Ulov za anale

Naposled se je Jacopo odločil, da greva lovit malo dlje, na plitvino, kamor sicer vodi turiste lovit s palico. Že preden sva prišla tja, sva na terenih, ki jih običajno pregleduje, ujela nekaj rib. Plitvina (imena ne pozna) je kakšnih 7 milj od obale in ima več vrhov. Bliže obale je bila zaradi dežja (deževna doba) vidljivost že tedne zelo slaba, tu pa odlična. Tudi če ne bo veliko rib, bo doživetje že samo opazovati pestrost tropskega podmorja.

Plavam od sredine plitvine proti njenem robu, ko v toku zagledam množico manjših rib. Velja bolje raziskati. In res. Pod mano začne krožiti velikanska jata, nekaj sto karangidov in drugih rib. Ustrelim prvega, takrat se zraven s čolnom pripelje tudi Jacopo, ki je lovil na drugem koncu plitvine. Skoči hitro, tu je akvarij!!!

Na dnu, 12 metrov globoko, so trije lepi kamni in okrog njih, čisto pri dnu, se stiska, je vse črno drobnih ribic. Hrana za karangide in neke zebraste ribe, ki so stalno krožile okrog. Plenilci so težki med pet in dvanajst kilogramov. Posamezni tudi do petnajst. Poleg karangidov s tehniko »v padanju« (francosko: la coulée, italijansko: caduta a foglia morta) ustrelim še dve črni kirnji.

Tok je vedno hujši, a Jacopo noče zasidrati čoln zraven akvarija. Čoln bi bil dobra opora za počitek in ribe bi hitro metala noter. Ker sem od močnega toka že zelo utrujen, pade nekaj ostrih besed. A kaj, čoln je njegov. On je kapitan, zadnja beseda je njegova.

Ob 13.30. prenehava. Ujela sva že zadosti in še utrujena sva. Okrog 30 rib, preko 100 kilogramov in še jih je bilo na stotine. Dogodek za anale. Moj drugi največji ulov na Madagaskarju in nasploh.

Na žalost Jacopu ni deloval GPS in nisva vzela koordinat tega akvarija. Pustila pa sva tam steklenico, plovec. Morda akvarij spet najdeva jutri ali pojutrišnjem.
Po dveh dneh ponovno skušava poiskati akvarij. Vedela sva le približno smer, a ker je bonaca, ga morda najdeva. Neverjetna sreča. Steklenico najdeva takoj. Kar prelahko. Kaj to pomeni?

Na prizorišču je bila le jata malih karangidov pa še ti so takoj pobegnili. Majhnih ribic okrog kamnov je ostalo le še za vzorec. Domneva: male ribice so se pred dvema dnevoma drstile in velika jata roparic se je z njimi mastila. Zdaj pa je bil drst pri koncu in najin želeni plen je odplaval drugam. Druga, manj verjetna možnost: velika jata roparic je male ribice pregnala na dno, kjer so zavetje pred njihovimi zobmi iskale v bližini kamnov – skrivališč.

Kakorkoli že, to majhno območje na plitvini ima nekaj lepih kamnov. Zato me je tudi tokrat Pozejdon nagradil. Ujel sem dve kirnji. GPS je deloval in pozicijo sva shranila. Za drugič.

Madagaskar, 20. 3. 2014