim štejem zelo ugodne cene hrane in pijače na letališču, še posebej v primerjavi z Dunajem in Parizom. Ker sva imela za prestop 4 ure časa, sva se malo razgledala po bližnji okolici miamijskega letališča. Takoj sva opazila, da držijo govorice o veliki telesni teži in velikih avtomobilih Američanov. Še isti dan sva nato odletela naprej na Bahame in sicer v glavno mesto Nassau.
Ko sem videla naše letalo mi je postalo rahlo neprijetno, saj je bilo majhno in z zunanjimi propelerji. Še bolj neprijetno mi je bilo potem med vožnjo ob strašnem trušču, rukanju in propelerju, ki se mi je vrtel tik ob glavi. Zvečer sva srečno prispela v Nassau, kjer sva morala prespati, saj sva imela notranji let na Long Island šele opoldan naslednji dan. Takoj zjutraj naju je razveselil prekrasen pogled iz terase hotelske sobe na palme, peščeno plažo in morje. Pograbila sva maske in odhitela na plažo, kjer sva srečala svetovno rekorderko Rusinjo Natalijo Molchanovo in njeno sotekmovalko.
Jure je opravil krajši trening, nato pa sva uživala v opazovanju podmorskega sveta. Z Rusinjama smo imeli isti let naprej na Long Island. Tokrat pa me je bilo na letalu resnično strah. Bilo je še 3 krat manjše kot prejšnje, 1 sedež desno in 1 levo, tako nizko, da se v njem nisem mogla niti vzravnat, seveda brez stevardes in prigrizkov. Iz poslopja nas je kar pilot vodil do letala in nam razložil varnostne ukrepe. Bahame sestavlja veriga 700 otokov različnih velikosti in skoraj vsi so poseljeni. Pogled skozi okno letala na otočje nama je jemal dih, izgledalo je kot v raju! In tako sem pozabila tudi na svoj strah…
Sedaj sva se z Juretom že povsem navadila na življenje na Long Islandu. Tukaj sva slabe 4 dni in težave zaradi menjave časovnega pasu počasi popuščajo. Prilagoditi je bilo potrebno tudi dnevni ritem, saj je ob 6h zvečer že čista tema, s temo pa pridejo v velikem številu tudi komarji, ki so zelo nadležni. Tako je najbolje do večera opraviti vse obveznosti in se nato neprodušno zapreti v hišo na večerjo, nato pa zgodaj v posteljo. Živiva pri domačinih slab kilometer oddaljena od Dean’s blue hole-a. Tako lahko greva na Juretov jutranji trening kar peš. Jure trenira 2 krat dnevno, običajno je v vodi prvi in zadnji. Vmesen čas pa je namenjen počitku. Na treningih je prisotno veliko tekmovalcev na voljo pa sta samo dve vrvi za trening. Urnika treningov se je potrebno strogo držati, saj ima vsak tekmovalec na voljo le 20 minut. Kar nekaj tekmovalcev je na Bahame prispelo že pred 14 dnevi, sedaj pa so tukaj že skoraj vsi. Na treningih se običajno srečujeva z Rusi (Natalija in Aleksey Molchanov), Novozelandci (Kathryn McPhee…, Chris Marshall), Venezuelcem Carlosom Costo. Danes so prispeli tudi Čehi (Jarmila …) s katerimi bo Jure v prihodnjih dneh treniral. 
Takoj prvi dan pa je Jure že videl tudi prvi black out, ki ga je imel Aleksej Molchanov po povratku iz 80m CNF. To naj bi bil že njegov drugi black out v zadnjih 2 dneh. Je pa takoj naslednji dan Aleksej presenetil z potopom CWT na 105m, ki ga je opravil povsem brez težav. Prisostvovala sva tudi potopu Carlosa Costae, kateremu je bil Jure safety diver, ko je Carlos opravil potop na 107m. Globine 100m in več pa redno dosega tudi Herbert Nitch.
Ker sva oba z Juretom navdušena podvodna lovca, sva se odločila, da si uloviva nekaj svežega za morsko večerjo. Tukaj so podvodne puške prepovedane, lahko pa se lovi z Hawaian sling. Podobna je nekakšni frači, na katero namestiš puščico. Ker puščica ni povezana z »fračo«, ni priporočljivo streljati velikih rib na prostem, ker bi ti riba pobegnila z puščico vred. Paziti pa je potrebno tudi na globino kjer streljaš, ker se moraš biti sposoben potopiti do dna, da pobereš puščico, ki je zgrešila svoj cilj. Najlažje je loviti po luknjah, kjer se skrivajo kirnje in rarogi že na malih globinah (2-5m). Na prvi lov sva se odpravila skupaj z Novozelandcem Chrisom, ki že ima nekaj izkušenj z tukajšnjim načinom lova. Od Williama Trubridgea smo si izposodili plastično kanto nameščeno na zračnico, ki smo jo med ribolovom vlekli za seboj, da bi v njo dali ulovljene ribe. Rib si tukaj nikakor ni priporočljivo obesiti za pas, ker kri ustreljenih rib privablja morske pse, ki ti nato ukradejo plen, po pomoti pa še kakšen del telesa. V vodi smo bili komaj kakšnih 5 minut, ko je okoli mene začela krožiti 1,5m velika barakuda. Hitro sem poklicala Jureta, ki je streljal nanjo, a jo je k sreči zgrešil, ker bi mu sigurno odnesla puščico. Nekoliko naprej smo priplavali do koralnega grebena, kjer sem občudovala jato velikih igel in tropske ribice ter se oddaljila od Jureta in Chrisa. Takrat pa sem naenkrat zagledala 2,5 metrskega morskega psa, ki je pričel krožiti par metrov okrog mene. Moram priznati, da sem se zelo prestrašila in sem začela klicati Jureta na pomoč. Do takrat, ko sem ga priklicala pa je morski pes že izginil. Ker po tem dogodku nisem imela več veselja loviti na tej lokaciji sva z Juretom pričela plavati proti cca 200m oddaljeni obali. 
Na poti sva videla še dve želvi, ki sta tako opravičili ime zaliva- Turtle Cove. Nato smo se preselili v sosednji zaliv, kjer sicer ni bilo morskih psov, nas pa je skoraj odnesel močan tok. Na koncu je bil skupen izkupiček lova, 2 kirnji in rarog, dovolj za okusno in obilno večerjo. Po koncu tele lovske dogodivščine sem razmišljala, kako je lov na Hrvaškem proti temu pravi mačji kašelj. Saj se je tukaj potrebno ubadati z močnim tokom, slabo vidljivostjo, neučinkovitim lovskim priborom in morskimi psi.