Tuna

V času vojne na Hrvaškem se nismo želeli odreči užitkov morja in podvodnega ribolova. Odmaknili smo se od obale in izkoristili ugodnost cene in udobja bivanja na otokih v Kornatih ali kje v bližini Dolgega otoka, področja, kjer je podvodni ribolov prav gotovo nekaj posebnega, fantastičnega, izjemnega. Sedaj od 2001 je del stene Dolgega otoka sicer zaprt, takrat pa je bil to pravi raj. Ni bilo lovcev in nautikov z gliserji, samo peščica ribičev iz Maribora in mogoče še kje kdo.

Štiri družine smo najeli dve hiši na Kornatu ob otoku Šilo, imeli svoje pristanišče in skoraj vse udobje, razen nekoliko stare postelje. Idealna pozicija za ribolov na Dolgem otoku. Dva gliserja in štirje lovci, kar nam je omogočalo veliko mobilnost in praktično dalo možnost izpolniti vsako željo po podvodnem lovu. V krogu pol ure je bilo dosegljivo vse, stene, plitvina, otoki proti obali, …. .

Vsak dan lov, vsak dan ribe, vsem bližnjim in daljnim sosedom že gledajo ribji repi pri ušesih. Pa še vedno si želimo lova, čakamo, vendar ga usmerimo na večje trofejne ribe, kirnje, zobatce, … čakamo gofe in lice.

Vsi polni lepih doživetij, si pripovedujemo ribiške zgodbe o velikih, še večjih ne ulovljenih ribah.

Rok in Bojan se odločita in en popoldan odpeljeta lovit na bližnje otoke. Trije otočki, Garmenjaka in Taljurič na jugu Dolgega otoka, vedno pokažejo kakšno novo skrivnost in presenečajo s svojim prekrasnim podvodnim svetom. Že sam pogled na stene, ki se spuščajo v globino, razpoke v stenah, jame v obali, te navdaja z nekim spoštovanjem in vzbuja misli, kaj vse bi lahko bilo tam, kjer oko ne vidi. Rok in Bojan se po kakšnih dveh urah vrneta, vsa tiha in razburjena. Kmalu, ko pristaneta in zvežeta čoln, pričneta z zgodbico o velikih zelo velikih, tunah. Videla naj bi tri tune, od katerih je bila ena večja od druge, največja pa je imela prav gotovo več kot 300 kg. Nisem hotel ničesar reči, le mislil sem si, da verjetno ni nekaj dobro z njunima maskama, saj takšnih rib ni oziroma so zelo redke v Jadranu. Onadva pa vztrajata in govorita ves večer o neverjetnem dogodku. Zgodba se nadaljuje še naslednji in naslednji dan.

Nadaljujemo z ribolovom na steni. Šnuki začne loviti »pod karavlo«, sam čoln pustim malo nižje pri edini čeri na steni in plavam proti jugu otoka. Običajno manj zanimiv teren, ni ne stena, ne ravno dno. V sirastih skalah polno rib, majhne, nezanimive, saj lovimo samo velike primerke (kilo in več).

Po kar nekaj časa plavanja zagledam kirnjo, ki se sonči na polici. Po površini plavam proti njej, tiho in počasi, da je nebi preveč prestrašil. Začuti me, elegantno zaplava pod kamen. Lep kamen. Njen kamen. Počasi se nadiham in iščem pozicijo, kje in kako se bom potopil. Drsim pod vodo, padam na vrh kamna, se po njem plazim do roba, pogledam čez rob in zagledam glavo kirnje. Ko mislim usmeriti puško proti njej, začutim, kot da me nekaj gleda. Obrnem pogled proti globini. Kakšnih dvajset metrov od pozicije zagledam veliko senco. Ne morem verjeti, umirim se. Tuna, res velika tuna, sam sem bil pritlikavec ob njej, plava dvajset metrov od mene. Plava počasi, ne da se motiti, ne pokaže nobenega zanimanja, strahu. Sam pa samo strmim in gledam v to podmornico. Počasi se izgubi v daljavi. Kirnja seveda več ni gledala iz špranje, meni je počasi zmanjkovalo kisika, moram na površje, da vdihnem.

Globok vdih, potop dva, kirnje več nisem našel. Počasi plavam dalje, v moji glavi, pred mojimi očmi pa se stalno odvija scena velike, zelo velike tune. Takšne, tako velike ribe še nisem videl. Spomnim se Rokovega in Bojanovega pripovedovanja. Sedaj jima verjamem.

Šnuki pride pome. Ko se vrneva k hiši, Roku in Bojanu priznam, da jima sedaj verjamem, in da se je meni zgodilo nekaj podobnega. Videl sem samo eno, lahko si predstavljam, kako je bilo njima, ki sta videla tri.