Potapljaške nesreče – tri v enem vikendu

Nesreče v potapljanju se dogajajo in se bodo dogajale. Prav je, da jih omenjamo in da se iz njih nekaj naučimo.

Dolga leta so se nesreče pri potapljanju na dah smatrale kot utopitve in se niso posebej evidentirale kot nesreče pri potapljanju.

V enem vikendu tri smrtne žrtve

Prvi vikend v juniju 3. – 5. junija 2005 so se na hrvaškem smrtno ponesrečili trije potapljači, od tega dva na dah (podvodna lovca).

Eden podvodni lovec se je utopil v petek v nacionalnem parku Kornati:

Druga dva sta se utopila v soboto.

Eden od njiju je bil znan podvodni lovec iz Raba.

Vse skupaj je teden dni kasneje (10.6.2005) v More prilogi Slobodne Dalmacije komentiral znan strokovnjak hiperbarične medicine (prof.dr. Nadan Petri).

http://arhiv.slobodnadalmacija.hr/20050610/more02.asp

K članku, »intervjuju s prof. Dr. Nadan Petrijem« bi dodal svoje mnenje, ki je plod mojih izkušenj, ne kakršnih koli dokazov, saj zanje nimam več podatkov. Moje mnenje, analize, se nanašajo predvsem na nesreči podvodnih lovcev.

Kot je videti so se nesreče dogodile na začetku sezone.
Obe nesreči sta se zgodili pri potapljanju v globino. Oba lovca so našli mrtva na površini, kar pomeni, da sta bila na površju pozitivno obtežena, ali sta uteži odvrgla, torej sta imela dovolj časa za to (kar je zelo pozitivno). Tudi čas je takšen, ko se začne lov v globino, morje se otopli in nekatere ribe pridejo bližje k površju (zobatci).

Ker v vseh člankih piše, da sta bila oba izkušena lovca, potapljača, menim, da je bi za njiju odločilnega pomena začetek sezone.
Občutek, kako dolgo je za koga še varno ostati pod vodo, se pridobi z izkušnjami. Ne moremo si dati na roko ure in to preizkusiti v bazenu, ter enostavno reči jaz vzdržim 2 minuti. Si napraviti signal na uri ali kakšnem drugem instrumentu ter se potapljati po signalu. Veliko dejavnikov je tistih, ki nam določajo trajanje apnee. Praktično pa ni fizioloških znamenj, po katerih bi lahko sklepali, da moramo apneo končati. To znamenje, nam ne-sluteno, dajo le izkušnje, ki pa jih lahko pridobimo s pripravami, treningom.

Velikokrat se spomnim zgodbice, ki mi jo je povedal dr. Dimitrij Mancevič (trener slovenske plavalne reprezentance), ki govori, kako preprosto ugotovi, kdaj je plavalec v formi. To ugotovi tako, da plavalca testira, kako zna kontrolirati svojo hitrost. Enostavno mu reče, da mora določeno razdaljo preplavati v določenem času, z določeno hitrostjo. Plavalec, ki je v formi bo to nalogo opravil skoraj do stotinke sekunde natančno, tisti ki pa ni pa bo preplaval razdaljo z več sekundami razlike (od zadanega časa, hitrosti).

Za omenjena nesrečna potapljača (lovca) je po moje bilo usodno ravno to. V »glavi-zavesti« sta imela vzorec potapljanja iz konca lanskega leta, ko sta oba imela za sabo že nekaj mesecev potapljanja v globino. Kot je običajno v zimskih mesecih »rekreativni« lovci ne trenirajo in imajo zelo malo stika z vodo in apneo. In to je to, kar govori zgodbica Dimitrija. Zaradi slabe pripravljenosti enostavno nista imele v spominu pravega vzorca (nekih podzavestnih občutkov, ki bi jima dali signal, da je dovolj) in tako pretiravala in to je bilo za njiju usodno.

Tudi sam in moji prijatelji podvodni lovci vemo, kako pomembna je priprava izven sezone. Za nas, ki smo iz celine, še posebej. Na morje prihajamo običajno za krajše obdobje in če bi nekaj dni od tega porabili za prilagajanje, pripravo, nam ne bi kaj dosti ostalo za podvodni lov.

Zato vam priporočam, da se nam pridružite čim prej, v jeseni in skupaj z nami trenirate v bazenu.