H2O team potapljanje

September 2022

Valentin Stante
lica
7 kg
10 m
Zadarski arhipelag
Plitka čeka (do 15m)
Gladiator

Nekateri ulovi nam ostanejo globoko v spominu in prirastejo k srcu. Ne zaradi ulova samega, temveč zaradi enkratnih in fantastičnih okoliščin, ki smo jih doživeli med samim lovom. Takšna je tudi zgodba te lice. 

Začetek novembra me je pozdravil s sončnimi žarki, kot da je vrhunec poletja. Toplo morje in vroči dnevi so izvabili nasmeh na obraz še zadnjim turistom, ki so kot martinčki leno poležavali po zapuščenih plažah. Vsi so na videz izgledali srečni in blaženi. Le ribe so molčale in izginile.

Vse pozicije so bile prazne, kljub globoki termoklini in kristalno čisti vodi. Luknje s kirnjami so samevale. V njih so se ugnezdile kvečjemu kakšne vrane in agresivni kanjci. Pozicije z zobatci in gofi so izgledale opustošene. Samo občasno se je za ribico zapodila kakšna palamida in zdrsnila v modrino. Moral sem se zadovoljiti s fratri, škarpenami ter kavali, katere sem ulovil sproti med pregledom novih terenov, dokler nisem nekega dne v kanalu po naključju našel sanjske pozicije, prepolne ribjega drobiža in velikih predatorjev. Pozicija je bila skoraj popolna. Edina pomanjkljivost je bila izredno slaba vidljivost. Na poziciji sem preživel veliko časa in na koncu sem znal po zvoku (katerega oddajajo male ribice na begu) prepoznati, katera vrsta predatorja se mi približuje. 

Tega dne sem ribolov začel na samem vrhu pozicije. Lovil sem z veliko puško, saj sem vedel, da je ulov kapitalne ribe mogoč v vsakem trenutku. Pred par dnevi sem na žalost zaradi pomanjkljive opreme izgubil ogromno lico. Prvi potop sem napravil kar se da neslišno ter padel v bližino velike skale, katera je počivala na tepihu morske trave. Bilo je naravnost neverjetno. Okoli mene so bili crneji, papaline, male sardelice ter inčuni, modraki, salpe, fratri in še bi lahko našteval. Na gosto so se drenjali ter poplesavali v toku kakor da plešejo nek obredni ples. Morje je bilo motno in vidljivost izredno slaba, zato sem se umiril in poslušal morje. Kmalu sem zaslišal kratek frr frr, frrr, frr. Zvok je do mene prišel nizko, nad samim dnom, zato sem radovedno poškilil in poizkusil v obrisih prepoznati gmote in sence, ki so se zibale nad dnom. Vedel sem, da zvok prihaja prenizko in da se mi ne približuje palamida ali luc, kateri so bili na tej poziciji zelo pogosti. Čez par trenutkov sem pred sabo opazil manjšo jato zobatcev. Ribe velike kakšna dva kilograma so poplesavale med jatami ribic ter se mi boječe približevale in nervozno krožile po svojem terenu. Blago nejevoljen sem razmišljal, kako odreagirati. Prekrižali so mi načrte, saj sem nameraval v popolni tišini čakati velikega predatorja. Ignoriral sem jih, vendar se najpogumnejši kar ni hotel ločiti od mene. Sprehajal se je levo in desno, mi kazal bok in svojo agresivno čeljust. Žvižg rolerja je preparal tišino. Jata ribic je zaječala in se v hipu vznemirila. Zobatec je negibno obležal nad travo, jaz pa sem se tiho prikradel do njega, ga nežno pobral in se vrnil z njim na površino. 

V drugem potopu sem padel v gost šop morske trave, skoraj na isto mesto, kot na prvem potopu. V trenutku so se pred mano zopet pojavili zobatci, tokrat malo bolj iz boka. Podoživel sem podobno sceno, kot v prvem potopu in s sabo vzel še enega. Potope sem nadaljeval blago proti severu pozicije, kjer je bila koncentracija malih ribic še večja. Poležaval sem na dnu in se kratkočasil z občasnim begom ribic, katerega so povzročale palamide. Bile so povsod frr frr frr fr fr frrrrr in že sem jo videl visoko nad sabo. Frrr frr fr in zapodila se je za svojim plenom, čisto nizko nad dnom. Frr ffr z desnega boka, fr fr frrr pa iz leve strani. Odločil sem se ignorirati palamide in čakati kaj boljšega. Tako sem dočakal eno najlepših scen doživetih pod gladino.

V nekem trenutku mojega čakanja so se vsa živa bitja pognala v beg. Slišati je bilo samo velik pok, kateremu je sledil glasen FFRRRRRRRRRRRRRRR. Male ribice so se vse do zadnje poskrile v visoko travo. Izgledalo je, kot da bi se odlomilo nebo in vse zvezde bi popadale na zemljo. S kotičkom očesa sem opazil, da v zavetje skal bežijo tudi veliki fratri, trlje in kavale. Za delček sekunde ni bilo nič, nato pa sem malo nad sabo, v meglicah in v obrisih videl sto ali več kil težko telo, ki je zdrsnilo v temo. Poln adrenalina in vtisov sem se pripravil na vrnitev na površino, pred tem pa sem pogledal malo okoli sebe ter jih zagledal. Dve lici sta iz neposredne bližine nesramno buljili v moj hrbet. Z obema rokama sem na brzino obrnil puško in pomeril. Počakal sem še trenutek ali dva ter sprožil. Lica je negibno obstala in počasi potonila na dno. Ribice okoli nje pa so se počasi zopet dvigovale v sojem plesu, kakor da se nič ni zgodilo.

01/03/2023

0 Odzivi na "September 2022"

Pustite sporočilo

X
vrh