September 2011

lica
8 kg
95 cm
4 m
IstraPula
Plitka šulja (do 10m)
Imersion Challenger 75Imersion-Esclapez

Morje je še toplo, vreme za vikend bo lepo, zato se z možem odločiva, da greva na morje. To bo že najin tretji morski vikend v septembru, tako se mi malo oglaša vest, da bi bilo treba doma kaj postoriti. Ampak, saj sem že v penziji in imam 24 ur časa na dan in zato nimam kakšnih odločnih protiargumentov na možev predlog, da greva lovit. Aha, preganja ga misel na lice, saj sva jih v zadnjih letih v tem času videla že nekajkrat, Jaka jo je pred tremi leti že zadel, ampak je puščica ni prebila in za njo je videl le krvavo sled. Potem si je kupil močnejšo puško Demko 110, a od takrat lice ni bilo na spregled.

Naj vam takoj priznam, da se jaz ne morem prištevati med podvodne lovce/ke, ne po znanju, ne po uspehu. Ja, jaz spadam med tiste turistične, dopustniške lovce, ki prave lovce jezijo, ker daleč naokoli splašijo vse ribe, ko gredo lovit. Rada pa imam morje, vedno bolj in podvodni svet me je čisto očaral, prevzel in kar zasvojil. Z mojo luftarco, ki so mi jo lani sodelavci kupili ob odhodu v pokoj, nisem to sezono ujela nič pametnega, le nekaj sip, lumbrekov, pirk, pa še kakega škarpoča. Prejšnja leta sem ujela kar nekaj cipljev, letos so pa še ti spremenili obnašanje, tako da so se me na daleč izogibali. No in prav zaradi tega se je Jaka odločil, jaz sem se pa molče strinjala, da bo treba nekaj spremeniti, saj sem bila že skoraj brez motivacije za ribolov in se v morju rajši ukvarjala z vnučkoma, kadar sta bila z nama. Mož se je bal, da bo izgubil mojo družbo pri ribolovu, zato se je odločil, da me nauči rokovati z manjšo puško na elastiko Imersion 75, ki mi jo je pred dvema letoma kupil za rojstni dan. Takrat sem sicer en dan ribarila s to puško, rezultat pa je bil le poškodovan prst pri napenjanju, ki mi je otekal še pol leta, ribe pa nisem ujela nobene.

Torej zadnjo septembersko soboto se odpraviva kot običajno proti Puli, spotoma kupiva še dovolilnici, tako da sva na obali šele okrog 10. ure. Ko vse znosiva iz avta in se oblečeva v neopren, mi Jaka na puški zamenja puščico (močnejšo – 6,5 mm, da se ne bo skrivila, če bom zadela v skalo) in novo gumo, ko greva v vodo, pa mi še celo napne puško. Že z obale opaziva, da iz morja nemirno skače manjša jata cipljev, zato takoj pomisliva, da je v morju morda roparica. In res, v vodi kaj kmalu na daleč megleno opazim nekaj velikega, kar takoj poročam Jakatu. V morju sva bila komaj kakih 10 minut, ko se mi iznenada rahlo z desne čisto na blizu bočno pripelje lica, se čisto ustavi in me radovedno in zaupljivo gleda. Meni se je pritisk bliskovito dvignil gotovo na 200, polna adrenalina sem jo nekaj trenutkov le gledala, ona pa mene. Ampak vedela sem, da nimam veliko časa, sicer pa ne morem reči, da sem delovala razumsko. Moj prst je samodejno pritisnil na sprožilec, ne vem, koliko sem v tistem razburjenju lahko pomerila, dejstvo je, da sem jo zadela tako profesionalno – takoj za škrgami, da se praktično ni več premaknila. Od veselja sem na ves glas poklicala moža, ki jo je za vsak slučaj še enkrat ustrelil, da ne bi bilo kakih presenečenj. Sledilo je nepopisno veselje, razburjenje, objemi, smeh, midva še kar nisva mogla verjeti, da imava tako lepotico.

Potem sva se fotografirala in poslala slikce po mobilcu na razne konce. Seveda ni nobeden verjel, da sem jo uplenila jaz. Ne hči, ne prijatelji, kaj šele domači hrvaški ribiči, katerim pa itak ni bilo pogodu, da neka ženska ujame tako trofejno ribo. A je že tako, da ima včasih neumni kmet najbolj debel krompir. Seveda vsi so samo spraševali, kako sem se je ustrašila. Ne morem reči, da sem se prestrašila, saj sem šla v morje v pričakovanju, da srečam lico. Je pa res, da sem imela večkratno srečo: da nisem lovila z luftarco, da sem jo tako dobro zadela, saj bi mi sicer ušla, ker jo je puščica sicer prebila, a ne toliko, da bi se krilca odprla, največja sreča pa je bila, da me je sploh prišla pogledat tako blizu na par metrov in v taki plitvini. Ne vem, ali ji je bila zanimiva moja modra obleka ali morda živo rumena dihalka. Moža, ki ima maskirno obleko, je namreč čisto ignorirala.

Vikend na morju sva predčasno zaključila in v nedeljo priredila veliko ribarsko fešto pri moji mami pod 500 let staro lipo na Malem vrhu blizu Ljubljane.

Naj bo ta zgodba spodbuda vsem začetnikom in vsem tistim, ki se jim že dolgo ni nasmehnila sreča. Če sem jaz uplenila tako ribo, jo lahko vsak, le čimvečkrat je treba v morje in enkrat se bo zgodilo…

Pa še ena kratka pesmica mojega moža:

Ni torej važno kakšno puško in obleko imaš,
ni važno, kako globoko in kako pod vodo znaš,
važno je samo, da jo dobro ustreliti znaš,
pa tako veliko trofejo imaš.

25/01/2020

0 Odzivi na "September 2011"

Pustite sporočilo

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

© H2O team. All rights reserved.
X