Zdravo,
pravkar se je končal morski del začetnega tečaja, zatorej sledi subjektivni opis doživetij potapljačice »Metke«.
V petek popoldne smo se začeli zbirati v hotelu. Najprej je bilo treba priti do tja. Ozka obalna cesta, ki vodi do hotela, je na vsakem ovinku dajala slutiti, da se bo prav tam končala, in da bom vsak trenutek končala na pomolu. Ampak okej, gremo naprej, vrum, vrum, in evo, Delfin! Parkiram, se namestim v sobo, in se odpravim na en špancir, da sploh vidim, kam sem prišla.
Naključni sprehajalci so uživali v poznopomladanskem soncu, ptički so ščebetali, morje je sproščujoče pljuskalo, prava idila. Nihče ni slutil, kaj nas čaka. Tečajniki so počasi kapljali na mesto, polni optimizma in pričakovanj. Če bi mi kdo rekel, da nas bo cel vikend bičal veter, tolkel dež in zalivalo morje, odpeljem celo pot nazaj ob morju v rikverc, v skladu z načelom »izberi manjše zlo«. Ampak tega nam nihče ni povedal. Kar ne veš, ne boli.
Zvečer smo na plaži že izvajali prve dihalne in sprostitvene vaje. Vsi sproščeni in nadihani smo se pospravili v sobe in sanjali o tem, kako bo pa jutri res šlo fino.
Začetniki smo bili na vrsti za nadaljevalnimi, ob določeni uri smo oblečeni in postrojeni čakali navodila. Morje je bilo precej mirno in ne prehladno. Oblaki so se že zbirali nad nami, a tega ni takrat noben opazil. Jure nas je razdelil v 4 skupine in začelo se je. Odplavali smo na mesto in začeli s potopi in postopnim večanjem globine. Šlo mi je presenetljivo okej. V dveh urah sem dosegla globino 14 m.
Po kosilu smo se spet pospravili v sobe na indvidualne »dihalne vaje«. Drugi potop je sledil ob 17h. Jugo je prinesel manjše valove in še več oblakov. Okej, si mislim, mogoče pa zdrži. Spet odplavamo do boj in začnemo. Zdaj ne gre, ustavim se pri 6 metrih in poskušam izenačit, a nič. Suuuuper, kaj pa zdaj? Nič, Jure me pošlje na bojo, ki je sidrana na dno, in pri kateri vadijo tisti, ki imajo težave z izenačevanjem. Dobro, poskusim še tu. Vmes začne rahlo deževati. Naslednja sem na vrsti za potop. Poskušam se sprostiti in nadihati. Vmes se utrga oblak in se vlije. Dežuje mi v dihalko, jo odstranim in dvignem glavo, da zajamem zrak, zdaj me zalije val. Res bedno. Nič, dihalko nazaj, spet globoko diham, kreh, kreh, diham, dež mi ropota po kapuci, poskusim se sprostit tako, da si zabrundam refren komada Despacito – deeeespaaaasitoooo … Okej, prelom, gremo dol, despacito (počasi, op. prev.), izenačuj, izenačuj-puf, izenačuj-puf, puf, puf …. aaaa, ne gre več, se primem za vrv, pihnem in puf, lahko grem naprej in do dna, ha! Ker se počutim okej, se spodaj še malo razgledam, oz. strokovno »izvajam statiko«, potem pa počasi gor. Voila, uspelo je. Še vedno lije in mraz je za popenit, ampak čas se je iztekel in lahko gremo na toplo.
Po večerji je sledil sladkokisli krst. Sladek je bil predvsem za opazovalce, medtem ko je bil za udeležence bolj kisel. Vsekakor se mora tisti, ki ga podrobno zanima dogajanje, krsta udeležiti osebno, saj je izključno tako mogoče z vsemi čutili doživeti ta vrhunski dogodek.
Po krstu so spet sledile dihalne in sprostitvene vaje, na katerih smo vsaj delno pozdravili ranjen ego (glej zgornji odstavek).
Nedelja zjutraj. Burja. Resno? Kaj še lahko dobimo? Verjetno marsikaj. Nič, gremo še eno rundo. Voda je bila občutno hladnejša in tudi bolj vzvalovana. Burja pa to. #samojako
Spet vadim na sidrani boji, tokrat kontroliram še pravilno držo glave (večna težava) in počasi uspeva. Trikrat tudi uspem preseči svojo psihološko mejo 15 metrov. Vsekakor uspeh.
Ko se čas izteče, se iz vode privleče četica utrujenih potapljačev z nasmehi do ušes. To pove vse. Slike bo pa prispeval kdo, ki se je manj ukvarjal z miselnimi procesi in imel več časa za slikanje. Baje se obeta tudi videoposnetek.
S tem prispevkom bi želela spodbuditi še kakšno dekle, ki se spogleduje s potapljanjem na dah, a okleva s prijavo in udeležbo. Inštruktorji so vrhunski in predvsem potrpežljivi, napredek vsakega tečajnika pa je bil res fenomenalen.
lp, Metka
