Vane Fortič – 6. del

VITEŠKE BORBE

Kaj meniš o podvodnem lovu?

Ni lepšega kot prežati na brancina, prvi sem mu nadel ime: zeleno sivi morski vitez, kako suvereno plava proti tebi!

Riba, ki si jo najbolj želel uloviti?

Jutri veliko barakudo, pojutrišnjem brancina.

Koliko si jih ulovil?

Velike ulove lovci navadno skrivamo, da nas ne bi krstili za morilce rib, pa kljub temu, med mojimi največjimi ulovi so: 26 novembra 1976 -? ko sva z Jožetom tri dni lovila na Dugem otoku – 46 brancinov in en zobatec; marec ? leta, plitvina Val pred Novim gradom – 16 orad težkih od 0,5 – 3kg, skupaj 25 kg; 19. januar 2012, Madagaskar, skupaj s Sergeom 28 rib, skupaj 156 kg.

S Tomažem Favaiem sta pred davnimi leti šla lovit v Črno Goro, kjer je bilo znano, da se s PL ravno ne ukvarjajo. Pred 7 leti, ko sem bil v Budvi, sem srečal ljudi, ki so mi govorili, kako sta polovila za cel prtljažnik (Lade karavan) rib. Kaj je res in kaj ni o tem?

To kar smo ulovili mi, ni senca tistega kar so ujeli že navedeni: Zanki, Halbert, Jurinčič, Ciano matto…Če pa res krožijo take zgodbe, sem vesel. Za dobrim konjem se vedno kadi! Moj prijatelj Basro, iz Ulcinja, mi je nekoč, ko sem bil pri njem na počitnicah, rekel, da je pred nekaj dnevi več ujel z dinamitom, kot jaz ujamem s puško. Ta izjava marsikaj pove.

Tvoja največja riba?

Je še nisem ujel. Ujel pa sem eno največjih lic na Jadranu – 30 kg leta 1978 na Rabu – otoček Mag.

Najljubši teren?

Kjer je največ rib.

RIBA NA LEŠO JE ZAKON

Ješ ribe?

Izredno rad. Žal ljudje premalo poznajo pripravo ribe na lešo (kuhano). Je najbolj enostavna priprava, riba pa najbolj okusna. Slovenceljni okus ribe uničujejo po tržaško: z dodajanjem česna in petršilja, ki izničita pravi okus ribe.

Si jih pripravljaš sam? Na kakšen način najraje?

Kot carpaccio takoj po lovu, na lešo ali v soli pa kasneje.

Imaš kakšen svoj poseben recept?

Neokusnih rib ni! Vsaka riba je na način priprave, ki je zanjo najbolj primeren, dobra.

Novejše taktike (čakanje, plazenje, …. ) kdaj si jih začel uporabljati?

Vsekakor prepozno.

POSLEDNJA RIBA

Ekologi, naravovarstveniki so zelo kritični do podvodnega lova, kaj ti misliš o tem?

Statistika gospodarskega in ulova na tekmovanjih na Jadranu je jasna. Delež ulova podvodnih lovcev je popolnoma zanemarljiv.

Tudi ribiči, domačini za vse krivijo PL!!! Kakšno rešitev predlagaš za ohranitev ribjega fonda?

Domačine se da razumeti, na nek način res lovimo v njihovem domačem vrtu.

V splošnem velja, da vedno kadar se soočita narava in kapital, je poraženec žal narava. Tako sekajo Amazonski deževni gozd, na Madagaskarju je ostal samo še v nacionalnih parkih, rib pa tudi kmalu ne bo več. Moj utopičen predlog za Jadran je: za nekaj let prepovedati prav vse oblike ribolova. Tudi namakanje trnka s pomola. Ribji fond bi se povečal, potem pa bi kolobarili s posameznimi območji, kjer bi bile določene vrste ribolov nekaj časa dovoljene, potem spet ne.

Eno leto si se s PL ukvarjal skoraj profesionalno, lahko opišeš to izkušnjo? Bi se dalo živeti od podvodnega lova?

Šef moje službe za gospodarsko sodelovanje z drugimi republikami in pokrajinami Jugoslavije, na Gospodarski zbornici Slovenije, Franci Korelc (Jože Turk, ker je tudi on iz Kočevja, ga pozna) me je v službi šikaniral. Plače za isto delo so imeli t.i. voljeni in imenovani (funkcionarji) bistveno višje, kot mi, drugi, navadni delavci iz delovne skupnosti.

Nekega dne so prišle zadeve do vrelišča in bili sta samo še dve možnosti. Ali Korelcu, ki je bil lizun navzgor, raztolčem glavo ali grem. V trenutku sem vstal od pisalne mize in v službo nisem več prišel. Že prej so mi vsi sodelavci v službi dajali prav, a nihče na glas. Pretežna večina ljudi se boji za svoje riti in tudi, ko imaš prav, javno ne potegnejo s tabo. To je bilo takrat kruto spoznanje.

V času, ko sem bil brez službe, sem ogromno lovil in zato sem tudi ujel 30 kilogramsko lico. Tožbo sem potem proti Gospodarski zbornici dobil.

Če bivaš v notranjosti Slovenije se na taki oddaljenosti od morja regularno (na dovoljene načine) ne da živeti od PL.

Bil si tudi selektor reprezentance Slovenije v PL, 1992 sva bila skupaj na Svetovnem prvenstvu na Mallorci?

SP na Mallorci mi bo ostalo v trajnem spominu, ker sem spoznal in naredil intervjuja s trikratnima svetovnima prvakoma Amengualom in Mazzarijem.

Kaj meniš o tekmovalnem lovu v Slovenji? Kot selektor si pripravil merila za izbor v reprezentanco, ki so v mogoče malo spremenjeni verziji še sedaj v rabi.

Izoblikoval sem tudi sponzorske pogodbe, sistem pridobivanja sponzorjev in obveščanja njih ter širše javnost. Bil sem vse, od tajnika, komercialista, novinarja pa do rezervnega tekmovalca. Na projektu SP Peru sem delal kakšno leto in pol. Po nesreči med prvim dnem tekmovanja (zdrobljena pogačica) tekmovalca Borisa Truhačeva, na SP Peru 1994, sem ga zelo uspešno nadomestil drugega – zadnjega dne. Mnogi sponzorji so mi rekli, da tudi reprezentance zelo močnih športnih zvez niso imele tako dodelanega sistema delovanja kot reprezentanca v podvodnem lovu.

Problem kriterijev za uvrščanje v reprezentanco bo vedno enak in je odvisen od odgovora na vprašanje ali samo rezultati in točkovalni sistem samodejno določajo reprezentante ali in v kolikšni meri reprezentante določa kapetan.

Ti si pristaš tako imenovane Turkove Šole PL. Se ta na tekmah še obnese (sprememba tehnike lova) in zakaj?

To je t.i. imenovana slovenska šola podvodnega lova – že opisano. Vedno bo poznavanje terena in beleženje orientirjev dobrih pozicij – danes z GPS, med najpomembnejšimi elementi za dosego uspeha.

Bi še sprejel delo selektorja?

Ne. Moj pogled na priprave, organizacijo, odločanje ipd. se od takrat ko sem bil selektor (1991 – 1995), ni v ničemer spremenil. Imel sem nekaj težav, ker so tekmovalci samoupravljali, ne pa spoštovali avtoriteto selektorja. Naši uspešni trenerji v drugih športnih panogah kot npr. Zmago Sagadin, Srečko Katanec, Andrea Massi so zelo avtoritarni.

Do kdaj boš še lovil?

Vse do konca in naprej.

Kaj priporočaš mladim, začetnikom v PL?

Kdor bo pozorno in s srcem prebral mojo izpoved, bo že vedel.