-
AuthorPosts
-
16/11/2005 at 13:06 #5961

Aleš NovakParticipantRovnokar sem prebral zanimivo reportažo v Delu, o genovskem sejmu Slowfish. Organizirala ga je Slowfood korporacija, predstavljali pa so tehnike ribolova, tudi zelo stare, ter ribje jedi. Tudi predstavitve ribjih vrst so bile. Pravijo, da je 550 užitnih ribjih vrst (ne vem, ali velja za mediteran), da pa ljudje jemo samo 60 vrst. Govorili so o razlikah in prepoznavanju gojenih in naravnih rib itd. Po moje je bilo zanimivo. 16/11/2005 at 13:14 #11356
Sandi BitencKeymasterZanimivo aleš. Hvala za obvestilo… Tukaj pa je celoten članek, ki je drugače dostopen tudi preko
http://www.delo.si Več sardel, manj živega srebra
Sejem Slowfish v Genovi zadnji konec tedna je bil kot ribji svet v malem: predstavitve ribiških skupnosti in ribjih jedi iz 22 držav
Sre 16.11.2005
Si predstavljate, da postavijo pred vas ribje jedi iz raznih koncev sveta ribiči, ki so ribo ujeli in pripravili? Da vam Norvežani, ki so prišli s svojimi polenovkami in slaniki, irski izdelovalci prekajenega lososa, čilske nabiralke užitne alge cochayuyo, vzhodnoruski domorodci iz Magadana, ki lovijo s starodavnimi ostmi v reki Giziga in Ohotskem morju …, osebno razložijo posebnosti svojega dela in znanja in dajo poskusiti ali vam prodajo svoje izdelke? Na bazarju, glavnem prizorišču tridnevnega ribjega sejma, ki ga je v Genovi z naslovom Slowfish že drugič pripravila neprofitna mednarodna organizacija Slowfood, se je tako predstavilo petdeset skupnosti malih ribičev iz 22 držav.
»To je najimenitnejše od vsega na takšni manifestaciji: da na enem kraju spoznaš pripadnike svojega poklica z vsega sveta. V nekaj dneh doživiš in navežeš toliko stikov, kolikor bi jih kvečjemu z dolgoletno plovbo po svetu,« je dejal hrvaški ribič iz Rovinja, ki je želel biti anonimen. Prišel je kot predstavnik približno stočlanske zadruge malih ribičev iz Istre. »Povabljeni smo bili z vsega sveta, tudi slovenski,« je odgovoril na pripombo, da slovenskih ni na sejmu. »Pa ne zato, ker bi bili sprti. Hrvaški in slovenski ribiči smo več kot prijatelji, kot bratje smo. Poznamo se. Pomagamo si. Odkar pomnimo, spoštujemo mejo. Ni ga, ki je ne bi poznal. Ves prepir zaradi morske meje je umeten, med nami, ribiči, ga ni!« je pribil mladi mož, ki je dolgo živel in delal v Sloveniji, a vsako jutro pogledal v nebo, po telefonu povprašal očetu v Rovinj, kakšno je vreme, in se pred službo ali po njej z diano zapeljal »dol« na morje namočit trnek.
Njegov italijanski kolega Ferdinando Fiorentini enako ceni možnost, da »izza svojega kuhinjskega korita opazuje in spoznava ves svet.« Ta triinštiridesetletni ribič, po rodu iz Porto Ercole (Grossetto v Toscani), po sili razmer pa iz Braja, kjer je pred šestimi leti odprl ribarnico, je prav tako eden izmed morjeljubcev, ki so se zbrali na genovskem ribjem sejmu. Tudi on ima morje zapisano v genih, tudi njemu »po žilah teče morje in pihata široko in maestral«, kot se je otožno izrazil. Je strokovnjak za jedi iz surovih rib, ki v njegovih krajih nimajo tradicije. Japonski suši je nova moda. On jih sicer je, med njegovimi znanci pa le redkokdo. Njegova druga strast je kuhanje s poudarkom na dobrem. Zbira stare recepte (založba Slowfood je z dvema zajetnima knjigama skušala rešiti pred pozabo 630 receptov regionalne italijanske kuhinje ter 600 receptov za pripravo morskih, jezerskih in rečnih rib).
Globalizacija okusa na pohodu
V svoji ribarnici v Braju Ferdinando doživlja vse muke sodobnega porabništva: »Dobro prodajam samo take ribe, ki jih je mogoče narezati na filete, ki nimajo koščic in so poceni. Nič čiščenja, sterilna oblika in okus! Oprostite, a to niso ribe!« »Take so lahko samo vzgojene ribe, denimo, orade iz Grčije, ki so res poceni. Divje orade so do petkrat dražje. S čim pitajo gojene ribe, da so lahko tako poceni? In kako naj se mali ribič spoprijema s takšno konkurenco?« Na to vprašanje je na enem od predavanj v okviru sejma skušal odgovoriti profesor Silvio Greco z neapeljske univerze, vodja ICRAM, centralnega inštituta za znanstvene raziskave morja pri ministrstvu za okolje.
Ferdinando Fiorentini je začel sodelovati s Slowfoodom, ki ima sedež čisto blizu njegove ribarnice v Braju, ko je med svojimi najbolj poznavalskimi strankami odkril člane Slowfooda. Carlo Petrini, ustanovitelj in predsednik te mednarodne neprofitne organizacije, ki se je leta 2004 spustil v ribjo pustolovščino z značilno previdnostjo piemontskih celincev, ki nadvse spoštujejo morje in se ga še bolj bojijo, ga je kot poznavalca rib, rojenega pomorščaka, celinca po naključju, pritegnil k organizaciji prve prireditve Slowfish junija 2004 in zdaj druge (novembra 2005). Ferdinando s svojo nezgrešljivo pojavo orjaka z otroško dušo je postal maskota Slowfisha. Sicer bo ta sejem vsako drugo leto. Ferdinanda navdušuje osnovna ideja Slowfooda: ohranjanje ribiških veščin, ki ne rušijo naravnega ravnotežja. Postal je predan član Slowfooda, eden izmed številnih prostovoljcev, na katerega se ta organizacija obrača po znanje in izkušnje iz prve roke. Zavzema se za tak trajnostni ribolov, ki ne skrbi le za živalski svet, temveč ustvarja tudi ugodne razmere za dostojno življenje ribičev, daje njihovemu delu pravo vrednost, ne pa da dobi ribič za kilogram ulova do dvajsetkrat nižjo ceno, kot jo plača kupec. »Ribič mora biti menedžer svojega podjetja, mora sodelovati, opustiti staro miselnost, da so poklicni tovariši na kopnem njegovi prijatelji, na morju pa sovražniki, in da so ribiči nasploh reveži, o katerih odloča nekdo od zunaj. Mora soodločati v gospodarskem smislu, ne pa dopuščati, da o njem odločata politika in multinacionalke. Slowfish nam ponuja možnost, da se naš glas sliši, da spoznamo druge ribiče po svetu, navezujemo stike, se merimo z njimi, pokažemo svojo dejavnost in si pomagamo postaviti pravo ceno!«
Ribolov, ki ne uničuje
Slowfish s podnaslovom »sejem trajnostnega ribolova« so pripravili prav za to, da bi načeli čim širšo razpravo najbolj prizadetih ribiških skupnosti z znanstveniki, trgovskimi združenji in porabniki. Slowfood opozarja, da se enako, kot se je zgodilo s kaviarjem, lahko v kratkem času zgodi tudi z ribami. Medtem ko je bil kaviar v 14. stoletju hrana revežev in si ga je delavec z dvotedensko plačo lahko kupil 45-kilski sodček, bi bil ta zdaj vreden celo premoženje. Veliko vprašanje je, ali bodo sardele čez nekaj let še tako poceni. Divje ribje vrste bodo zelo verjetno kmalu redkost, hrana za privilegirance, saj izumirajo zaradi onesnaževanja in brezobzirnih metod ribolova v imenu lahkega zaslužka. Kot protiutež temu je Slowfish predstavil »obzirni« ribolov malih ribičev.
Medtem ko se je na »ribjem bazarju« s stojnicami ribičev z vsega sveta trlo obiskovalcev, ki so si ogledovali in poskušali jedi, so se »za zavesami« vrstile delavnice in predavanja, na primer o goljufijah v ribištvu. Najpogostejše je goljufanje pri identiteti rib: kot morski list, denimo, ponujajo manjvredno vrsto iz Senegala, atlantski mako postane mečarica iz Tirenskega morja, afriška trska nenadoma »spregovori« norveško … Po razlagi znanstvenikov z milanske univerze obstajajo prepoznavne metode, a jih zaradi komercialnih razlogov ne uporabljajo. Naslednji problem je onesnaženje: iz Azije, denimo, prihajajo na police trgovin kozice, polne antibiotikov, velik problem je tudi zadrževanje staranja s preparati, ki zakrijejo glavno znamenje, da riba ni sveža: spremembo barve. Na sejmu so pokazali, kako razlikujemo med gojeno in divjo vrsto, med svežimi in starimi ribami, predstavili ohranjanje starodavnih, do narave obzirnih načinov ribolova …
Ettore Lani, predsednik Lega Pesca, ki združuje 476 ribiških zadrug, pravi, da je od stotih rib, ki jih pojedo Italijani, 25 gojenih. Le 50 odstotkov jih izvira iz Tirenskega ali Jadranskega morja, vse druge so iz tujine. Obžaluje, da kar 45 odstotkov cene, ki jo plača kupec, pogoltne distribucija. »Ribolov v naših morjih upada, tudi zato, ker ribe zaradi onesnaženja postajajo hermafroditi.« »Več sardel. Manj živega srebra in več ljubezni,« poziva organizacija Slowfood, ki se zavzema med drugim za to, da bi za prehrano uporabljali več vrst rib. »V naših morjih je 550 vrst užitnih rib, a jih jemo le 60, v omembe vrednih količinah zgolj dvajset. Povpraševanje po manj znanih vrstah bi lahko rešilo kako zelo iskano vrsto.«
Alenka Zgonik
-
AuthorPosts
- You must be logged in to reply to this topic.




