Za koga so zakoni in za koga nepisana pravila?

Že vrsto let delam s športniki v potapljanju. Največ s podvodnimi lovci in ker spada zraven apnea, tudi z apneaši.

V mariborskem društvu smo zaradi spleta okoliščin in ljudi, ki so delali v tem okolju, običajno začetnike in vse ostale želeli naučiti spoštovati pravila in zakone.

Ker je naše lovno področje Jadransko morje, katerega največji in nam najbližji del je hrvaški del, lovimo največ na tem področju. Hrvaška zakonodaja je na tem področju v zadnjem času naredila zelo veliko, vendar kaj to pomaga, če ….

Velikokrat se spominjam stavkov, ki sem jih slišal ali kje prebral in so bili izrečeni napisani s strani Hrvatov, živečih ob priobalnem pasu:

more sve proguta (ob grajanju, ko so metali pločevinke in steklenice piva iz trajakta Split – Stari grad na Hvaru v morje), nesme se raditi ono šta ja na redim (ob pogovoru s prijaznim barkarjolom, ki nas je reševal zaradi pokvarjenega motorja iz oklepa zunanje stene Dolgega otoka in pripovedoval, kako on lovi ribe), šta mogu, moram se nekako snači (ob opravičilu na grajo domačina, ki je na tržnici v Betini prodajal z dinamitom ulovljene ribe), naletio si na pravog lovca, imam puno škrinju riba … ulovljenih dinamitom (ob bivanju pri domačinu iz Murterja, s katerim sva zvečer kramljala o lovu in ribah, … odkrito mi je priznal, da je dinamitaš in to že vrsto let ter da se je s takšnim načinom lova ukvarjal tudi njegov oče) pa šta mi mogu, … z dinamitom ulovljenimi ribami zalažem odvetnike, poslance sabora, neki od njih mi dobavljajo i fitile, koji so neobhodni za takav ribolov, nečemo vam izpeci vašu ribu, jer smo tako dogovoreni, da ne pečemo ribe turista, koji nam plačkajo more (odgovor gostilničarja v Saliju, ko sem ga prosil, da proti plačilu speče ribo, ki smo jo dopoldan ulovili. Sali je ena redkih vasic kjer tega ne naredijo)

Lepo ne, sredi čudovite podmorske pokrajine prečudovit svet človeku nepotrebnih stvari. Neoznačena mreža v katero se zaplete praktično vse. Večja, malo manjša in najmanjša očesa. Ni možnosti še za  tako majhno ribo.

Še in še je bilo takšnih in podobnih cvetk.

Dejstvo, zakaj sem se namenil pisati ta članek, pa je malo drugačno. Kot strastni podvodni lovci s celine (Maribor je po najbližji poti od morja oddaljen 250km, odkar se je Panonsko morje umaknilo) se vsako leto veselimo 1. maja, ko v Sloveniji združimo dva praznika v teden ali več počitnic, lovci pa to izkoristimo za enega prvih obiskov morja in začetek ribolovne sezone, na katero se zvesto in pridno pripravljamo že kar nekaj mesecev. Kibicanje po forumih ob ribarskem prigovarjanju na srečanjih pa nas tako navdihne z željo po lovu, da komaj čakamo morja in prvega stika z njim, prvih ulovljenih rib.

Do konca aprila je lovopust za šarge, vse tja do 15. junija pa traja lovopust za zubatce. Običajno si v teh časih najamemo apartmaje v kakšni prijetni vasici na hrvaški obali, kjer naše družine uživajo ob soncu in morju, mi pa zadovoljujemo željo po lovu, uloviti ribo.

Letos (2006) smo bili ponovno na Dolgem otoku, tokrat prvič v Božavi. Ljudje so zelo prijazni, nekoliko zaprti, saj zakaj ne bi bili, so praktično odrezani od sveta, dostop do bolj civiliziranih področij jim omejuje morje, trajektne in linijske ladijske povezave. Praktično so vezani na svoje okolje, v njem in z njim morajo preživeti.

V samem pristanišču, mandraču Božave veliko rib(ic) in čudovitih pogledov pod vodo.

10m naprej, čisto v plitvini mandrača pa že ostanki moderne dobe otroški škorenj in dve prazni steklenici piva.

Takoj po prvih pogovorih z vaščani sem spoznal, da je to še ena od vasic na Jadranu, kjer veljajo njihova že toliko let nenapisana pravila. Kaj je to dovoljenje za ribolov, katere vrste rib imajo lovopust, kakšne so najmanjše lovne velikosti določenih rib, tega skoraj nihče ni poznal, ali pa je in vendar se je sam prepričan v svoj stoletni prav obnašal po njihovih nenapisanih pravilih.

V mreži, ki jo je ribič potegnil iz morja (z najmanjšimi očesi) je bilo polno zelo majhne ribe. Kovač, ki ga še mačka ne bi jedla, saj so ga bile same kosti, da o majhnih šargih v lovopustu in zobatcih ne govorim.

Naslednji dan srečam domačina natakarja v restavraciji, kjer jemo.

Nenehno ista zgodba. Vse to vidijo naši fantje. Samo nasmihajo se. Sam pa ne vem, kaj naj si mislim, kaj naj rečem. Ostajam brez besed in brez izgovora, zakaj pa oni ne. Zakaj naj se držijo pravil. Zvečer me pokličejo v svoj apartma, v hladilniku mi pokažejo zobatca 3 – 4 kg, lep ulov. Ne vem kako naj se obnašam, lovcu bi z veseljem čestital pa na drugi strani on in jaz veva, da je sedaj lovopust za zubatce. Raje ne rečem nič, saj nimam kaj. Nimam pravih besed zakaj oni ne, vsi ribiči domačini pa ja.

Res sem v veliki dilemi, kaj storiti. Še dalje govoriti in propagirati, kako je to prav, kako so pravila, zakoni, ki so jih sprejeli, dobri in v dobro rib kot nas ribičev, ki bomo tako imeli več rib in jih bomo ohranili zanamcem. Če pa ljudje, ki so na nek način odvisni od morja, delajo drugače. Sprašujem se ali jim ta odvisnost res daje njihov prav, prav njihovim stoletnim pravilom, da imajo oni iz določenih razlogov pač svoj prav.

Res me zanima, če mi bo kdo lahko na to zadevo konkretno odgovoril, dal nasvet, kako rešiti to dilemo, problem.