Evo nekaj na hitro o suhih oblekah. Mnogo je še za napisat, najbolje pa probat…
Suhe obleke
Ker je pač trenutno taki čas, dajmo nekaj malega napisat o suhih oblekah.
Kako se sploh odločite za suho obleko? Pred nakupom si morate postaviti nekaj vprašanj o pogojih, ki bi jih Vaša suha obleka morala izpolniti.
Najprej se vprašajte ali se sploh hočete potapljati v mrzli in hladni vodi ter določiti si morate sezono potapljanja in kraje kjer se boste potapljali. Če se boste potapljali samo na Jadranu od maja do oktobra, potem suhe obleke ne potrebujete nujno. Če boste v poletnih mesecih obiskali kakšno jezero ali reko, še tudi ni nujna suha obleka. Potop bo sicer v hladni jezerski vodi krajši, a poletno sonce bo po potopu naredilo svoje.
V kolikor pa razmišljate o potapljanju tudi izven sezone, o potapljanju pod ledom, o potapljanju v jezerih ali rekah, potem pa vam “toplo” priporočam suho obleko.
Naslednje vprašanje, ki si ga morate zastaviti je, kaj od obleke pričakujete oziroma kakšen tip potapljača ste. Tehnični potapljači, jamarji, etc. imajo svoje potrebe, rekreativni potapljači pa načeloma nimajo nekih eksplicitnih zahtev, na izbiro vpliva bolj osebna izbira posameznika. Eni zagovarjajo membranske, drugi spet neoprenske obleke. Eni stavijo na zadrgo čez ramena, drugi samo na obleke z zadrgo čez torzo, itd.
Na jezerih po Avstriji in Nemčiji organizirajo tudi “dneve odprtih vrat”, kjer lahko preizkusite več tipov oblek. Če kupujete svojo prvo obleko, toplo priporočam vsakemu potapljaču, da obišče tako prireditev in se pod vodstvom izkušenega potapljača potopi za nekaj minut in tako ugotovi kaj mu ustreza.
Suhe obleke načeloma ločimo glede na:
• vrsto materiala iz katerega so narejene
• lega in potek zadrge
• material manšet
• dodatki
Najprej si poglejmo materiale iz katerih so obleke narejene. Pri rekreativnem potapljanju se največkrat uporabljajo t.i. membranske obleke (slika 6) in neoprenske obleke (slika 2), profesionalci pa uporabljajo tudi gumijaste obleke (slika 3).
Neoprenske obleke so narejene iz neoprena, ki je lahko nestisnjen ali stisnjen. Stisnjen neopren (compressed, crashed neopren), ima pred neobdelanim prednost v manjši spremenljivosti vzgona med potopom, ker so mehurčki že stisnjeni in se vzgon obleke ne spreminja toliko kot pri nestisnjenem neoprenu. Vsi šivi neoprenske obleke so lepljeni in šivani. Šivani so tako, da ne prebodejo celotne debeline obleke (t.i. Surface stitch – glej sliko5a). Šivi so lahko še dodatno ojačani z nalepljenim trakom, ki razbremeni šiv, istočasno pa zagotovi dodatno tesnjenje šiva.
Neopren nudi bistveno boljšo termično zaščito, kot membranske obleke, je pa lahko neoprenska obleka okornejša od membranske, še posebej če je narejena iz debelega in nestisnjenega neoprena (npr. 7mm). Sicer so dandanes tudi takšne obleke bistveno udobnejše, kot so bile pred leti, saj se kvaliteta neoprena izboljšuje. Nerabljene obleke iz nestisnjenega neoprena so bistveno cenejše od ostalih, saj veljajo za “zastarelo” tehnologijo in jih lahko v kakšni akciji dobimo že za 400Eur.
Obleke narejene iz stisnjenega neoprena se zmeraj bolj uveljavljajo v rekreativnem potapljanju in tehnologija stiskanja neoprena je dosegla stopnjo, ko lahko kupimo neoprensko obleko, ki ni bistveno debelejša od membranske obleke. Trenutno so na tržišču neoprenske obleke z debelino 2,5mm. Cena takih oblek raste obratno sorazmerno z debelino obleke. Torej tanjša kot je obleka, dražja je suha obleka. Cene oblek iz stisnjenega neoprena se vrtijo trenutno nekje od 700Eur dalje. Zelo stisnjen neopren zgublja na termični zaščiti in postaja podoben membranskim oblekam. Če se odločite za suho obleko iz t.i. Crashed Neoprena, potem se priporoča debelina nekje okrog 4mm, saj takšna obleka nudi še dovolj termične zaščite a kljub temu ni okorna. Pod suho obleko iz neoprena se priporoča tanjša podobleka kot pri membranskih suhih oblekah, večina potapljačev pa pri neoprenski suhi obleki, dodatne podobleke sploh ne uporablja. Zadostujejo že debelejša športna oblačila ali smučarsko spodnje perilo.
Druga veja suhih oblek so t.i. membranske obleke, bolj razširjen izraz je tudi “trilaminatne” obleke. Kot obe imeni nakazujeta, so te obleke narejene iz večslojne tkanine, ki ne prepušča vode. Te tkanine so lahko res iz treh slojev, od tod tudi izraz “trilaminat”, lahko pa so narejene iz do tudi osmih slojev, zelo tankih materialov, ki zagotavljajo trpežnost in udobje hkrati. Šivi membranskih oblek so izključno lepljeni, tehnologije izdelave šivov pa se razlikujejo od proizvajalca do proizvajalca. Lahko so enostavni ali dvojni šivi, zapognjeni šivi, etc.
Ker imajo membranske suhe obleke bistveno manjšo sposobnost termične zaščite kot neoprenske suhe obleke, je skoraj neobhodna uporaba debelejših podoblek (slika 4).
Tako neoprenske kot membranske suhe obleke pa potrebujejo nepropustno zadrgo in manšete, da lahko izpolnijo svoje poslanstvo, torej ostati suhe.
Zadrge na suhih oblekah so narejene tako, da se zobci zadrge medsebojno tesno ujemajo in stisnejo tesnilo v zadrgi. Takšna zadrga ne prepušča vode. Potek zadrge na suhih oblekah pa je različen in močno vpliva na ceno suhe obleke.
Najenostavnejši je potek zadrge na hrbtni strani čez ramena (slika 5). Tak način ima slabost samo to, da potrebujemo pri oblačenju pomoč. Ko si obleko oblečemo, enako kot bi si oblekli “puli”, mora pomočnik zapreti zadrgo na našem hrbtu in preveriti ali nismo morda v zadrgo zapeli tudi podobleke, kar bi čutili kot mrzlo “presenečenje” takoj po vstopu v vodo. Sicer si z malo vaje in nekaj spretnosti zadrgo lahko zapremo tudi sami, zmeraj pa obstaja možnost “tuširanja”.
Drugi način je, ko zadrga poteka od ramena na eni strani, prečno preko trupa do višine pasu na drugi strani telesa (slika 6). Tak način se zmeraj več uporablja in ima prednost predvsem to, da ne potrebujemo pomoči pri oblačenju. Samo oblačenje je mogoče malce lažje, saj so gibi podobni kot pri oblačenju jopice.
Tretji način pa je, ko zadrga poteka od višine prsi na eni strani telesa, okrog vratu do višine pasu na drugi strani telesa (slika 7). Tudi pri tem načinu oblačenja ne rabimo pomočnika.
Manšete imamo na rokavih obleke in na vratu. Manšete zagotovijo tesnost in tako suho notranjost obleke med potopom. Manšete so lahko neoprenske ali iz lateksa.
Neoprenske manšete so oblikovane v obliki stožca in so iz nekaširanega neoprena ali pa pri novejših oblekah iz t.i. open cell neoprena (kot ga poznamo pri oblekah za PL ). Manšeta se prileže roki nad zapestjem v dolžini nekje 5-10 cm in tako zagotovi tesnost obleke (slika 8 ). Pri neoprenskih manšetah imajo včasih probleme potapljači, ki imajo na rokah goste in trde dlake, saj jim manšete včasih “rosijo”. Tudi manšeta na vratu je v obliki stožca ampak je njena posebnost ta, da je daljša in zapognjena nazaj (slika 9) tako, da je na vratu dvojna debeline neoprena, kar pa zna biti moteče, če manšeta ni v pravi velikosti.
Manšete iz lateksa so lahko oblikovane v obliki stožca ali v obliki stekleničnega vratu (slika 10). Več ali manj se uporabljajo manšete v obliki stekleničnega vratu, saj lepše prilega na kožo in dopušča tudi lažje “premikanje” obleke. Manšete iz lateksa imajo bistveno slabost v tem, da ne nudijo prav nobene termične zaščite kot jo nudijo manšete iz neoprena. Zato imajo obleke z manšetami iz lateksa še dodatni ovratnik iz neoprena tako, da lahko kapuco zapremo nad manšeto iz lateksa in pod neoprenski ovratnik (slika 11).
Ne glede na vse zgoraj naštete možnosti, pa imajo vse suhe obleke skupni imenovalec. To so ventili za vpihovanje in izpust zraka. Ventil za vpihovanje je nameščen na prsih (slika 12), ventil za izpust pa na nadlahti ponavadi leve roke (slika 13).
Med potopom moramo v suhi obleki regulirati količino zraka zaradi gnetenja, ki nastopi med spuščanjem v globino in zaradi prevelikega vzgona pri povratku na površino. Še posebej pozorni moramo biti na prevelik vzgon pri povratku, saj moramo takrat upravljati z ventilom kompenzatorja in suhe obleke hkrati.
Ventil za vpihovanje je t.i. ventil na zahtevo, kar pomeni, da vpihuje zrak samo kadar pritisnemo nanj in tako odpremo dotok zraka. Dotok zraka je omogočen direktno iz prve stopnje regulatorja preko nizkotlačne cevi ali pa iz ločene majhne jeklenke. Kadar potapljači uporabljajo ločeno jeklenko za vpihovanje v suho obleko, imajo le-to napolnjeno ponavadi z Argonom, ki je bistveno bolj “topel” plin, ker ima nižji faktor toplotne prevodnosti kot zrak (Argon uporabljajo kot plin pri izdelavi termopan šip za okna).
Ventil za izpust zraka(plina) iz suhe obleke se nahaja na levi nadlahti in je dvojni v smislu, da lahko izpuščamo zrak na zahtevo ali avtomatsko pri vsakem dvigu roke. Način delovanja spremenimo tako, da pokrov ventila enostavno privijemo ali odvijemo. V odvitem ali odprtem stanju je ventil v avtomatskem režimu, dočim pri zavitem ali zaprtem ventilu zrak izpuščamo s pritiskanjem. Najbolj uveljavljeni proizvajalci ventilov za suhe obleke so Apeks, SI-Tech, etc.
To so nekako objektivni atributi pri suhih oblekah. Vsaka obleka pa lahko ima še vrsto drugih dodatkov, ki pa so izbira posameznika in njegove presoje in potrebe. Tako si lahko na suhi obleki omislimo dodatni žep ali dva na hlačnicah, ki jih uporabljamo za shranjevanje opreme (tablice, rezervna maska, …), profesionalni potapljači imajo nameščen dodatni ventil za uriniranje med daljšim bivanjem pod vod, etc…
Oblik, materialov, proizvajalcev je trenutno na tržišču ogromno in vsak potapljač ima kar nekaj dela, da se prebije skozi vse podatke, ki jih ti proizvajalci lansirajo na trg. Nekako polagam na srce vsem, ki jih ta tema zanima, da se obrnejo na svoje kolege, ki že imajo suho obleko in se s pomočjo njihovih nasvetov orientirajo kaj in kako ob prvem nakupu.
Zavedati se morate, da je suha obleka sicer fina reč v mrzlih vodah, da pa je lahko tudi huda past za neizkušenega. Predvsem je treba obvladati še en ventil in potrebno je med celotnim potopom kontrolirati še en volumen zraka, ki nam lahko povzroči veliko težav. Mnoge šole, društva in celo prodajalci nudijo tečaj potapljanja s suho obleko, kjer vam izkušen potapljač pove nekaj trikov kako se zadeve lotiti. Če pa imate kolege potapljače, ki imajo izkušnje s suhimi oblekami, žrtvujte dva ali tri potope za “šolanje” in prosite kolega, da vam stvari objasni in pokaže.
