Vane Fortič – 2. del

MOŠKI MORA VREČI RIBO NA MIZO!

Kdaj, kako in kdo te je navdušil za podvodni lov (v nadaljevanju: PL)? Oprema s katero si začel: tvoja prva maska, plavuti, dihalka, puška, obleka?

V začetku petdesetih let je bil moj oče Dušan jugoslovanski kulturni svetnik v Rimu in tam sem se kot tri leta star otrok naučil italijansko, ki je tudi pomemben jezik za prebiranje literature o podvodnem lovu in nabavljanje opreme. Ko smo se vrnili v Slovenijo smo s seboj prinesli tudi opremo za taborjenje in za podvodni lov. Bili smo med prvimi, ki smo šotorili ob morju, na parceli kmeta v Umagu, tam, kjer je zdaj turistično naselje Stella Maris. In tam, v bližini Siparja, sem pri sedmih letih ujel prvega ciplja (morskega lipana).

Prva maska je bila znamke Pirelli (proizvajalec avtomobilskih gum), ki je pokrivala ves obraz, dihalka vgrajena na sredini, samodejno je vdor vode zapiral plovec. Takšna maska seveda ni omogočala kompenzacije, z očetom sva se ukvarjala s površinskim lovom in ko sva izza čeri pri obali čakala, da mimo priplava brancin, sva lovila na način lova s tehniko preže, a tega, v današnjem pomenu tehnike preže, nisva vedela. Ciplji so se v jatah pasli na mivki, počasi sem se jim približal, ustrelil najbližjega, ga vtaknil za kopalke, in potem so zbežali. A ne daleč. In zgodba se je spet ponovila. Počasno približevanje je zahtevalo čas in mraz se je počasi zajedal v kosti, oblek nisva imela. Da bi lahko šel ponovno v morje, sem se moral na soncu pošteno pregreti.

Prva puška je bila seveda na vzmet – Mares Bess baby,potem znamke Cressi in prva na gumo, francoske znamke Champion. Moja druga puška na gumo je bila šele leta 1984, O.ME.R 96. Plavuti raznih znamk, med njimi tudi Cressi Rondine, med prvimi oblekami pa zgornji del francoske potapljaške La Spirotechnique. Prvo maskirno obleko sem videl pri tekmovalcu Esclapezu na tekmovanju Pokal Evrope v Marseillu, l. 1980 in jo potem takoj tudi sam kupil. Od takrat naprej uporabljam samo še maskirne potapljaške obleke,čeprav ni mogoče dokazati, da lovca, ki jo uporablja, ribe težje zaznajo.

KONTINENTALCI

Tudi ti si doma iz celine (Ljubljane), do morja je kar nekaj ur vožnje!

Kot vedno poudarjam, je podvodni lov atavizem, ostanek aktivnosti pračloveka, ki je bil najprej lovec in ribič in nekateri smo ta nagon, ki je obenem tudi strast, ohranili vse do danes. Pralovci so se selili iz kraja v kraj, zasledovali divjad, takrat peš, mi pa potujemo za ribami z avtom in čolnom ter tudi z avionom. Vedno uporabljam izraz podvodni lov, da bi prikazal razliko med ribičem, ki sedi na koncu pomola, namaka trnek v morje in čaka, da se bo nanj obesila kaka riba ter našim športom, ki zahteva dobre psihofizične sposobnosti pa še nevaren je.
V tej lovski paradigmi najdem tudi odgovore na vzroke današnjih problemov med moškim in žensko. Kot pravi Roman Vodeb teoretski psihoanalitik, dvojni magister kineziologije in sociologije kulture, s katerim rad novinarsko sodelujem: »Moški mora vreči jelena na mizo!« dodajam: ali ribo. S to prispodobo hoče povedati, da bi morali biti tudi danes, ko so sicer družbeno ekonomski odnosi precej drugačni kot v kameni dobi, odnosi med moškim in žensko v temelju enaki. Odnosi so se namreč danes hudo pomešali. Ženske prevzemajo »moška« dela, se obnašajo in oblačijo po moško in ukvarjajo s tipično moškimi športi. Zaradi izgubljanja feminilnosti postajajo, kot pravi Roman, »moškinje«. Moški jim postaja nepotrebno breme in če potenciram, konec zgodbe bo morda v prihodnosti ta, da bo ženska, ki bo hotela otroka, odšla v semensko banko in si brez moškega parterja zagotovila naraščaj.

V osemdesetih letih, na vrhuncu tekmovalnih uspehov je bila oddaljenost od morja, to vidim zdaj, prednost. Zakaj? Ko so v hrvaških časnikih pisali o nas, Slovencih, so nas imenovali kontinentalci. To je bilo nekako tako, kot smo Slovenci gledali na začetke smučarske tekmovalne kariere asov Janice in Ivice Kostelić. Verjetno podcenjevalno. Pokazalo pa se je, da je to bila prednost. Z Jožetom Turkom, mojim tekmovalnim učiteljem, sva izpopolnila t.i., kot so jo poimenovali sami Hrvati, slovensko šolo podvodnega lova, ki jo je začel Jože skupaj s Krešom Petrovičem.

Bistvo našega tekmovalnega pristopa je bilo pregledovanje terenov pred tekmovanji in beleženje (s pomočjo orientirjev na obali) pozicij, kjer je bil vsaj dober teren ali pa celo ribja skrivališča z ribami, ki počakajo. Za ribe, ki največkrat lovca po pregledu terena počakajo »doma« tudi na dan tekmovanja so veljali: ugorji, kirnje, vrane, škarpine, nekoč pa seveda skrivališča v katerih so domovali šargi – šargere in konji – konjere. Pogosto obe vrsti rib tudi skupaj.

Hrvati, sicer izvrstni lovci: Frane Zanki, brata Franjo in Vilko Halbert, Dubravko Balenović, Vanja Prizmić … se na tekmovanja niso posebej pripravljali. Pač po logiki: mi smo primorci, tu doma in že vemo, kje ribe poiskati. S časom so se svoje lagodnosti zavedli in se tudi sami, po našem vzoru, pričeli pripravljati.

Katere so še danes prednosti te »prapuške« pred drugimi sodobnimi gumaricami?

Ima doslej najširši naslon za napenjanje puške, je robustna in razmeroma dobro se proži. Prvotni par gum je bil premera 20 mm, rumene barve z navoji iz inoxa, ki so se brezhibno vpeli v plastično glavo zaprtega tipa. Zdaj ko 20 mm gume z navojem niso več v prodaji, moram kupiti tanjše z (žal) plastičnimi navoji, v glavo pa privijem reduktor navoja.

Ko smo se udeleževali novoletnih tekmovanj na Malem Lošinju, je bilo zabavno opazovati, kako so Francozi stegovali roko z gumarico daleč nazaj, da so lahko streljali ribe v luknjah. A vaja dela mojstra in z isto puško so (in še) lahko lovili tudi s tehniko preže in jim je bila zato gumarica univerzalno orožje. Jaz sem razen za kirnje – Medisten 70 cm -pa uporabljal Mares Ministen, 50cm in bi ga za lov ugorjev, vran, škarpin, šargov, konjev v skrivališčih, tudi še danes. A kaj če medtem priplava brancin?

Ko sem pričel pisati odgovore na tvoja vprašanja – (23.11.2011), sem bil na Madagaskarju, in sem komaj čakal, da preizkusim novo opremo: puško iz tikovega lesa, karbonske plavuti, nož…

VARNOST: ZNANJE, INFORMACIJE IN PREDVIDEVANJA

Nevarnosti pri PL? Si kdaj doživel BO in kako se je zadeva iztekla?

Ne! Velikokrat me je bilo (in je) strah in čeprav so ribe pod mano, takrat raje odneham.

Si imel kdaj bližnje srečanje s kakšno strupeno ribo, kako, kaj, zakaj?

Murena ni strupena riba, ugriz pa je nevaren zaradi raztrganin in zaradi možne zastrupitve rane, kot posledica bakterij, ki jih ima v ustih. Slišal sem marsikatero zgodbo, kako je v čolnu »oživela« in poškodovala lovca ali ribiča, zato sem vsaki, preden sem jo dal v čoln ali na bojo, raje odrezal glavo.

V morju Madagaskarja, v Indijskem oceanu so poleg morskih psov nevarne tudi druge – strupene ribe, predvsem bodike, vrste iz katere izhajajo najbolj strupene ribe na svetu. Velika plamenka je s svojimi belo oranžnimi progami in pahljačastimi plavutmi zelo lepa in zato pogosta okrasna riba v tropskih akvarijih. A pozor, lepo je tudi nevarno, njene bodice so strupene. Pri vbodu se pojavi huda bolečina, ki lahko traja nekaj dni. Primeri smrti so zelo redki.

Veščec (riffe stone) je riba, že katere angleško ime pove, da je kot kamen na morskem dnu. Nepremično leži in preži na plen. Ker jo je težko opaziti, se lovec lahko po nesreči zbode na njenih strupenih bodicah. Veščec velja za najbolj strupeno ribo na svetu. Toksin povzroči zelo hudo bolečino, lahko pa se pojavi tudi šok, ohromitev in nekroza. Nujna je zdravniška pomoč v nekaj urah, drugače so lahko posledice za človeka usodne.

Tudi strupeno bodiko (scorpion fish) je zaradi oblike in barve, porasla je celo z algami, na dnu težko opaziti.

Na podvodnega lovca tam prežijo še drugi strupeni organizmi. Sreča lahko kljunasto morsko kačo iz družine strupenih gožev ali nevarnega ožigalkarja. Ožigalkar morska osa (box jellyfish ) je po svetu najbolj znana po svojem močnem in pogosto smrtonosnem ožigu. Velja za eno najbolj strupenih živali na svetu.

Kdor se prvič odpravlja v tropska morja, bi se moral že doma poučiti o nevarnih morskih organizmih!

Kaj je zate osnova za varen PL?

Kot tudi v vsakdanjem življenju, je človek sam sebi najbolj nevaren. Pri podvodnem lovu je najbolj nevarno precenjevaje lastnih psihofizičnih sposobnosti. To naj bi pri prostem potapljanju pokopalo tudi smučarskega asa, Roka Petroviča.

Velika riba lovca hitro premami in lahko pozabi, da je do površine in ponovnega vdiha še daleč ali predolga doba. Če pa že pride do nevarne situacije, mora lovec ohraniti mirne živce. Počasi in premišljeno, ne pa brzopleto ter prenagljeno. Dobro bi bilo reakcije na kakšno nevarno situacijo kdaj pa kdaj v mislih preventivno preigrati.

Poleg zavedanja svojih psihofizičnih zmožnosti, je dobro predvideti tudi nevarna ravnanja drugih. Znan lovec me je nekoč pri skupnem lovu skoraj povozil; predvidel sem strel prijatelja, ki je s puško na gumo nažgal pod ploščo, pod katero bi lahko takrat tudi sam pogledal, in če bi, bi me puščica na drugi strani plošče lahko zadela.

Medtem, ko sem se vračal na površino, je gliser zapeljal med mojo bojo in zasidranim čolnom. Takrat sem sklenil, da med vikendi v Savudriji ne bom več lovil.