Prestolnica podvodnega lova dobila novega kralja

Prestolnica podvodnega lova dobila novega kralja

V prestolnici podvodnega lova, Malem Lošinju so okronali novega kralja, svetovni prvak je postal domačin Daniel Gospić, slovenska reprezentanca je bila odlična, peta.

Ni ga mesta na svetu, ki bi se lahko pohvalilo, da ima spomenik podvodnemu lovcu ter s tolikimi mednarodnimi tekmovanji kot je to Mali Lošinj. Vse do danes se je po statistiki organizatorja novoletnih zimskih tekmovanj, društva Udica, udeležilo kar 1400 tekmovalcev iz 31 držav.

Mali Lošinj je že pred 53 leti, leta 1957, organiziral prvo svetovno prvenstva, od leta 1960 pa traja tradicija prirejanja mednarodnih zimskih novoletnih pokalov, Pokala narodov in Pokala mest.

Antonia Corsana na prvo svetovno prvenstvo spominjajo prijetni spomini in kriv prst. Tekmovalci so takrat veliko ulovili, 1200 kilogramov rib, od katerih je bilo 900 kilogramov veljavnih, težkih več kot pol kile. Zmagal je Italijan Catallani in tudi ekipa Italije, Jugoslavija pa je bila druga. A kaj zlomka, Corsano je v čolnu spremljal nekega tekmovalca, in ko mu je pomagal sneti ribo – konja, se je zbodel na ribin trn. Od takrat ga na tekmovanje spominja tudi ukrivljen kazalec.

Corsano je bil vse do danes na lošinjskih tekmovanjih tekmovalec, kuhar in organizator. Kdor je tekmoval na novoletnih tekmovanjih v podvodnem lovu, ga pozna kot odličnega kuharja z matične ladje Nazor in Marina. Ko smo po končanem tekmovanju tekmovalci na matično ladjo predali ulov in se nanjo vkrcali, nas je njegov brodet s polento ogrel in napolnil z energijo.

Dolga zgodovina slovenskih uspehov

Slovenci se zimskih novoletnih tekmovanj redno udeležujemo in na njih smo dosegli lepe uspehe.

Že leta 1970 sta na Pokalu mest začetnika t.i. slovenske šole podvodnega lova, ki jo odlikuje pregledovanje terena pred tekmo in zapisovanje orientirjev ribjih skrivališč, Jože Turk in Krešo Petrovič, osvojila 2. mesto. V letih 1976 ter 1979 sta Jože Turk in Stanko Vidmar z jugoslovansko ekipo zasedla 1. mesto na Pokalu narodov, enako tudi Vane Fortič, leta 1980. V letih od 1998 do 2009 je bila slovenska reprezentanca trikrat druga in večkrat tretja.

Najboljše uvrstitve na Pokalu mest so dosegli Jože Turk in Stanko Vidmar s prvim mestom leta 1976, Stanko Vidmar in Vane Fortič 3. mesto leta 1980, v novejšem času pa Robert Podgoršek in Jani Longo 1. mesto leta 2000.

Slovenska reprezentanca na svetovnih prvenstvih sodeluje že od leta 1992 in se je uvršala v zlato sredino, okrog 13 mesta. Leta 1998 je v Zadru osvojila 11. mesto. Robert Podgoršek je bil takrat 19.

Dolgo odmotavanje zapiskov po faksu

S svetovnega prvenstva v Zadru kroži naslednja zgodba. Drugega dne prvenstva je bilo predvideno lovno območje otoka Silba, ki so jo imeli Hrvati zelo dobro pripravljeno. Start tekme je bil na Istu. Na dan tekmovanja pa je pihala močna burja in kapetani reprezentanc so zaradi varnosti zahtevali, da se lovi v rezervnem območju, okoli otokov Ist in Molat ter del Dugega otoka. Vse ekipe so bile za, le Hrvati niso hoteli popustiti in so trmasto vztrajali pri svojem. Razlog pa je bil ta, da so vse zapiske – orientirje, kje so na pregledu terena našli ribe, pustili v hotelu, v Zadru.

Z zavlačevanjem so dosegli, da so jim iz hotela v Zadru na Ist po telefaksu poslali orientirje. To je trajalo tako dolgo, da so tekmovalci na start tekme čakali v čolnih, oblečeni v potapljaške obleke, več kot dve uri.

Nobeden od skoraj stotih tekmovalcev iz 20 držav, ki so se na Malem Lošinju 17. in 18. septembra potegovali za naslov svetovnega prvaka v posamični in ekipni uvrstitvi se ne bi strinjal, da ga imenujemo podvodni ribič. Ribič je pogost stereotip za nekoga, ki udobno sedi na pomolu, namaka trnek ter čaka da bo riba prijela. Podvodni lov pa zahteva odlično psihofizično pripravljenost, vztrajnost, poznavanje morja in njenih prebivalcev, primerno opremo in še kaj.

Oba, podvodni lovec in riba imata v tej tekmovalni potapljaški športni disciplini možnost zmagati. Riba, da pobegne, lovec, da jo upleni in po posebnem točkovalnem sistemu doseže dober rezultat. Ker pa jo lovec lovi pod morsko gladino, v času, ki ga ima med dvema vdihoma, riba pa je v svojem vodnem elementu, je izid vedno negotov.

Da bi bil lovec riba

Za vrhunskega tekmovalca je pomembno dolgo zadrževanje pod morsko gladino, lovec na površini je tujek, nevarnost pred katero ribe bežijo. Na rezultat tekmovalca vplivajo še globina, ki jo lahko med lovom še varno dosega, poznavanje terena, intuicija, dober sekundant v čolnu in taktika. Sreča na dober tekmovalni rezultat vpliva zelo malo, morda kakšnih 10% od vseh naštetih faktorjev. Zmagujejo vedno le najboljši.

V zgodovini so se zaradi razvoja potapljaške opreme in znanja razvile različne tehnike podvodnega lova. Najbolj groba je razdelitev na prežo in na iskanje rib v njihovih skrivališčih. Pri preži podvodni lovec skrit na morskem dnu preseneti ribo, ki priplava mimo ali išče hrano, medtem ko pri drugi tehniki lova ribe išče v luknjah pod kamenjem, razpokah v podmorskih stenah in drugih skrivališčih. Obe tehniki se kombinirata tudi z zalezovanjem.

Vrhunski tekmovalci obvladajo vse tehnike lova in znajo loviti v nekaj centimetrov globoki vodi pa celo do 40 m globoko, pod morsko gladino pa zdrže tudi več kot dve minuti. Kako zahteven in obenem nevaren je ta šport kaže smrtni primer, ki se je zgodil na svetovnem prvenstvu v Zadru leta 1998. Med pripravami je na otoku Silba življenje izgubil podvodni lovec iz Ukrajine, ki je precenil svoje psihofizičnih sposobnosti in se je potapljal sam v precej valovitem morju.

Prvič dovoljena elektronska naprava GPS

Za naslov svetovnega prvaka na Malem Lošinju sta se šteli uvrstitvi z dveh, po pet ur trajajočih tekmovalnih dnevih. Vsak tekmovalec je za premike znotraj lovnega območja lahko uporabljal čoln z motorjem do največ 100 konjskih moči. V čolnu je bil tudi sodnik, ki nadzira pravilnost lova ter voditelj čolna, ki je tudi lovčev pomočnik.

Letos je bila prvič na svetovnem prvenstvu dovoljena uporaba GPS, s pomočjo katere so tekmovalci med tekmovanjem lažje našli dober teren ali celo skrivališča rib, ki so jih izsledili med pripravami.

Tekmovalna pravila so določala, da se med veljavni ulov niso štele ribe, ki jih je preveč lahko ujeti: skati in morski psi, ter drozd, ki je zaščiten. Od vseh drugih rib pa se je štel ulov do največ 10 rib iste vrste, ki so morale tehtati najmanj pol kilograma. Ugorji so morali biti težji od 2,5 kilograma, kirnja vsaj 3 kilograme, gof, lica in palamida pa vsaj 2 kilograma. Poleg vrste, teže in števila veljavnih rib točkovalni sistem določa vrstni red posameznikov in reprezentanc z ozirom na najboljšega, ki šteje za izhodiščno, stoodstotni uvrstitev.

Letos je imela slovenska reprezentanca edinstveno možnost za dobro uvrstitev saj so lovno območje s preteklih zimskih novoletnih tekmovanj na Malem Lošinju dobro poznali, priprave so bile temeljite, poznali pa so tudi lovne razmere in način tukajšnjega lova.

Cilji pred prvenstvom

Slovensko reprezentanco je sestavljalo 7 reprezentantov, od katerih pa so na sami tekmi nastopili 4. Moreno Matjašič in Robert Podgoršek sta tekmovala oba dneva, Dušan Krajnik samo prvega dne, Robert Ukmar pa drugega. Rezerve so bili Tomaž Cepak, Kristjan Šumberac in Kristjan Demšar. Selektor reprezentance je bil Jani Longo, kapetan ekipe pa Peter Valenčič.

Pred tekmovanjem si je slovenska reprezentanca zadala cilj zasesti 6-8 mesto, najboljši posameznik pa naj bi se uvrstil na 14.-15. mesto. Že celo leto so se slovenski reprezentanti pripravljali na Lošinju, sklepne, skupne priprave pa so imeli od 5-15 septembra.

Rodbina zmagovalcev z Mallorce

Na dan tekmovanja se je vreme zelo poslabšalo, začel je pihati jugo in deževati.

9.00: gumenjaki tekmovalcev so že zasidrani v lošinjski luki, favorit, domačin Daniel Gospić je že oblečen v črn, gladek neoprenski jopič, hlače ima maskirnih barv, prevladujeta rdeče rjavkasta. Italijan Stefano Bellani je tudi že oblečen, pripravlja opremo, po plavajočih pomolih hodijo novinarji, člani spremljevalnih ekip in radovedneži. V deževen in oblačen dan se je zarezal predstartni nemir.

Sproščen pred tekmo Pedro Carbonell

Na obali, pod strešnim napuščem Španec Pedro Carbonell, trikratni svetovni prvak v trenerki kramlja z Milošem Jurinčičem, lastnikom trgovine potapljaške opreme iz Trsta in bivšim italijanskim reprezentantom. Pedro mi pove, da se bo oblekel kasneje, le dve minuti rabi za oblačenje in z Milošem mirno »obdelujeta« podmorsko ploščo, pod katero je Miloš leta 1985 na svetovnem prvenstvu na Mallorci ujel kup šargov in osvojil drugo mesto, svetovni prvak je takrat postal Jose Amengual, Pedrov stric. Pedro to ploščo pozna in še danes pod njo upleni kakšno ribo.

Jose Amengual je bil trikrat svetovni prvak, v »sveto trojico« pa se je vpisal le še Italijan Renzo Mazzari, tudi s tremi, a zaporednimi naslovi. Pedra je podvodnega lova naučil oče, ki je bil uspešen tekmovalec, potem pa je od svojega 19 pa do 30 leta lovil z Amengualom. Svetovno prvenstvo si je prišel ogledat in bodriti našo reprezentanco, legenda slovenskih podvodnih lovcev, Jože Turk, ki se z davnih mednarodnih tekmovanj spominja Carbonellovega očeta.

Kot Amengual, tudi Pedro živi na Mallorci in je predstavnik Balearov za potapljaško opremo Beauchat ter zastopnik podjetja, ki izdeluje ribiške palice in drugo opremo za ribiče trnkarje na morju in v sladkih vodah. Pozimi se posveča poslu, v poletnih mesecih pa lovi za svojo »dušo« in tekmuje.

Ribolov imamo nekateri v sebi, brez vonja po morju ne zdržimo dolgo, pravi. Če po petnajstih dneh ko ni bil na morju postane nemiren in ga je že težko prenašati, mu žena kar sama reče, Pedro, le pojdi na morje. V vsem letu je do 130 dni v morju, a Pedro ni samo podvodni lovec, zelo rad lovi tudi s palico.

Globoko po zobatce in kirnje

Na Mallorci spomladi lovi zobatce s tehniko preže, poleti pa kirnje v njihovih skrivališčih. Ko lovi na globinah 28- 30 metrov ima za pasom dva kilograma uteži ter pet kilogramsko utež, ki jo na globini odvrže. Ko pa lovi na globinah med 36 in 40 metri ima na pasu le kilogram uteži, mobilna utež pa je težka 7 kilogramov. Uporablja neoprenske obleki debeline 3 in 5 milimetrov.

Dan pred tekmovanjem mi je povedal, da je rib zelo malo. Ulov bodo kar v 95% predstavljali ugorji, zobatcev, konjev in šargov med pripravami skoraj ni videl. Takšen lov ga ne veseli, in na Mallorci v vsem letu ujame le kakšnega ugorja za ženo, ki je odlična kuharica. Menil je, da bo CMAS (svetovna potapljaška zveza) po tem tekmovanju prepovedal lov ugorjev. Na pregledu terena na globinah preko 30 metrov ni našel nobenih rib, ker je voda premrzla.

In kateri osvojeni naslov svetovnega prvaka mu je najbolj pri srcu. Tahiti. Tu sta morje in podmorski svet popolnoma drugačna kot v Sredozemlju. Neverjetno!

S predsednikom italijanske potapljaške zveze, Azallijem, s plavajočega pomola opazujeva čolne, ki počasi plujejo proti izhodu iz lošinjske luke. Zakaj Italijani v zadnjih letih Špancem gledate v hrbet? Španci imajo boljše tekmovalce pa tudi klima v prid podvodnega lova je pri njih boljša. V Italiji je politika negativno nastrojena proti podvodnemu lovu in nam tudi ne pusti, da bi organizirali tekmovanja na najvišji ravni.

Sicer pa Italijani nismo tako slabi. Na svetovnem prvenstvu v Čilu, leta 2004 je bil Bellani prvak, na Sardiniji (Arbatax) je bil leta 2001 Bellani evropski prvak in Italija prva. To ni slabo, če upoštevamo, da so zdaj Španci vodilni, Italija se z njimi kosa, potem pa se za eno od prvih treh mest vedno poteguje tudi nacionalna ekipa države, ki svetovno prvenstvo organizira. Francozi, ki so tudi bili v vrhu pa so prenehali sodelovati na svetovnih prvenstvih.

Začetek oznanil Antonio Corsano

Prvega dne se je lovilo na območju Punta Križa z otočki Palacol, Oruda in svetilnikom Bik ter številnimi plitvinami. V tem območju je veliko zelo dobrega terena, rib pa zaradi bližine mesta, malo. Teren je večinoma porasel z morsko travo – pozejdonko v kateri se skrivajo kamni s številnimi luknjami. Teren ni globok, večina plitvin je na globini med 8 do 15 metri.

Čast, da s signalno raketo oznani začetek tekmovanja, je pripadla Antoniu Corsanu. Območje lova je zelo veliko in kljub močnim izvenkrmnim motorjem se je slovenska reprezentanca odločila, da bo lovila le ob obali Punta Križe in bližnjih plitvinah. Isto območje so izbrali tudi posamezni reprezentanti Bolgarije, Grčije, Ukrajine in Rusije. Vse druge reprezentance so se usmerile proti jugu, v smeri proti svetilniku Bik.

Podgoršek je na Punta Križi na pregledu terena našel 4 ugorje. Največji, in še eden, kot pravimo v žargonu, sta bila neopravičeno odsotna, eden je bil tako skrit, da ni mogel do njega, enega pa je ujel a je bil prelahek. V svojem GPS je imel za to območje vpisanih preko 40 dobrih točk, namenil se jih je pregledati 20, časa pa je bilo le za pregled desetih. Z lovom je nadaljeval v morski peni na rtu zaliva Baldarin in uplenil dva veljavna šarga. Lovil je še v bližini Suhe punte, ven od rta Damjan, a rib ni bilo.

Valovi od juga so se penili, bili so visoki okrog 2 metra, proti koncu pet ur trajajoče tekme pa so se nekoliko umirili. Vidljivost je bila dobra, okrog 17 metrov.

Matjašič je na pregledu našel skrivališče šargov a ne teh, ne drugih veljavnih rib ni našel. Sprememba vremena je povzročila, da so mnoge ribe zamenjale svoja bivališča.

Odločali so ugorji

Na istem območju, pred Suho Punto, je zadnjo uro lovil tudi favorit Gospić in na hitro, na 22 metrih ujel še dva ugorja (že prej jih je ujel 8 in orado) ter vrano.

Krajnik je lovil solidno in ujel 2 ugorja ter škarpino. En ugor je bil le za 4 grame prelahek in slovenska reprezentanca je zaradi teh nekaj gramov izgubila tri mesta in zasedla skromno10. mesto.

Po pričakovanju so bili najboljši Hrvati, za njimi Španci in tretji Italijani. Prvega dne je presenetila ekipa Tahitija s 4. mestom, najlepše ribe – 5 šargov je ujel njihov član Taeatua Vaihoarii. Prevladoval je ulov ugorjev, najtežji je bil 13,8 kg, nekaj je bilo vran in le posamezni ciplji, konji, orade, in škarpine.

Kot je napovedal Carbonell so večinoma ujeli ugorje, le nekaj je bilo cipljev (tudi: morski lipan), konjev, orad,vran in škarpin. Najtežja riba je bil ugor težak 13,8 kg.

Za ugorja sta se spopadla Podgoršek in Španec

Lovno območje drugega dne prvenstva, okrog otoka Unije, je globlje, tu so zanimivi podvodni robovi, teren je delno travnat, delno kamnit.

Jugo je bil skoraj enako močan kot prejšnjega dne, dve uri pred koncem pa je potegnila burja. Takoj po startu, ki je bil na plitvini Arbit, je Podgoršek zapeljal k obali, ter skočil v razpenjeno morje. V plitkem je vedel za ugorja, a za istega tudi Španec Lopez Santiago. Oba sta se potopila in pomerila v ugorja. Hitrejši je bil Španec in ustrelil. Podgoršek pa je ocenil, da je bil strel prehiter in netočen. In res, ugorja na špančevi puščici ni bilo.

Ko sta se s Špancem prerivala kdo bo uplenil ugorja, je najprej prihitel pogledat slovenski kapitanski čoln, nato še italijanski, zbrala se je gruča čolnov in vsi so se spraševali, kaj se dogaja. Ker so bili valovi v obali še vedno močni je Podgorška celo vrglo v skale.

V zakaljeni razpoki sta ugorja z baterijo pričela oba izmenoma iskati. V zmedi je španski čoln zataknil Lopezovo bojo in jo vlekli za sabo kakih 50 m. Podgoršek ga opozoril, da lovi brez boje, kar ga je naredilo še bolj nervoznega. Po petnajstih minutah je Španec obupal in odšel, Podgoršek pa je še naprej vztrajno iskal in ugorja na koncu uplenil. Tehtal je blizu treh kilogramov. Ne dolgo zatem je ujel še 4 ciplje in enega šarga.

Po neuspehu in razočaranju s prvega dne, se je Matijašič zbral in postal mož odločitve. Blizu mesta Unije je ujel tri ugorje, dva sta bila veljavna. Morje v bližnjem zalivu kjer je z lovom nadaljeval Podgoršek, je bilo toplejše, posijalo je sonce, ciplji pa so bili kakih 10 m proč od obale in po površini hlastali za hrano. Matijašič se je vrgel v morje kakih 100 m pred Podgorškom in ujel še sedem cipljev. Po mobitelu so se naši fantje obveščali o pojavu cipljev in skušali še kakšnega ujeti, a kot so se pojavili, so tudi izginili.

Tega dne ni šlo dobro Robertu Ukmarju, a izreden uspeh slovenske reprezentance je bil kljub temu zagotovljen.

Po svojo kirnjo prišel iz Čila

Favorit in kasnejši zmagovalec Daniel Gospić je ves čas lovil v globinah pred svetilnikom Vnetak, večina tekmovalcev pa v bližini vasice Unije. Ulov na Unijah je bil precej bolj bogat kot prejšnjega dne in poleg ugorjev ni manjkalo tudi drugih rib kot so ciplji, tabinje, vrane, salpe, šargi, konji, in škarpine. Od daleč je na prvenstvo prišel Čilenec, a prav on je ujel edino kirnjo. Ujeti sta bili tudi dve manjši lici.

Španci na čelu s Pedrom Carbonellom ter Josebo Kerejeto, zdaj že bivšim svetovnim prvakom so tokrat morali priznati premoč Italijanom, ki so bili drugi. Četrti pa so bili Grki. S petim mestom je Slovenija dosegla največji uspeh slovenskih podvodnih lovcev na svetovnih prvenstvih. Šesta je bila reprezentanca Tahitija.

V posamezni uvrstitvi je srebrno medaljo osvojil Hrvat Antonio Buratović, bron pa Italijan Bruno De Silvestri. Carbonellu se je medalja izmuznila, bil je četrti, najboljši Slovenec je bil Moreno Matijašič, na odličnem 12. mestu, Robert Podgoršek je bil 14.

Organizatorji 27. svetovnega prvenstva v podvodnem lovu so pred tekmovanjem naredili lepo ekološko gesto. V morje so spustili 3000, okrog deset centimetrov velikih mladic brancinov in orad in kot so rekli, nekaj kar bodo morju vzeli, so dali nazaj.