Panula 5 – Ko ti sreča ni naklonjena

Dneve, ki vam jih bom poskusil opisati, bi z lahkoto pozabil, še boljše pa bi bilo, če o njih sploh ne bi mogel pisati. Verjetno pa je za vse tiste ki mislite, da zobatci kar sami skačejo v čoln prav, da preberete tudi črno stran ribolova. Velikokrat se zgodi, da smo po več urah podvodnega ribolova kljub temu, da nismo ulovili ribe, zadovoljni. Videli smo kakšno ribo, jato rib, dogodek ali pa samo zanimivo dno, ki so dovolj, da nam polepšajo dan. Še vedno menim, da je najlepši ribolov podvodni ribolov. Res pa je tudi, da sem pri lovljenju rib z panulo uspešnejši. Če mi kakšen dogodek pod vodo ostane v lepem spominu, pa bodite prepričani, da pri neuspehu lovljenja rib s panulo ni tako. Predstavljajte si, da se zbudite zgodaj. Veliko bolj zgodaj, kot to na morju običajno počnemo. Nato se v trdi temi odpeljete na pozicijo kjer pričakujete, da boste ulovili kakšnega lignja. Nato se velikokrat zgodi, da v nekaj urah mahanja z roko ne ulovite nič. Če imaš še srečo in je to v tistem delu leta, ko so noči mrzle, te lahko pošteno prezebe. V tem primeru vam ostane še možnost, da poskusite uloviti iglico. In tudi tu se velikokrat zgodi, da po nekaj urah obupate. Mislim, da tak ribolov ne povzroča pretiranega zadovoljstva. Lahko se tudi posreči in uspeš uloviti kakšnega lignja. Tak ulov ti vzbudi upanje na zobatca za večerjo. Nato pa lignji ne preživi do jutra. No, v tem primeru, če je lignjev dovolj, imaš vsaj odlično večerjo. Zgodi pa se tudi, da uspešno uloviš lignja (običajno v tem primeru več lignjev) in ga nato s panulo več ur vlačiš za sabo in se ne zgodi nič. Če se ozrem na svoje prvo pravo srečanje s panulo, ko sem pri tem delu gledal mojstra Radmana, kako lovi zobatce, je na tistem tekmovanju več kot 2/3 tekmovalcev končalo ribolov brez ulova. In to so bili ribolovci, ki so prišli na tekmovanje na podlagi večletnih izkušenj. Lahko se zgodi tudi, da uloviš več lignjev, pa so nato zobatci uspešnejši od tebe. V tem primeru pa ostaneš še brez večerje odličnih lignjev. Kakorkoli, veliko stvari lahko gre narobe.

Jeseni 2003 sem začel s svojimi nekajdnevnimi ribolovnimi izleti v Pulo. Pred odhodom vedno preverim vremensko napoved. Danes to storim tako, da nekaj dni pred odhodom začnem spremljati več internetnih strani z vremenskimi napovedmi in si lahko ustvarim mnenje o vremenu čez vikend. Današnje napovedi so dokaj natančne. Razen klasičnih temperatur in sonca, danes dobim dovolj natančne podatke tudi o smeri in jakosti vetra in smeri in višini valov. Slednje je glede na to, da je moj ribolovni čoln Maestral 18, še posebno pomemben podatek. Pred leti pa ni bilo tako. Ali podatki niso bili tako natančni, ali nisem dovolj uspešno uporabljal možnosti interneta, ali ti podatki niso bili dostopni, ali pa karkoli drugega. V letu 2003 in tudi 2004 se mi je večkrat zgodilo, da sem imel pokvarjen ribolov zaradi vremena. Če je bila vremenska napoved sončno vreme, se je velikokrat zgodilo da je bilo res sončno, da pa je pihala burja, ki mi je onemogočila izplutje. Opišem lahko en tak septembrski vikend. V petek popoldan sem se pripeljal na vzhodno obalo Istre. Pripravil sem čoln in ga potisnil v vodo. Naslednje jutro sem kljub valovom odšel loviti lignje. Ker so bili valovi na pozicijah, kjer običajno lovim lignje preveliki sem ostal v zalivu. Kljub neprestanemu zibanju sem uspel uloviti in pri življenju obdržati dva lignja. Ko se je zdanilo sem lahko odpeljal ven. V dnevni svetlobi lažje oceniš velikost valov in reagiraš tako, da te ti ne zalijejo. Ker je pihala burja sem čoln usmeril v smeri od valov in uspel v morje spustiti panulo. Čez 50 metrov se za lignjem zažene zobatec. Ker pa je bilo valovito nisem imel pravega občutka in odnesel mi je lignja. Naredil sem krog in po približno isti poti poskusil z drugim lignjem. Rezultat pa je bil enak. Ponovno je bil zobatec spretnejši in tako sem končal ribolov za ta dan. Po celodnevnem čakanju, nisem naslednje jutro ulovil nobenega lignja in lahko sem odšel domov.

Naslednji vikend, ki ga bom opisal je še spodbudnejši za morebitne bodoče lovce na ta način. V oktobru se morje že ohladi toliko, da lahko zvečer ulovljene lignje, v posodi ohranimo do jutra (včasih je to možno že v septembru ali celo avgustu). Tako sem nekega oktobrskega večera uspešno zaključil lignjelov. Lignje sem pustil v posodi, v kateri se ves čas menjuje voda. To zagotovimo tako, da v morje potopimo črpalko, ki po cevi neprestano pošilja vodo v to posodo. Črpalka ni velik porabnik energije. Veliko večji porabniki so GPS, globinomer in podvodna svetilka. Tako lahko ta črpalka, ki v 2 do 3 minutah zamenja celotno vodo v posodi, deluje neprekinjeno celo noč. Blizu vrha posode je cev za izpust odvečne vode. Tako voda kroži in omogoča življenje lignjev. Ker sem zvečer ulovil dovolj lignjev, sem se odločil, da bom lahko zjutraj spal nekoliko dalj in bom poskušal uloviti še kakšnega lignja tik pred sončnim vzhodom. Ko sem zjutraj, še v temi, prišel blizu čolna, je bil ta nekam čudno nizko nad vodo. Ko se prišel do njega sem opazil, da je poln vode. Še sreča, da je deska, kjer je pritrjen motor, v sredini malo spuščena. Tako je motor ostal nad vodo, vse ostalo pa je plavalo. Nekaj v čolnu, še več stvari pa po zalivu. Eden od lignjev je ob plavanju blizu površja posode za lignje, zašel preblizu odtoka. Tako ga je voda, ki je odtekala iz posode posesala v cev. Pred tem iztokom voda sem cev sicer z žico zaščitil pred takšnim primerom, vendar kot kaže preslabo. V cevi se je ligenj zagozdil. Tako je voda v posodo pritekala, odtekala pa ni. Voda je dvignila pokrov in zalila čoln. Akumulator je seveda delal tako dolgo, dokler se ni uničil. Voda je odličen prevodnik električne energije in tako sta bila oba pola povezana. Preden sem iz čolna odstranil vodo in polovil vse »odplavale« ribolovne pripomočke se je že zdanilo. Tako sem ostal brez lignjev in ker tudi iglice nisem uspel uloviti sem izgubil dan. Večernemu lovu lignjev sem se ta dan odpovedal in sklenil naslednje jutro poskusiti bolj zgodaj. Ko sem zjutraj prišel do čolna, so se po zalivu zaradi burje valili valovi. Kljub temu sem sklenil izpluti. Zaradi premikanja čolna sem izgubil ravnotežje in z nogo iz motorja iztrgal priključek za dotok goriva. En del tega priključka je odletel v vodo in tako se je ribolov končal preden se je sploh začel. Lahko sem samo počakal, da se je zdanilo, pospravil čoln in se odpeljal v Maribor.

Še en vikend vam bom opisal. Lani v začetku septembra sem se odpravil na vzhodno obalo Istre. Že sama pot do tja je napovedovala odličen podaljšan konec tedna. Na poti mi je v avtu najprej prenehala delovati armaturna plošča, kasneje pa še levi prednji zvočnik. Na zadnji bencinski črpalki pred mejo običajno napolnim rezervoar goriva v avtu. Napolnim pa tudi rezervoar za motor čolna. To sem storil tudi tokrat. Takrat sem rezervoar napolnil prvič po ¾ leta, kolikor je minilo od zadnjega ribolovnega izleta. Rezervoar se preko cevi priključi na motor. V tem priključku pa je majhna železna kroglica, ki s pomočjo vzmeti prepreči izlivanje bencina. Ker je bila toliko časa brez kontakta z bencinom je začela rjaveti. Tako je izgubila obliko kroglice in ni več zapirala iztok goriva. Preden sem to opazil, mi je v avtu pošteno smrdelo po bencinu in kljub temu, da sem nekako preprečil nadaljnji iztok bencina, se tega vonja nisem znebil do morja.

Ker so bili rezultati predhodnega leta odlični sem mislil, da bo tako tudi takrat. Že v sredini tedna sem čoln porinil v vodo in naslednje jutro sem začel z ribolovom. Dogovorili smo se, da se ta dan zvečer za menoj pripeljejo žena Nataša ter prijatelja Jelena in Marko. Obljubil sem jim, da jih bo za večerjo čakal zobatec. Pomeni, da bi moral enega tudi ujeti. Zbudil sem se zelo zgodaj in nekaj ur na vse možne načine poizkušal uloviti lignja. Pa ni šlo. Jutro sem dočakal brez vabe. Ker sem hotel uloviti večerjo, sem se podal na lov za iglico. Presenetljivo hitro sem jo ulovil. Ravno prav veliko in jo nataknil na trnke. Spustil sem jo v vodo in se odpeljal do znanih položajev, kjer so v preteklih letih na plen čakali zobatci. Peljal sem se čez te pozicije, pa se ni zgodilo nič. Peljal sem se še enkrat, pa še in še. Ubogo iglico sem za seboj vlačil krepko čez poldan. Edino ker sem uspel uloviti je bila pošteno rdeča barva, saj nisem pričakoval da bom na morju tako dolgo in s seboj nisem vzel kreme za sončenje. Tako sem lahko samo javil, da za večerjo ne bodo ribe.

Ko sem rezervoar za bencin priključil na motor je verjetno delček rje ali železa, ki se je odluščil od železne kroglice prišel v motor in se nekje zagozdil. Tako je motor na trenutke delal kot je treba, na trenutke pa je dobival premalo goriva. Ko je dobil premalo goriva je deloval, kot bi ga vozil na minimalni hitrosti. Ker pa za ta način lova rib ni potrebna hitrost, se je dalo shajati tudi tako.

Dogovor za naslednji dan je bil, da z Markotom vstaneva zgodaj in da bomo za večerjo le imeli zobatca. Pa je žal ostalo le pri dogovoru. Pred spanjem si vedno nastavim uro, ki bi me morala zbuditi zgodaj zjutraj. Še nikoli se mi ni zgodilo, da bi me zbudila ura, saj sem se vedno zbudil pred njo. Tokrat pa me je zjutraj ob svitanju zbudilo vprašanje, ali ne bi sedaj moral že loviti lignje. Seveda je bilo za lignje prepozno. Z Markotom sva odhitela do čolna in poizkusila, ali ne bi vseeno uspela s panulo uloviti kakšnega lignja. Pa ni šlo. Poizkusila sva uloviti iglico in kot pretekli dan se je ta ulovila zelo hitro. Pa tudi drugo dogajanje je bilo na las podobno preteklemu dnevu. Iglico sva več ur brez uspeha vlekla za seboj. Proti poldnevu sva se sprijaznila, da za večerjo ne bo rib.

Zato pa smo se proti večeru odpravili lovit lignje. Nebo se je pooblačilo in kmalu po začetku lova na lignje se je začela pripravljati nevihta. Pospravili smo vabe za lignje in se počasi (ker motor ni hotel hitreje) odpeljali proti obali. Morje se je hitro vzvalovilo in malo pred pristankom nas je dobil dež. Ko smo pristajali so se valovi že pošteno razvili in v želji, da bi čim prej pristali sem v propeler zahaklal vrv. Tako smo ostali le par metrov pred obalo in preden sem uspel osvoboditi propeler smo bili pošteno mokri. Zaradi valov je nato Marko ob pristajanju še v morje namočil jakno in novi mobitel je zaključil z delovanjem.

Nevihta se je ponoči še okrepila in ves čas sem razmišljal kako je s čolnom? Sem ga dobro privezal ali pa sem ga v naglici privezal preslabo? Odgovor na to vprašanje je prišel zjutraj, ko me je poklical nekdo, ki je na obali našel moj čoln. Med nevihto se je najprej strgal obroč prednje vrvi, tako da se je vsa teža prenesla na zadnjo vrv. Zadnja vrv je bila privezana za bojo in vrv, ki je povezovala bojo in betonski blok v morju je tudi popustila. Tako so valovi potisnili čoln do skal. Čoln je sedel na eno od skal in vsak naslednji val je čoln nagnil naprej in ga zalil z vodo. Ob vsakem takem premiku čolna je peta motorja udarila ob skalo. Najnižja točka čolna pa je globinomer. Ta je privit ob zadnjo stranico. Ob dno je sonda globinomerja udarjala tako dolgo, dokler ni mesto kjer bila privita popustilo. Tako sem čoln našel na skalah, poln vode in valovi so ga zibali naprej in nazaj. Hitro sem iz njega odstranil vse stvari in ga iz skale potegnil v malo bolj globoko vodo. Tam sem iz njega spraznil vodo in ga nato potegnil na obalo. Začuda se na njem praktično ni poznalo nič. Gumijasti čoln, ki ga ponoči vržejo valovi na skale, bi po vsej logiki moral utrpeti kakšne poškodbe. Pa ni. Tudi motor je izgledal brez poškodb in prav tako tudi sonda globinomerja. Le akumulator je zaključil s svojim delovanjem. Ker so bili valovi še vedno veliki smo se odločili, da si ribjo večerjo priskrbimo na Puljski tržnici. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje na morju kupil ribe. Zvečer se je morje umirilo in čoln smo potisnili v morje. Namestil sem globinomer in motor in oba sta za čuda delovala. Tako nam je ostal še eden dan, da si zacelimo rane in dan končamo z zobatcem. Zjutraj sva z Markotom ulovila samo enega lignja. Nataknila sva ga na trnke in ga previdno peljala proti pozicijam, kjer naj bi čakali zobatci. Morje je bilo še vedno malo valovito in ob vožnji čez enega od grebenov sem prepočasi dvigoval panulo in tako je ligenj končal zapet za dno. Ribolovni dan sva končala tako, kot so se končali pretekli – brez ulova.

Ta vikend je resnično šlo vse narobe. Ko smo bili v Puli smo predvideli, da bi lahko tudi naslednji dan ne ulovili nobene ribe. Tako smo kupili kosilo, ki bi ga pripravili v varianti B. In res ga je bilo potrebno pripraviti. Vendar nam tudi to kosilo ni bilo usojeno, saj nam je zmanjkalo plina. Tudi luč v prikolici se je pokvarila, pa še,…

Vendar teh nezgod še ni bilo konec. Ko sem prišel domov sem motor odpeljal na servis. Stari Tomos 4 je imel v propelerju medeninast zatič, ki je ob preobremenjenosti počil in tako obvaroval propeler. Novejši motorji pa tega varovala več nimajo. Ko je motor nasedel in tolkel ob skalo se je poškodoval in tako je bilo potrebno menjati celoten propeler (pa še kaj). Seveda pa ga ni bilo na zalogi. Naročili so ga iz Nemčije in prišel je čez več kot dva meseca. Na servisu sem omenil tudi smet, ki maši dotok goriva. Očistili so pot bencina. Vendar se tu še ne konča vsa zgodba. Nadaljevala se je še na naslednjem ribolovnem izletu. O tem pa kdaj drugič.

Zagotovo boste razumeli, zakaj današnja zgodba ni opremljena s kakšnim posnetkom.