Prva kirnja

Ko sem pričel loviti, se mi je dogajalo, da sem počasi spoznaval različne vrste rib in način kako jih loviti, kot da bi se mi odpirala vedno nova poglavja v podvodnem ribolovu. Veliko smo se pogovarjali o kirnjah, o teh velikih ribah, trofejah podvodnih lovcev. Le redko smo videli katero. Ko smo je bila to velika atrakcija, cele dneve smo se pogovarjali o njej, tej pametni in spretni ribi.

S Šnukijem sva veliko lovila tudi v času, ki ni veljal za čas dopustov, jeseni, pozimi in spomladi. Velikokrat ravno pred novim letom, božičem. Takrat so bile v Avstriji počitnice, prazniki, ki so jih združevali in ker je Šnuki delal v Avstriji in imel med prazniki prosto, je bil ta termin rezerviran za daljši lov na morju.

Tako je bilo tudi leta 1985.

Šla sva na Murter, kot običajno. Lovila sva že nekaj dni. Zadnji dan, ki sva ga namenila podvodnemu lovu, je bil dan pred božičem, »badnikom«, kot pravijo Dalmatinci. Ker sva mislila po lovu nadaljevati pot domov, sva vstala zelo zgodaj in hitro planirala zaključek.

Obiskala sva otoke med Kornati in Žirjami, lov sva planirala zaključiti na hridi Bačvica. Voda je bila zelo mrzla kot tudi zrak.

Končno, še zadnje lovno področje. Tik preden se usidrava, pride k nama patruljni čoln pristaniške kapetanije Šibenik. Pregledajo dokumente, s pozdravom »sretan badnjak« in verjetno mislijo »opet ovi ludi Slovenci u zimi u moru«, odpeljejo. Tudi na Bačvici nisem videl ribe. Ker me je zeblo, sem sklenil plavati na čoln in se pripraviti za odhod. Na enkrat kriki Šnukija: »Andrej, kirnja, kirnja, ….« . Mislil sem, ne zafrkavaj. Kmalu sem ugotovil, da misli resno, da se nekaj res dogaja. Ja mogoče kakšna mala, kila, dve. Odplavam do njega. Kakšne 4 do 6m pod vodo zagledam, kako njegova puška plava pripeta na vrv, puščica pa izpod skale. Šnuki mi govori, da je ustrelil 20 kilogramsko kirnjo. Potopim se in pogledam pod skalo, velika luknja, na začetku nič ne opazim, pogled potuje po vrvici, puščica in na koncu puščice kirnja, ki je stisnjena čisto pod strop luknje. Zagozdila se je v režo. Kaj sedaj? V luknjo ni mogoče, kirnja je predaleč, da bi jo prijel s kavljem, še ena puščica, streljanje v njo z ubijačem, …… ??? Mislil sem že, zakaj si jo šel streljati, sedaj se bova zafrkava z njo ure in ure, pa sva že mislila domov… Šnuki odplava na čoln po kavelj.

Po tretjem, četrtem potopu zagledam na vrhu, kakšne pol metra od kirnje, še eno odprtino. Zaplavam do nje, zagledam kirnjo točno v glavo. Pripravim svojo puško, ost zamenjam s špico (takrat smo večina lovili še s puškami na zrak), kirnjo ustrelim v glavo, se zdrzne, takoj jo zapnem in potegnem proti luknji, zavijem vrv okrog prve skale, nazaj na površje. Kar precej sem že utrujen. Ko pridem na površje, ugotovim, da je glava kirnje že v odprtini. Zakaj ne more ven? Grem še enkrat pogledat od spodaj in ugotovim, da jo moti Šnukijeva puščica in vrvica. Odrežem vrv in še enkrat poskusim z gornje strani. Kirnja se spet premakne, potegnem jo skoraj celo izpod skale. Še enkrat in riba je zunaj. Pokličem Šnukija in z ribo plavam proti čolnu.

Šnuki na čolnu prime ribo in jo potegne iz vode. Riba še zadnjič zamahne z repom, v tistem trenutku udari s hrbtno plavutjo po čolnu in ga preluknja.

Zbaševa se na čoln, pospraviva stvari in ribo ter s takšnim preluknjanim čolnom počasi do Murterja.

Ribo peljeva v Maribor. Ker ne veva kaj z njo, jo dava znancu, ki je imel gostilno Hugo ob Dravi. Misliva, on jo bo že porabil. Ko ga čez kakšen mesec povprašam, kako je bilo z ribo, mi pove, da je vso pojedel sam, s prijatelji, da je bila tako dobra, da je ni dal v gostilno, od takrat dalje jih za svojo gostilno naroča in kupuje kjer so kirnje redno na jedilniku. Vendar trdi, da sedaj dobi samo male (do 5kg) in da niso tako dobre, kot tista 20kg.