Potapljaška nesreča, 11.07.2009

Po postanku sta se pričela dvigovat in hitro naletela na slepo ulico. Seveda sta se pričela ponovno spuščati, od takrat pa je zgodba precej luknjasta in potek dogajanja je le ugibanje.

Dejstvo je, da je Dejanov spoptapljač našel ponovno na površje. To je bilo okrog 15. ure v soboto. Tam se je po prvih informacijah nahajal še en potapljač, ki naj bi skrbel za opremo, vendar pa se nikjer več ne omenja? Potapljači so sprožili prvo reševalno akcijo v lastni režiji o kateri pa nimam nobenih informacij. Po mojih informacijah naj bi pomoč poklicali tudi šele po cca treh urah.

Tako so proti večeru prišli s helikopterjem na Brač po Tasića, ki je eden redkih, ki to jamo dobro poznajo. V njej se je potapljal že pred leti, ko je pomagal pri snemanju filma Dubine. Po prvem neuspelem poskusu, je naslednji potop opravil v nedeljo zgodaj zjutraj. Počasi je preiskoval rove in pričel tudi z preiskovanjem slepega rova v katerega sta prejšnji dan zašla potapljača. Iskanje je potekalo počasi zaradi mulja in kalne vode. Tako mu ni uspelo preiskati celotnega slepega rova. Reševalna akcija je sedaj postala že bolj akcija iskanja, ki pa je bila do ponedeljka ponovno prekinjena.

Klic me je prebudil ob 9:02, ko me je poklical Tasić in mi sporočil grozno novico, ki me je kljub temu, da sem jo pričakoval, popolnoma sesula. V tistem pogovoru sem izvedel le, da je našel Dejana na vrhu slepega rova, zagozdenega ob muljasti polici in da ima še vso opremo pri sebi, tudi podvodni fotoaparat. Vprašati nisem mogel nič ampak sem se samo zahvalil za informacijo in prekinil zvezo. Čakala me je še neprijetna naloga žalostnonovico posredovati najbližjim saj sem očitno imel prve informacije. Šele čez kakšno uro sem se uspel zbrat in ponovno poklical Tasića, da mi je povedal še kaj več. Povedal mi je, ga še niso uspeli povleči iz jame in da ga je le zavezal ter, da je potrebno počakat da se voda nekoliko zbistri. Menda tudi ni bil zelo zagozden saj ga je lahko premikal levo in desno.

Pomanjkljivosti so vsekakor sledeče:

– menim, da so bili potapljači na potop preslabo pripravljeni. Morda niso poznali niti natančno načrta rovov, ker če bi ga bi najverjetneje lahko Dejana hitro poiskali, celoten potop do točke kjer se je nahaj in nazaj traja namreč maksimalno 40 minut. Vprašanje, tudi če so predivdevali da se lahko voda tako močno skali, da prepreči dotok svetlobe in tako onemogoči natačno identifikacijo pravega rova za izron.

– ne vem ali so uporabljali vrv, prva poročila so sicer omenjala vrv vendar pa kasneje o njej ni ne duha ne sluha. Načeloma v pogojih tako dobre vidljivosti in nekompleksnih podvodnih objektih vrv ni potrebna je pa zmeraj priporočljiva.

– najhujša napaka pa je definitivno, da sta se sopotapljača ločila eden od drugega. Če je bila vidljivost tako slaba, da se nista videla niti čisto od blizu, bi se morala navezati ali pa držati. Seveda pa je tukaj problem z opremo in predvsem fotoaparatom. Osnovno pravilo, je da svojega buddija nikoli je zapustiš.

– tudi prva reševalna akcija, ki je imela še največje možnosti za uspeh je bila očitno slabo organizirana.

– klic na pomoč po treh urah je absolutno prepozno.

Kaj bi bilo če bi imeli vrv? Kaj bi bilo če bi buddy počakal? Kaj bi bilo če bi Dejan odvrgel odvečno opremo? Vprašanja, kaj bi če bi tukaj seveda niso na mestu. Žal se je vse skupaj končalo na najslabši možen način in tega sedaj ne moremo več spremeniti.

Meni je celotna zgodba dala konkretno mislit, saj sem se tudi sam zadnje čase potapljal že preveč sigurno, preveč rutinsko in zato neprevidno. Nesreča nas lahko doleti na vsakem potopu ali celo na poti do njega zato bodimo previdni. Žal se učimo šele iz takšnih primerov.

Dejana ne bomo nikoli pozabili!

Glede na to, da se pojavljajo tudi neke govorice, da Dejanovi sopotapljači ovirajo oz. prikrivajo potek dogodkov, bi želel le opomniti, da so bili tudi oni njegovi prijatelji, ter da po mojih informacijah nikakor niso poskušali ničesar prikriti. Bilo je nekaj govora, da skrivajo potapljaške računalnike ipd.. Mislim, da so se vsi potapljali brez potapljaških računalnikov, o čemer tudi krožijo govorice, vendar pa je dejstvo, da porapljaških računalnikov za tehnično potapljanje ni ravno veliko in tudi večina tehničnih potapljačev se potaplja brez njih. Tako tudi hrvaški reševalci, ki so Dejana iskali. V bistvu se celotni potek potopa predvidi na površini in potem se uporablja globinomer, da se temu tudi dosledno sledi. Dejan se je sicer potopil malenkost globlje, kot je to planiral pred potopom, vendar to ni bila usodna napaka.

Menim, da je bila usodna napaka, da niso poznali natančnega načrta podvodnega objekta v katerega so se potapljali, oziroma morda ga ni dobro poznal le Dejan. Moje mnenje je, da če bi Dejan poznal načrt, bi vedel kje se nahaja in bi tudi znal priti ven. Tako se najverjetneje v slepem rovu ni znašel, ni vedel kje točno je in kam mora it, da pride ven. Morda se je celo spustil iz slepega rova in zavil v napačno smer, se vrnil in ponovno zavil v napačni rov. Ko zgubiš orientacijo je ne veš več kje gor, dol, levo desno in zmeraj je pred teboj stena.

Tudi če bi vedeli da se voda lahko tako skali bi najverjetne vzeli s seboj vrv ali pa bi nekoliko bolj pazili, da je ne skalijo.

Če, če, če….. A Dejanu to več ne pomaga!!! 😥 😥

.. sožalje vsem domačim in prijateljem. Žal po takem hudem dogodku vedno sledi reality check v vsakem od nas.

.. nesreča je ponavadi posledica več dejavnikov, zato je treba še tako “majhne” in “nepomembne” stvari imet porihtane. Enostavno je govorit da nekaterim stvarem ni potrebno posvečat pozornosti. Žal je resnica drugačna.

SanSan.. ne poznam detajlov nesreče, ampak iz tvojih besed je usodnih napak več.

– NEUPORABA VRVICE

– nepoznavanje LOST LINE

– nepoznavanje LOST BUDDY

– potapljanje z NE-VARNIMI ljudmi.

– …

Vse te stvari so OSNOVE jamskega potapljanja in so jasne že dobrih 20 let. Žal slovenska preiskava ne bo pokazala ničesar.

lp,n

Ja tukaj se strinjam s tabo. Vse te napake so bile storjene. Želel sem le izpostavit, kaj bi po mojem bilo dovolj, da bi našel iz rova.