21.avgusta 2009 je v mariborski bolnišnici umrla Jana M., domnevno (tako so objavljali vsi mediji in se je govorilo po forumih) naj bi bila posledica njene smrti potapljaška nesreča, ki se je zgodila 12. avgusta 2009 pri potopu na potopljeno barko Francesca di Rimini na S otoka Kaprije.
Resničen vzrok smrti pa je bil: obsežen srčni infarkt, kateremu vzrok ni bila nobena potapljaška poškodba. Natančnega vzroka nikdar verjetno ne bodo dognali, saj je infarkt pri tako mladem dekletu (18 let) res zelo nenavadna, redka zdravstvena komplikacija. Dvomi se na embolijo žile srca kot komplikacija, ki bi lahko nastala zaradi številnih dejavnikov: jemanja kontracepcijskih tablet, genske pod-vrženosti emboliji ali kaj drugega. Kratek članek o zadevi je 14.10.2009 objavil tudi dnevnik Večer:
http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2009101405477250
Zakaj pišem o zadevi. Zdi se mi pomembno, da se oglasim in o zadevi nekaj napišem, saj se je ob zadevi dogajalo kup čudnih, neresničnih, groznih zadev, ki so bile mogoče tudi razlog, da niso uspeli tako mlado dekle rešiti pred najhujšim. O zadevi se je veliko pisalo v javnih mediji kot raznih forumih. Nestrokovna in tudi ponekod ‘strokovna’ javnost, je neposredno krivila za nesrečo starše, zakaj so ji dovolili potapljati, Janino neizkušeno reagiranje in potapljanje. Pri tem so zelo trpeli njeni starši mati in očim, ki je bil njen potapljaški partner in jo je v bistvu reševal in naredil vse, da je punca varno in pravilno prišla iz globine-potopa.
Jana in njen ati, kot je imenovala očima Roberta inštruktorja potapljanja, sta se že drugo leto redno potapljala preko potapljaške baze v Rogoznici. Že lansko leto si je želela opraviti potop na barko Francesca di Rimini, vendar ji Robi ni dovolil, saj so po njegovi oceni bile njene potapljaške izkušnje nezadostne. Ker je letos maturirala se je odločil, da bosta šla skupaj na omenjen potop. Z odhodom na potop se je strinjal tudi vodja baze, prav-tako inštruktor potapljanja, saj je poznal Jano in vedel kako se potaplja.
Mimogrede, potop je na globino 40 + več metrov, kar je po hrvaškem zakonu prepovedano in zgornja priporočljiva meja za amaterske potapljače, pa vendar vse baze v okolici otoka Kaprija potop na Francesca di Rimini (in še druge globlje potope) uporabljajo za svojo reklamno potapljaško lokacijo.
Po nekaj dneh dopusta in nekaj potopih sta se prijavila za potop na Francesca di Rimini. Oče inštruktor potapljanja s potapljaškim stažem več kot 20 let, je potop planiral in od Jane zahteval, da se ves čas drži njega in striktno upošteva vsa navodila, kar mu je tudi obljubila in tako je tudi bilo. Po vrvi na kateri je bila pritrjena boja, ki je označevala ladjo sta se počasi, res zelo počasi, saj je z njima bil drug par v katerem je ženska zelo težko izenačevala pritisk, spuščala do ladje. Robi je bil ves čas v fizičnem kontaktu z Jano. Ob prihodu na palubo (najplitvejši del) potopljene ladje je Jani preveril vse instrumente in jo vprašal če je z njo vse v redu, odgovor je bil pritrdilen. Nato sta malo plavala po palubi ladje, po minuti dveh, je Jano obvestil, da se bo za trenutek ločil od nje, da pogleda v odprtino na ladji, če je kaj v njej. Pogledal je, ker je v njej, videl ribo, hotel poklicati Jano, da se mu približa, takrat je videl, da Jana nekaj maha – mu daje signale, ga kliče. Pohitel je do nje, dajala mu je znak, da ne more dihati, dal ji je svoj regulator in preveril njenega, s katerim je bilo vse v redu. Jana je še vedno dajala znak, da težko diha in želela na površje. Robi jo je držal in z njo pričel plavati proti površju. Pogledal je na računalnik, ki mu je kazal, da ima do prvega dekompresijskega postanka še 3 minute časa, torej lahko gre direktno na površje. Hitreje kot je po predpisih (10m na minuto) se je dvigoval z Jano proti površju, ves čas kontroliral izdihovanje zraka iz Janinih pljuč, tako je tudi priporočan postopek pri takšnem reševanju. Po prihodu na površino je poklical na pomoč, tudi Jana je prosila naj ji pomagajo (torej je bila pri zavesti). Robi je odvrgel svoje in Janine uteži, ter ji slekel scuba opremo. Med tem je do njiju prišel pomožen čoln iz ladje Vrnjak, z eno osebo druga je skočila v vodo iz ladje in priplavala do čolna, Jano so spravili na čoln, ugotovili, da ne diha in nima pulza. Takoj so pričeli z oživljanjem in Jano uspešno oživili, preložili na ladjo Vrnjak kjer so ji dali za dihat čisti kisik, ter pričeli s transportom proti obali – Šibeniku. Nasproti jim je že prihajal policijski patruljni čoln, center za pomoč v sili sta obvestila Janina mama in brat, oba sta bila na barki, ki je pripeljala potapljače iz Rogoznice. Tudi Robi se je povzpel na barko, pospravil opremo. Kmalu je do njih prišel manjši policijski gliser, ki je dobil obvestilo o nesreči. Robi, Janina mama in brat so zaprosili, če jih peljejo do Šibenika, kamor so peljali Jano. V Šibenik na pomol so prišli pred policijskim patruljnim čolnom, na katerem je bila medicinska sestra, ki je pomagal pri transportu Jane. Jano so na pomol v Šibenik pripeljali živo in očitno tudi pri zavesti, saj je krilila z rokami in nogami in sama dihala kisik.
V svojem imenu in imenu sorodnikov Jane se na tem mestu iskreno zahvaljujem vsem iz ladje Vrnjak in policijskega patruljnega čolna, ki so Jani pomagali.
Jano so s pomola odpeljali v bolnišnico, kjer so jo ločili od staršev in se ji trudili pomagati. Dalje se je vse dogajalo pod nadzorom zdravniškega osebja in domneva je, da je bila Jana klinično mrtva že v šibeniški bolnišnici oziroma med transportom v Split.
Sedaj še moja analiza celotne zadeve:
1. Pri organizaciji potopov se iz različnih vzrokov pozablja, zanemarja pomen rezervnih potapljačev in plovila za posredovanje v nujnem primeru. V Janinem primeru je zadevo uspešno opravilo osebje iz ladje Vrnjak, ki je bila prav-tako na mestu potapljanja. Reševalci (a) iz ladje Vrnajk sta praktično reagirala brez pripomb, med prevozom so Jani dali dihat čisti kisik, kar je optimalno v takšni situaciji.
2. O zadevi je bila obveščen center za nujno pomoč – policija, ki je sicer pohitela na pomoč s patruljnim gliserjem, vendar bi za tako – domnevno težko potapljaško nesrečo bil nujen helikopter, osebno vem, da ga Hrvaška premore tudi za takšno reševanje. Jano bi lahko tako prepeljali v Split – hiperbarično komoro, … v najkrajšem možnem času, kar je za potapljaške nesreče, zdravljenje le teh izrednega pomena.
3. Nihče od strokovnega osebja, razen kasneje dr. Nadi ni o opisu dogodka povprašal Robija, Janine mame, vsi so se zanašali na podatke, ki so jih dobili od nekaterih oseb iz ladje Vrnjak, ki so trdile, da se je Jana katapultirala na površino, da je bila na površju nezavestna, da je Robi prišel na površje nekaj minut za njo … kar je delo domnevo na resno potapljaško nesrečo. Kar pa nikakor niso mogli videti, saj jim je pogled na dogodek zakrivala ladja iz Rogoznice, ki je bila sidrana med mestom kjer sta na površje izplavala Robi z Jano ter ladjo Vrnjak. Tako so Jano zdravili za težko potapljaško nesrečo in jo pripravljali na transport v Split – barokomoro. Kar je razvidno iz izjave, ki jo je novinarjem hrvaškega dnevnika dala strokovna oseba bolnišnice v Šibeniku http://dnevnik.hr/vijesti/crna-kronika/nagli-izron-skoro-poguban-za-slovensku-roniteljicu.html.4. V Splitu so lahko samo ugotovili, da je Jana ‘verjetno’ možgansko mrtva in ji skušali pomagati z nekaterimi prijemi, ki pa očitno niso imeli učinka in verjetno tudi ne smisla. Starša sta jo takšno, teden po nesreči, dala prepeljati v Maribor, kje je dva dni za tem umrla in so na obdukciji ugotovili, kar je zgoraj zapisano. Vsi izvidi so bili znani šele v začetku oktobra 2009.
5. Dvoličnost hrvaških organov, ki na eni strani z zakonom prepovedujejo, kaznujejo potope nad 40m, po drugi strani pa le ti zamižijo na obe očesi, ko se takšne potope, kot atrakcijo propagira.
6. Jana je bila potapljač z začetno kategorijo, formalno se je lahko potapljala tako globoko le ob spremstvu zelo izkušenega potapljača (kar je Robi nedvomno) in ob njegovi presoji, da je tega sposobna. Sama je imela za potapljača prve kategorije razmeroma veliko potopov, vse pod nadzorom potapljačev višjih kategorij, letos je želela opravljati nadaljevalni tečaj, kar je preložila na jesen zaradi mature. Soglasje k potopu je dal tudi inštruktor vodja baze v Rogoznici, kjer je Jana naredila veliko potopov in jo je razmeroma dobro poznal kot potapljača
7. Starša, predvsem Robi je bil deležen številnih zaslišanj in nestrokovnih domnev hrvaške policije in indirektnih kritik tako policije kot medijev (tu moram poudariti slovenskih), da je posreden krivec za smrt Jane.
8. Tako Jana kot Robi sta ob kritični situaciji reagirala zelo prisebno in v skladu s trenutnimi strokovnimi navodili. Upam si trditi, da tako prisebne reakcije potapljača v takšni stiski, kot jo je imela Jana, ne bi pričakoval niti od dosti bolj izkušenih in tudi to, da tako ni sposobno reagirati niti 50% potapljačev. Dejansko bi se jih večina katapultirala na površje in tako naredila tisto kar je najslabše možno v takšni situaciji.
V bistvo pa bi se Jano s pravilnim posredovanjem dalo verjetno rešiti in preprečiti najhujše, če:
- ne bi njen transport v bolnišnico trajal tako dolgo in bi jo transportirali v Split ne v Šibenik, kar bi bilo mogoče s posredovanjem helikopterja,
- nebi nekateri s svojimi izjavami, informacija je, da so bili to nekateri iz ladje Vrnjak, zavajali strokovno osebje, ki je logično najprej pomislilo na potapljaško nesrečo, oziroma če bi strokovno osebje dopustilo, da bi Robi, Janina mama povedala svoje videnje, opisala dogodek. Kar pa je bilo omogočeno Robiju šele, ko Jani verjetno ni bilo več pomoči.
Mnenja sem, da bi bilo prav, da se vsi (mediji, priče in ‘glasnogovorniki’ iz Vrnjak, policija in tudi strokovno osebje bolnišnice v Šibeniku, razni pametnjakoviči na forumih) opravičijo Janinim staršem za svoje ravnanje, saj so jim ob agoniji, ki so jo imeli ob umirajočem otroku, prizadejali nič-koliko drugih nevšečnosti, muk in očitkov laične javnosti.
Andrej Furman instruktor potapljanja *** po šoli CMAS in CEDIP
0 Odzivi na "Zakaj je umrla Jana"