Morski pes zagrizel v inox

Piše: Vane Fortič

Nekaj dni je bila bonaca in predvideval sem da bo morje, njegova vidljivost dobra. In res, bil je četrti december, ustavili smo se na poziciji blizu, v prevodu, otočka Čok sladkorja (je enake oblike kot znameniti Čok v Rio de Janeiru) kjer že mnogo let nisem bil. In res, nikoli ni bilo tako bistro. Čudovita plitvina s številnimi »hribčki« »dolinami« in previsi. Nelovnih rib veliko, večjih roparic pa ne. Ustrelil sem manjšo kirnjo, Fenu pa nekaj malih trnobokov (carangue). Okoli, na dnu je stalno plaval morski pes 1,5 m velik, ki pa ni napadel rib ki jih je Fenu vlekel na površino.

Naslednja pozicija Yohan, ki sem jo poimenoval po Francozu, ki je v domačem bazenu na Nosy Beju pretiraval s statično apnejo in se utopil. Ukvarjal se je s prodajo vanilije in obogatel in si na Nosy Beju zgradil veliko hišo z bazenom za trening apneje. Usodnega dne je statično apnejo treniral sam. Tudi v bazenu le 1,5 m globokem se očitno lahko utopiš.

Še preden smo z bojo označili pozicijo na plitvini, smo v bližini zagledali kita, na sami plitvini pa je nekaj skakalo iz vode, voda je kar vrela. Skiper je s premca pogledal in rekel da so trnoboke ribe (carangue). Hitro sva skočila v morje in Fenu je prvi priplaval do velike jate in ustrelil eno. Kmalu zatem sem se potopil tudi jaz, to so bile kot tu pravijo carangue inox* , tako poimenovane zaradi živosrebrne barve. Vse ribe so bile skoraj enake velikosti (4-5 kg). Ustrelil sem najbližjo. Ker so bile tako blizu ena drugi, se je na puščici znašla še ena. Ribi sta potegnili v globino in stežka sem jih za floating line vlekel proti površini. Naenkrat pa nobenega odpora več! Ko sem na površino privlekel floating je bila kratka vrv (ki se potem nadaljuje z laksom na katerem je privezana puščica) pregriznjena. Morski pes mi je pojedel obe ribi in izgubil sem kvalitetno puščico – Hunt 160 cm, debeline 7,2 mm. Za inox ribi mi je zelo žal, ker so te bolj redke, puščice pa je težko pripeljati na Madagaskar.

Kmalu sem ugotovil zakaj je bil v bližini kit in zakaj so inoxi vrveli na površini. Tok je prinesel kril, glavno hrano kitov, ribam pa je gotovo tudi teknil. Potem sem zamenjal puško s katero pa potem nisem dovolj precizno streljal. Težko se je hitro privaditi na novo orožje.

OBDOBJE BARAKUD

Zatem pa, kaj drugega kot pozicija 5 kjer stalno lovim in kjer sem uplenil trofejnega črnega marlina. Tu je bila že slabša vidljivost, a vseeno OK. Do konca ribolova smo v morje zmetali 8 kg sardel, da bi privabili ribe. Fenu je rekel, da so se zato pojavile jate barakud. Nisem tega mnenja, tu so se pojavile, ker so koncem novembra in v decembru tu vedno, se drstijo. Fenu, ki lovi za denar, se je potapljal tudi za manjšimi karangi (enega sem ujel tudi jaz – na fotografiji), jaz pa sem se posvetil barakudam. Ker so večje, ne plavajo pregloboko, so v tem času velike in je lepo videti kako ne preveč plašna plava velika jata.

Zelo lep decembrski ulov: 4 barakude, 1 španska skuša (fr.: thazard, angl.: Spanish mackerel), 1 trnobok (fr:: charangue; angl.: trevally)) in 1 kirnja = 7. Zelo vesel.

 * Carangue inox (lat.; Alectis indicus; angl.: African threadfish ali Alexandria pompano) ima Močno sploščeno, skoraj okroglo telo z izrazito kovinskim, skoraj “inox” leskom z  veliko glavo in očmi. Lovijo v jatah, pogosto sledijo krilu ali drugim mikronektonom (skupina organizmov, velikih od 2 do 20 cm, ki lahko plavajo neodvisno od oceanskih tokov).

Riba je pogosta v Indijskem oceanu (Komori, Madagaskar, Mozambik, Tanzanija). Zadržuje se v plitvinah, robovih grebenov, otoških kanalih in nad peščenimi platoji. Meso je zelo dobro, belo in čvrsto.