Res dober tečaj

Tečaj potapljanja na vdih od 1.-3.7.2016:

V delovnem tempu, ki ga živim le težko najdem čas, da se s pisanjem ozrem na pretekle dogodke. Za Juretov tečaj potapljanja na vdih pa se mi zdi preveč egoistično, če bi ga ohranjal le v spominu.

Že kot otrok sem rad šnorklal. Takrat še brez neoprena. Mama me je večkrat podila iz vode z besedami: »Pridi ven, saj si že ves moder.« Pred dobrimi 20-leti sem se začel ukvarjati tudi s podvodnim ribolovom, kot velik amater, samouk v potapljanju na vdih in predvsem kot plašilec rib, kot lovec namreč nisem bil kaj prida uspešen. Kljub temu sem poleg posameznih rib uspel na harpuno natakniti nekaj hobotnic, ki so iz domačega zamrzovalnika kulinarično popestrile zimo, včasih tudi pomlad. Ker sem se zaradi problemov z izenačevanjem pritiska v ušesih s potopov pogosto vračal s težavami z ušesi in tudi zaradi zaskrbljenih ženinih pogledov ob majhnih otrocih sem podvodni ribolov pred dobrimi 10 leti opustil.

Lani sem med pospravljanjem kleti našel od korozije precej načeto in že s patino obloženo svojo prvo puško na zrak. Seveda je več ni bilo možno spraviti v funkcijo, je pa v trenutku prebudila v meni neobvladljivo željo po podvodnem ribolovu. Dva dni pred odhodom na morje sem kupil novo puško Viper Pro 90 cm in se podal podvodnim avanturam na pot… Že ob nakupu puške sem sklenil, da se bom podvodnega ribolova lotil pravilneje, preko tečajev. Med poizvedovanjem sem izvedel za Jureta Daića in njegove tečaje.

Ob prijavi na teoretični tečaj iz podvodnega ribolova sem se sočasno prijavil tudi na tečaj iz potapljanja na vdih. Slednji je osnovni pogoj za praktični tečaj iz podvodnega ribolova na morju, sočasno pa sem želel izboljšati svojo tehniko izenačevanja pritiska v ušesih pod gladino, ki mi je v preteklosti povzročala pogosto boleče potope. Ker sem vedel, da bo doma manj neodobravanja sem za tečaj nagovarjal 16 letnega sina Jureta. Od nagovarjanja si nisem veliko obetal, saj straši v obdobju globoke pubertete zanje nimamo pravih idej, smo tečni, jih omejujemo in še kaj bi se lahko našlo. Spomnim se njegove prve reakcije: »Ne bom, to me ne zanima.« Ponudil sem mu razmislek in čez dve uri je izrazil svojo zaskrbljenost, da bi se mogoče pridružil, a ni rojen za podvodni svet saj se do sedaj ni uspel potopiti globje od 2-5 m. Pojasnil sem mu, da je smisel tečaja ravno v tem, da se naučiš pravilnega in varnega potopa, vključno z izenačevanjem pritiska v ušesih. Hitro sem ga z argumenti prepričal, v notranjosti pa se mi je že kar smejalo, saj sem pridobil partnerja za tečaj in verjetno tudi za kasnejše podvodne avanture.

Na teorijo pogosto gledamo kot na nujno zlo za pristop k praktičnemu, bolj zanimivemu delu: »Je sploh potrebna? Ne bi bilo dovolj, da se povzamejo bistvene stvari v nekaj v stavkih, pa že gremo z glavo pod vodo na -20 m ali še globje?« Ker sem se želel naučiti pravilnih potopov se s temi dilemami miselno nisem ukvarjal in sem se že teoretičnega dela resnično veselil. Je pa sin Jure izrazil svoje pomisleke: »Kar 3 dni po 4-5 ur! A ne bi šlo krajše?«. Med skrbnim spremljanjem podajanja teorije s strani inštruktorja Jureta sem prvi dan skrivoma, s strani opazoval sina, ki je z velikim zanimanjem poslušal in spremljal podajanje znanja. S takšno mero koncentracije je sposoben slediti le računalniškim igricam. Enako je bilo drugi in tretji dan teorije. Pozornega spremljanja vsebine teoretičnega dela tečaja ni težko razumeti, saj je zgoščeno podana, na zanimiv način in niti približno ni podobna zdolgočaseni teoriji, predvsem pa predstavlja osnovo za pravilen in varen potop. Če sedaj pomislim na svoje potope v preteklosti lahko rečem, da sem že kot otrok šnorklal, kasneje pa preganjal ribe na smrtno nevaren način. Naj omenim sam tehniko potopov, ki so temeljili na hiperventilaciji, s katero čezmerno izdihaš CO2 in s tem odstraniš pomemben opozorilni mehanizem, ki te sicer pravočasno nažene na površje. Včasih sem se na površje vrnil povsem izčrpan in zadihan, pa še lovil sem sam, brez varovanja. Šele v 51. letu življenja sem se na tečaju podučil, da je hiperventilacija pred potopom lahko smrtno nevarna. Teoretičnemu delu je sledil bazenski del. Poleg učenja dinamične apneje (plavanje pod vodo brez vdiha) in statične apneje (zadrževanja diha v sproščeni poziciji) ter drugih malenkosti sem se prepričal, da je ta del treningov pomemben kot priprava na dopustniško potapljanje. Mimogrede od statične apneje, ki sem jo preizkušal doma v sobi sem s cca. 1,5 minute napredoval na 4 minute in 8 sekund v bazenu in po besedah inštruktorja bi zmogel vsaj še pol minute, če bi se bolj potrudil. Neverjeten dosežek, ki je bil zame pred tečajem nedosegljiv.

Praktični del na morju pa je izpolnil vsa pričakovanja o tečaju in predstavlja njegov presežek. Delali smo v majhnih skupinah po 3-4 tečajniki pri posameznem inštruktorju Juretu Daiću in Ani. Ne spomnim se, da se je Ana predstavila s priimkom, enostavno Ana, za katero smo na tečaju izvedeli, da je že teden dni po opravljenem začetnem tečaju iz potapljanje na vdih zmogla globino -40 m. Skozi individualen pristop k posameznemu tečajniku smo iz potopa v potop osvajali vedno večje globine, se naučili varovanja partnerja, reševanja iz globin, neprijetnih situacij ko potapljaču masko zalije voda ali izgubi plavut, kaj storiti ob krču v nogah, samoreševanju (kaj storiti, ko kot potapljač pod vodo začutiš, da bi lahko šlo kaj narobe), problematiki podvodne orientacije,…. Zase sem dodatno pridobil, saj sem se naučil potapljati brez bolečin v ušesih do globine, ki bo povsem zadostila mojim ambicijam podvodnega ribolovca. Moj sin Jure je iz -5 m napredoval na -18 m pod gladino. Bil je vidno in upravičeno navdušen. Jaz pa tudi, čeprav me bo to stalo nakupa še ene puške pred odhodom na dopust.

Edino kar bi me lahko odvrnilo od ponovnega tečaja je nagnusna pijača, ki nam jo je Jure pripravil za potapljaški krst. Smo se pa kljub temu prijetno zabavali in potapljaški krst doživiš samo 1x, zato se splača. Užival sem tudi v družbi prijetnih sotečajnikov, zato sem povsem resno odgovoril na vprašanje inštruktorja – Jureta na potapljaškem krstu: »Zakaj želiš postati potapljač?« Odgovoril sem: » Za naslednjih 50. let si želim dobre družbe, kar potapljači so«.

Andrej