Maska, plavuti in dihalka za apneo in podvodni lov

Maska

Začetniki potapljanja so koristili primitivna očala podobna plavalnim, ki so se zarezala ob očesu in s tem povzročala velike bolečine, saj takšnih očal ni bilo mogoče kompenzirati za razliko v pritisku.

Prve maske, ki so se pojavile na tržišču so bile zelo velike. Zaradi volumna maske niso omogočale velikih globin, saj je potapljač porabil preveč zraka za izenačevanje pritiska. Skozi čas in s pomočjo sodelovanja vrhunskih potapljačev in proizvajalcev se je razvila maska z majhnim volumnom in dobro vidljivostjo.

Običajno so to maske z oddvojenimi stekli in s silikonsko gumo. Silikon je danes že skoraj popolnoma nadomestil mehko gumo, ki so jo uporabljali v preteklosti saj se, obrazu veliko bolje prilagaja, življenjska doba pa je neprimerno daljša. Potapljač je prisiljen določeno količino zraka pihniti skozi nos v masko, da bi preprečil pritiskanje maske na obraz. Če tega ne naredimo lahko pride do poškodbe oči oz. barotravme oči, ki se najprej kaže kot pokanje očesnih kapilar.

Iz prakse vemo, da potrebujemo za globino 30-40m približno en liter zraka samo za kompenzacijo maske, če ima ta primerno majhen volumen. Da bi volumen maske dodatno zmanjšali so v zadnjem času pričeli uporabljati plastične vložke, t.i. reduktorje volumna, ki zapolnijo prosta mesta v maski, kjer bi drugače bil zrak.

Danes pri maskah iščemo predvsem kompromis med vidnim poljem in volumnom, odvisno od aktivnosti, ki jo opravljamo. Za npr. lov na globini 5-7m je zaželeno, da ima maska čim večje vidno polje in posledično nekoliko večji volumen. Vidno polje se je povečalo tudi s približanjem stekla očem, kar je obenem tudi zmanjšalo volumen.

Ko se odločamo o barvi maske, se priporoča izbira neprozorne maske. Prozoren silikon povzroča odboj svetlobnih žarkov, ki nas na površini in med potapljanjem lahko zaslepijo.

Pri obliki maske je najpomembneje, da nos udobno sedi in da ga lahko neovirano stisnemo, ko izenačujemo pritisk. Pozornost je potrebno nameniti tudi čelnemu delu. Okvir maske ne sme pretirano pritiskati na čelni del. Pri večjih globinah in po daljšem času so lahko bolečine tako neznosne, da moramo prekiniti potop. Ali nam oblika maske ustreza najlažje preverimo tako, da jo prislonimo na obraz in skozi nos nekoliko vdihnemo. Maska se nam mora »zalepiti« na obraz in ostati trdno na mestu. Takšna maska nam sigurno ne bo puščala. Ko masko rahlo pritisnemo na obraz preverimo ali nam kje neudobno pritiska na nos ali čelo. Če se maska pravilno prilega obrazu nam ni potrebno močno zategovati jermena na maski kajti le to preprečuje podkožno cirkulacijo. Večina modelov ima hitro regulacijo jermenov, ki se lahko regulirajo v vodi.

Težave z vidom ne predstavljajo več prepreke pri ukvarjanju z potapljanjem. Na tržišču je kar nekaj modelov, ki omogočajo vstavitev korekcijskih leč namesto »normalnega« stekla. Stekla imajo običajno oznako »T« kar pomeni da so temperirana. Tako je nevarnost, da bi prišlo do poškodbe zaradi loma stekla zelo majhna. Na tržišču so tudi reflektirajoča stekla katerih cilj je skriti naše oči pred pogledi rib.

Nova maska se velikokrat rosi, še posebej, če je iz silikona. Koristno jo je iz obeh strani oprati z zobno pasto. Pred vsakim potopom, ko je maska še suha stekla namažemo s slino in s tem preprečimo rošenje.

Dihalka

Na pogled je govora o enostavnem pomagalu brez pretirane vrednosti, vendar je dihalka važen del opreme, ki nam omogoča ventilirati na površini na najboljši možen način. Potrebno se je izogibati dihalkam, ki imajo gumijasti del v obliki harmonike, ker se v pregibih zadržuje voda, ki onemogoča dihanje. Nove dihalke takšnega tipa so iz notranje strani gladke z zunanje strani pa so narebrene. Ne glede na to se jih je treba izogibati, ker je narebreni del veliko mehkejši od cevi in pri plavanju vibrira.

Najvažnejši je premer cevi dihalke. Če je cev preozka se potapljač napreza pri dihanju. Nasprotno pa, če ima cev prevelik premer potapljač porabi preveč energije pri praznjenju vode iz dihalke. Teoretično bi moral biti premer cevi 20-22mm in dolžina 38-40mm. Te dimenzije predstavljajo najboljše razmerje med naporom pri dihanju in izpihovanjem.

Potrebno je izbrati dihalko napravljeno iz mehkega materiala. Trda cev povzroča težave pri raziskovanju lukenj in težko dostopnih mest. Mehka cev se bo v tem primeru upognila in ne bo povzročila potapljanje maske.

Ustnik mora biti udoben in ne sme povzročati alergij. Vsem tem zahtevam najbolje zadostuje silikon. Če se ustnik ne prilega ustni votlini lahko povzroči vnetja dlesni in razne rane v ustih. Prav tako bomo vsakič, ko bomo vtaknili ustnik v usta spačili obraz in se s tem težje sprostili.

Za čim boljšo prileganje in hidrodinamičnost mora dihalka kopirati obliko našega obraza.

Barvo dihalke lahko izbiramo glede na namen. Pri apnei barva nima pomena, za lov pa je primerno izbrati barvo, ki je čimbolj podobna obleki in okolici. Tudi pri lovu po luknjah barva ni pomembna. Pred ribo v luknji se ni potrebno skrivati, živa dihalka pa nam lahko služi za označevanje luknje.

Plavuti

Plavuti so motor vsakega potapljača. Ta del opreme se je hitreje razvijal od katerega koli dela potapljaške opreme. Ne tako daleč nazaj smo imeli na trgu le plavuti iz gume srednje trdote, ki so koristile tako za potapljanje na dah kot za potapljanje z avtonomno opremo. Nato so proizvajalci v sodelovanju z vrhunskimi apneisti razvili dolge plavuti, ki so imeli stopalni del iz gume, listi pa so bili iz plastike. Te plavuti lahko imajo dolžine do enega metra. V zadnjem času se pojavljajo plavuti katerih listi so iz novih tehnološko dovršenih materialov iz stekloplastike in ogljikovih vlaken (karbona). Karbonske plavuti so narejen iz mreže tankih niti ogljikovih vlaken, ki se pod stiskalnico utrdijo z epoksidno smolo. Razlika napram ostalim materialom se kaže predvsem v globini. Preseneča majhna debelina lista in teža. Če bi naredili list iz ogljikovih vlaken enake debeline kot je list iz plastike bi bil le ta popolnoma neuporaben zaredi prevelike trdote. Osnovna karakteristika vlaken je velika hitrost vračanja v prvotno lego po obremenitvi. Posledica je zmanjšanje mrtvega hoda na minimum (čas potreben, da se list plavuti po koncu zamaha vrne v stanje aktivnega potiska pri naslednjem zamahu). Prav tako je pomembno, da se pod pritiskom list iz ogljikovih vlaken pri obremenitvi zvije enakomerno po celotni dolžini. Negativna stran teh plavuti je visoka cena.

Pravijo, da te plavuti niso primerne za ribolov ker »pojejo«. Proizvede se zvok podoben, če zavalovimo jekleni trak. Proizvajalci so te težave omilili z vbrizgavanjem silikona s tem prav tako doprinesemo boljšemu prenosu dela mišic na list.

Kljub vsemu je mogoče doseči zelo dobre rezultate s plavutmi iz plastike. Pri teh so iz zgornje in spodnje strani paralelni kanali ali ojačitve, ki onemogočajo, da bi prišlo do bočnega zvijanja plavuti.

Na tržišču je mogoče najti razne modele plavuti, ki imajo različne trdote, tako, da lahko vsak najde primerne plavuti zase.

Modeli, ki so mehki so primerni za potapljače z lažjo konstrukcijo in nasprotno potapljači z večjo mišično maso lahko izberejo trše plavuti. Očitno je, da bolj je plavut elastična močnejši potisk bo omogočila vendar bo potrebno za to vložiti več energije. Zato nima smisla govoriti da je ena plavut boljša oz. druga slabša.

Pri potopih je zelo pomembno kako plavut reagira na prvi zamah predvsem pri vračanju iz globine. Na dnu lestvice se nahajajo plavuti narejene iz gume ojačani z plastiko. Takšne plavuti so zelo primerne z lov ob obali in lov »na čeko« do globine 10m. Višje na lestvici so plavuti napravljene iz tehnopolimera. Namenjene so globini od 10 do 25m. V naslednji skupino spadajo plavuti narejene iz plastike in so ojačane z raznimi materiali (jeklo, ogljikova vlakna, steklena vlakna…). Te plavuti so najtrše in imajo solidno elastičnost. Koristijo se za potope 35 do 45m glede na to, da na površini zelo utrujajo noge. Danes je možno dobiti karbonske in stekloplastične plavuti vseh trdot in so primerne že za manjše globine, ponujajo pa boljšo odzivnost navadnih plastičnih.

Pomemben del plavuti je stopalni del, ki se mora prilegati nogi brez, da pretirano pritiska. Trdota čevlja močno vpliva na trdoto in odzivnost samih plavuti. Trši in bolj tesen čevelj omogoča hitrejše plavanje in boljši občutek v nogah vendar ni primeren za daljše potapljanje ali lov saj nam prehitro utrudi noge.

Dober čevelj bo imel del okrog gležnja in narta narejen iz mehke gume, stopalni del, rebra na listu in most nad prsti pa iz trše gume. Najpomembneje je da plavuti preden jih kupimo obujemo in če je le možno preizkusimo. Pomembno je, da imamo oporo po celotnem delu čevlja, da nas ne stiska in da nam noga v njem »ne pleše«.

Za vzdrževanje plavuti ni potrebno neke pretirane pozornosti. Dovolj je če jih, kot vso opremo, po potopu operemo s sladko vodo in jih ne izpostavljamo pretiranemu soncu.