-
wej..kaj pole bo akcija al ne!? 
Srečno za ju3. Upam da vam uspe. Se vidimo za nazaj kje po Soški…
P.s. če boste fajn zmatrani je varjanta čez Italjo manj naporna – ni pa tko Slovenska -ali pač
Vse je spakirano in čez 10 min se začne akcija. Komaj čakam!!! 
Poročanje o vsem sledi ob vrnitvi.
Jure
Evo nas nazaj 
in uspelo nam je.
V soboto smo štartali pri Aljaževem domu se povzpeli čez Prag do Kredarice, kjer smo si malo odpočili ter se najedli. Zaradi razburjenosti nismo mogli prav spat tako da sem jaz oči zatisnil samo za 2 uri.
Ob 2h zjutraj smo štartali z naglavnimi svetilkami preko malega Triglava do Aljaževega stolpa. Prav poseben občutek s svetilko, ko vidiš le tisti klin in skalo pred seboj, ko pa se obrneš pa sama črnina…
Ob 3.20 smo kot rečeno bili na vrhu spust v trento pa je nato trajal 5 ur. Tako smo prišli do avtomobilov šele nekaj po 8 uri nakar smo morali pretečt še kilometer ali dva do asvalta kjer smo lahko presedlali na kolesa.
Sam sem že po treh kilometrih kolesarjenja prišel do problema saj mi je pričela razpadati pedalka s katero sem se nato ubadal prav do Pirana. Enkra sem celo padel ker se mi je zataknila.
Kolesarski del je bil še posebej na poren. Tisti ki smo se peljali preko Slovenije smo lahko ugotovili, da je bila pot napačno ocenjena in preračunana tako da smo naredili še kar nekaj dodatnih kilometrov. 211 jih je bilo vseh na koncu.
V Piran smo tako prispeli šele nekaj po 19. uri, ker pa se je že pričelo temniti smo morali takoj v vodo in na potop. Andrej je poiskal in našel globino 39,2 metra, kar pomeni, da sta bila tudi tukaj 2 dodatna nevračunana metra. Za potop sva se z Juretom pripravljala dobrih 10 minut po skoraj 18 urah napora. Odplavala sva kakšnih 200-300m do boje, naradila en poskusni potop na 30 metrov. Nato pa se spustila v temo. Po 25m je bila vidljivost praktično 0. Na dnu nisem videl niti svoje roke. Potop je bil izjemno naporen, pa vendar sva ga z Juretom oba odlično opravila.
In tako sva z Juretom postala prva, ki jima je uspelo stopiti na vrh Triglava (najvišjo točko) in se potopiti na dno slovenskega morja v enem dnevu, brez tehničnih pripomočkov (razen kolo).
Za hec sva potem z Juretom odplavala še nazaj do obale kjer smo pa malo proslavili. Res malo ker smo bili že čisto utrujeni. Na poti proti domu pa nas je tako vse zmanjkalo.
Hvala vsem za podporo, sploh celotnemu spremljevalnemu teamu, brez katerih res nebi šlo. Vozili so nam kombije s hrano in pijačo, nas čakali na kontrolnih točkah, podajali sveža oblačila… Hvala vam.
V glavnem ZMAGALI SMO!!!
No, čestital sem že…bi paše nekaj dodal 
“…Jure in Sandi se potopita celo na dah…”“hvala bogu” da je to objavljeno vsaj na koncu, ker to je bla tista pika na i…kompletnen projekt je hvale in občudovanja vreden…ampak prva dva dela avantura sta dosegljiva marsikomu in tud tretji s “flašo” na hrbtu…na dah it dol je pa druga zgodba…ampak, da je vsaj omenjeno, čeprav premalo…
moje skromno mnenje
Prva dva dela sta res za marsikoga dosegljiva, kak triatlonec, dobro pripravljen športnik, bi ju premagal, če bi si jih zadal za cilj. Hoja in kolo sta nas čisto vse pošteno zdelala, pa smo tudi mi imeli zraven bivšega triatlonca, ki je sadaj kolesar. Po resnici povedano si nihče ni mislil, da bo tako naporno, ampak volja je premagala bolečine v kolenih in tazdnji. Potopa na dah na -37m pa je v normalnih pogojih zmožnih le malo Slovencev, po 18 urah fizičnega napora, pa je to dosegljivo le za par tekmovalcev v apnei. Hujše od globine se mi je zdelo, da je bila vidljivost po 25m praktično nič, obstajal je tudi strah pred krči po velikih fizičnih naporih. Pred 10 dnevi pa sem od kolegov s primorke slišal, da je na tistem mestu dosti pozabljenih ribiških mrež, o tem pa rajši ne bom razmišljal.
Sedaj pa so ostali zelo lepi spomini.
Jure
- Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.
