V iskanju svetega grala – dobre pozicije za podvodni lov

Dobre in zanesljive pozicije za podvodni lov so ena najbolje varovanih skrivnosti podvodnih lovcev (pa tudi ostalih ribičev). V medsebojnih pogovorih o pozicijah lovci in ribiči uporabljajo različne pristope, od približnega in zelo posplošenega nakazovanja pa do, čeprav zelo redko, natančnega posredovanja orientirjev. Morda bo kdo uporabil tudi taktiko zavajanja, čeprav to najbrž velja bolj za tekmovanja. Mislim, da so pozicije tako varovana skrivnost predvsem zaradi časa, ki ga posamezni lovec porabi za to, da jih najde, in ne samo zaradi tega, ker bi ga bilo strah, da mu bo kolega povsem izpraznil določen teren. V Dalmaciji je obstajala tradicija prenosa pozicij s starejšega lovca na mlajšega, pri čemer je vedno veljal posebni kodeks (mlajši lovec je denimo oskrboval starejšega z ulovom ipd). Izkušnje starejših lovcev na tem področju pozivajo k previdnosti. Po njihovem pripovedovanju so bile dobre pozicije, ki so jih samo omenili, v relativno kratkem času zelo frekventno obiskane s strani domačinov in tujcev z različnimi orodji in orožji in izpraznjene. Tako so Mariborčani v 20 in več letih podvodnega lova na srednjem Jadranu odkrili veliko izjemnih pozicij (vodnjakov, šarger itd), ki so bile v letu, dveh opustošene. Kako se te informacije prenašajo, lahko samo ugibamo…

1982 – ko so bile luknje še polne, solovca
Šnuki in Andrej

Kako se torej lotiti iskanja pozicij na določenem terenu?

Sam sem se skušal naučiti iz izkušenj tekmovalcev, ki pred tekmovanjem pregledujejo tekmovalno cono, ki je še ne poznajo.

Prvi in ključni prijem je zbiranje informacij od lovcev ali ostalih ribičev, ki teren dobro poznajo. To je lahko bolj ali manj uspešno, odvisno pa predvsem od dobre volje kolegov in medsebojnih odnosov, ki jih imamo. Ne gre pa pričakovati, da bi nas solovci enostransko zalagali z dragocenimi informacijami. Na tak način sem prišel do splošno poznanih in zelo frekventno obiskanih terenov. Običajno gre za atraktivne podmorske dele, ki pa so bili bogati z ribo pred 10 ali več leti, danes pa razen lepega razgleda na podmorsko konfiguracijo ponujajo bolj malo lovske satisfakcije.

Druga stopnja je eliminacija nezanimivih terenov. Preplavati je potrebno večje razdalje in si zapomniti nezanimive dele, ki so revni z ribo. Take terene si je smiselno zapisati, da jih sčasoma ne pozabimo. Pri eliminaciji zlahka trčimo na past, ki je povezana s trenutnimi meteorološkimi in drugimi okoliščinami (veter, faza lune, plimovanje…). Ob slabem dnevu lahko označimo teren za nezanimiv, čez dva dni pa bo kolega na tej poziciji morda realiziral svoj ulov sezone.

Tretja faza, morda najpomembnejša od vseh, pa je spoznavanje specifičnih terenov, na katerih se zadržujejo posamezne ribje vrste. Ta zahteva največ izkušenj, pridobljenih z mnogimi urami, prebitimi pod vodno gladino. To znanje je posebej dragoceno, ker nam omogoča soliden ulov na vseh, tudi nepoznanih terenih.

Naštete taktike sam dopolnjujem še z opazovanjem drugih lovcev in lokalnih ribičev. Ko se odpravim lovit na teren, ki je 20 ali več km oddaljen od mojega izhodiščnega položaja, običajno srečam precej ribičev na pozicijah, ki jih morda ne poznam. Skušam razumeti, zakaj so tam in katero ribjo vrsto lovijo. Domačini poznajo tudi določene plitvine (sike), ki niso vpisane na navtičnih kartah. Na teh bo dobro pripravljen lovec vrsto let odlično lovil, običajno pa gre za pozicije, ki so globlje od 20 m. V ta namen se splača tu in tam vklopiti globinomer in opazovati podatke.

Sam redno prebiram večino literature o vseh oblikah morskega ribolova in na podlagi prebranega skušam priti do določenih zaključkov. V začetku leta je denimo lokalni ribič v eni od specializiranih revij opisoval svojo najljubšo pozicijo za lov orad, aprila sem jo preplaval in nisem videl niti ribe. Julija sem se vrnil in v kratkem času ob vsakem obisku nalovil nekaj kilogramov orad in ovčic. To ponovno dokazuje, da je potrebno dobro razumeti tudi obnašanje posameznih ribjih vrst. Ključno je razumevanje, katere ribje vrste se zadržujejo na ožjem in katere na širšem področju, koliko je njihov radius gibanja, na katerih globinah jih lahko pričakujemo ob določeni uri dneva, kakšen vpliv ima temperatura vode na njihovo pozicijo itd.

Običajno so najbolj varovana skrivnost pozicije rib, katerih radij gibanja je nekoliko manjši in tako obstaja večja verjetnost, da jo najdemo na ožjem področju. V mislih imam recimo kirnjo, ki se običajno zadržuje v bližini svoje luknje (čeprav nima samo ene!), pa denimo luknje, ki jih rade zasedejo škarpine in morda še ugorji, pozicije kaval ter dobri položaji za zobatca. Ta ribja vrsta, ob kirnji ena največjih trofej podvodnega lovca, je sicer precej migratorna riba in lovi na dokaj širokem področju. Ob odkritju dobre pozicije, posebej takšne, ki nam omogoča ustrezen zaklon, pa je verjetnost ulova precej velika. Skrivnostnost lovcev o zobatčevih pozicijah je najbrž povezana tudi z dejstvom, da se obnašanje jate v prihodnosti lahko precej spremeni ob morebitnem slabem strelu in pobegu ranjene ribe. Lovci bodo znali dobro varovati tudi obetavne položaje za lov gofa, tako večjega kot tudi manjših, felunov. Prebral sem že veliko opozoril, da pozicij te vrste nikoli ne gre zaupati lokalnemu prebivalstvu, ker obstaja zoprna tradicija zajema celotne jate felunov v mreže. Problematiki dinamitašev in krivolovcev z jeklenkami se tukaj namenoma izogibam, jo je pa dobro imeti v mislih, ko se pogovarjate z domačini.

Tudi šargere danes niso več to, kar so bile pred leti, šarg je spremenil svoje obnašanje in na vsak znak nevarnosti zapušča luknjo. Tako se je nekoliko zmanjšal interes za informiranje o šargerah, čeprav jih bomo lovci najbrž vedno iskali in upali na kak primerek, ki se skriva v kotu. Letos sem tako denimo v več kot 40 dnevih lova našel samo eno šargero, ki si zasluži to ime.

2006 – vse redkejša rdeča lepotica

Taktika, ki jo skušam uporabljati, ko lovim več dni zaporedoma, je lov na poznanih terenih 60% in odkrivanje novih terenov 40%. Slednje mi predstavlja večji izziv, čeprav je neizogibno, da moram včasih preplavati kilometer ali več podmorske puščave brez validne ribe. Tudi zelo izkušeni lovci poročajo o tem, da so nekatere najboljše terene odkrili prav s plavanjem po obsežnih terenih, ki so se zdeli na prvi pogled nezanimivi za lov. V nepreglednih planjavah pozidonije se tako včasih skrivajo kamnite skladovnice, ki so domovališča mnogih ribjih vrst, pa tudi lovišča za morske predatorje. Kljub temu sem pri sebi opazil, da veliko raje lovim na atraktivnih podmorskih konfiguracijah, ki nudijo užitek že samo z opazovanjem, pa čeprav je vrvica na koncu morda nekoliko bolj prazna.

Iskanje pozicij pa je povezano tudi s področjem, na katerem se nahajamo. Lovci, ki veliko lovijo na severnem Jadranu bodo znali povedati, da se riba zadržuje nekoliko globlje in so svojo taktiko pač prilagodili temu. Na srednjem in južnem Jadranu so zakonitosti morda nekoliko drugačne. Poznam primer lovca, ki zelo dobro lovi na severu, na srednjem Jadranu pa je ostal brez ribe, ker se ni ustrezno prilagodil. Dobro pripravljen lovec, ki je sposoben prepoznavati teren in pozna obnašanje ribjih vrst bo realiziral bogat ulov na večini lokacij, v večini pogojev. Izkušnje so ključnega pomena, seveda pa tudi sposobnost sistematičnega učenja. Pri tem je najbrž v veliko korist tudi vodenje dnevnika s pozicijami, okoliščinami in ostalim, kar je pomembno za uspešen podvodni ribolov. Enega takih dnevnikov, starega najbrž več kot 10 let, sem imel priložnost prelistati in povem vam, da je izjemno koristna zadeva, če ne drugega, pa vam bo v dolgih zimskih dnevih nudil obilo lovskih spominov.