Od podvodnega lova k panuli

Že pred časom sem Andreju Furmanu obljubil, da bom napisal kakšen prispevek za to internetno stran. Ker že dalj časa nisem zasledil kakšne nove ribolovne zgodbe je morda sedaj čas, da v resnici kaj napišem. Večina tistih, ki bo ta prispevek brala, se ukvarja s podvodnim ribolovom, zato vam bom poskušal predstaviti drugačen način lovljenja rib.

Kot je navada, bom tudi jaz začel to zgodbo na začetku. Mnogo let nazaj, še v osnovni šoli, sem morske počitnice preživljal z masko na obrazu. Ker sem bil za puško še premajhen smo si z bratoma iz špic starih dežnikov naredili loke in s temi lovili ribe. Tako smo se naučili potapljanja, opazovanja podvodnega sveta in tudi lovljenja počasnejših rib in glavonožcev (mimogrede je s tistega časa moja največja hobotnica, ki je tehtala 3 kg). Nato smo si nabavili prvo puško. Bila je to 60 cm dolga puška na stisnjen zrak, za lovljenje rib pod skalami. Dolgo časa je ta dolžina puške ostala moja edina puška. Razen lovljenja s puško pa sem se v tistem času naučil oz seznanil tudi z ostalimi vrstami ribolova. Metal sem mreže, dnevne in nočne parangale, naučil sem se poiskati in uloviti velike morske črve, … Lovljenja s trnkom pa sem se največkrat izogibal, saj se mi je zdel ta način premalo dinamičen. Skozi srednjo šolo in kasneje na fakulteti sem na počitnicah na morju ulovil kar nekaj rib, ki pa so bile teže do 1 kg. Apetiti (takšni in drugačni) za ribami pa so z leti rasli. Tako sem si nabavil večjo puško s katero sem sicer ulovil kakšno večjo ribo, vendar se je velikokrat zgodilo, da nisem ulovil dovolj rib za pošteno večerjo. Sicer pa ta občutek verjetno poznate tudi vi.

In tako sem se odločil, da bom nekaj spremenil.

Sicer pa, če že pišem zgodbo o ribolovu, lahko napišem tudi to, kako sem ulovil svojo največjo ribo s podvodno puško. Leta 1999 sem ob potapljanju na južni strani Hvara opazil kirnjo, ki se je iz enega od svojih skrivališč prestavila v svojo glavno luknjo. Ker sem s seboj imel samo majhno puško, sem si lahko samo ogledal luknji. Glavno skrivališče je bila luknja dolžine kakšnih 5 m in višine 1 m, ki se je v levem kraku zgubljala v notranjost. Druga luknja je bila manjša in je po mojem sodila k skrivališču za njen dnevni lov. Podobno skrivališče sem na tem rtu odkril še eno. Naslednje dni sem na ta rt prišel še večkrat. Velikokrat sem videl kirjno, ki pa je bila predaleč ali prehitro v svojem skrivališču, tako da nisem niti poskušal streljati. Naslednje leto sem ponovno obiskal ta rt. Spet sem videl kirnjo, ki pa je bila bistveno večja od tiste iz preteklega leta. Par neuspelih poskusov ulova pa se je enkrat spremenilo v uspel poskus.

Ker je bilo do tega rta kar nekaj časa plavanja, me je do njega s čolnom peljal prijatelj Božo. Najprej sem se potopil do luknje, kjer sem prvič opazil kirnjo. Potopil pa sem se tako, da sem zaprl smer proti njeni glavni luknji. Kirnja je bila res v tej luknji. Obrnila se je in želela pobegniti skozi odprtino na drugi strani. Puščica jo je zadela od zadaj v bok. Ker je bila v luknji nisem vedel ali jo je puščica prebila oz. kako globoko se je zarila v meso. Zato nisem upal povleči puščice proti sebi. Dvignil sem se na površje, ob tem pa sem počasi spuščal vrvico, ki pa sem jo ves čas držal napeto, da riba ne bi pobegnila globje v luknjo. Na površju sem poklical Božota in mu podal puško. Tako je on držal napeto vrvico jaz pa sem se potopil da proučim situacijo. Ribe si nisem upal izvleči. Tako sem pustil prijatelja sidranega na ribo, jaz pa sem odplaval nekaj zalivov nazaj po drugo puško. Ko sem se vrnil je bilo stanje še vedno v pat poziciji. Riba ni mogla globje v luknjo in je ostala na istem mestu. Luknja, kjer je obtičala riba je imela na zgornji strani razpoko. Tako sem z naslednjim strelom zadel glavo in brez problemov je kirnja končala na čolnu. Še en dogodek je vezan na to kirnjo. V tistem času so digitalni fotoaparati šele začenjali svoj pohod v svet fotografije. Kartice za shranjevanje slik so bile bistveno manjše, ko so sedaj. S prvimi tremi posnetki ribe sem zapolnil prvo kartico in vstavil drugo. S to kartico sem naredil veliko posnetkov. Ko pa je bila kirnja očiščena in razrezana na zrezke, mi je fotoaparat javil, da je prišlo do napake in da je kartica za shranjevanje posnetkov zanič. Tako so mi v spomin na ta dogodek ostale le tri fotografije in nekaj fotografij narejenih s klasičnim zrcalno refleksnim fotoaparatom.

Pa da se vrnem k napovedanim spremembam v mojem ribolovu. Leta 2000 internet še ni bil tako razvit. Tako je bila pot do informacij mnogo počasnejša in težja. Danes obstajajo za skoraj vsa področja razni forumi in je do želene informacije možno razmeroma lahko in hitro priti. Ker sem pod vodo lahko zdržal premalo časa, da bi lahko ulovil zobatca, sem iskal drug način. Slišal sem, da ga lahko uloviš na »panulo«. To je Hrvaški izraz. Gre za to, da ob počasni vožnji s čolnom za seboj vlečeš vabo. Panul je veliko vrst. Najenostavnejše so tiste, ki se tudi največkrat uporabljajo, kjer za seboj blizu površja vlečeš umetno vabo. Na ta način lahko uloviš manjše ribe kot so iglice, ušate, manjše lice, ali pa malo večje kot so palamide in podobne ribe. Zobatca pa na ta način ni možno uloviti. Tako sem takrat nabavil razpoložljivo literaturo, ki pa je ni bilo veliko.

Leta 2001 sem, spet na Hvar, odšel s potrebno opremo. Nabavil sem težjo ribiško palico in kup umetnih vab (danes ničesar od tega ne uporabljam več). S sposojenim Maestralom 18 in Tomosom 4 sem ob obali gor in dol vlekel omenjene umetne vabe. Vozil sem prehitro in vaba je bila predaleč od dna in danes vem, da niti slučajno ne bi mogel uloviti nobenega zobatca. In vendar sem ulovil eno ribo. Ob vleki umetne vabe kakšnih 100 m za sabo se je proti meni obrnil čoln in ko je prišel bliže sem opazil, da je policijski. Ustavil se je ob meni in na moj čoln je stopil eden od policistov. S seboj nisem imen nobenega dokumenta in ob pogovoru sem navijal najlon. Čoln je stal in če bi vabo pusti v morju bi potonila do dna in ponovno bi ulovil dno. Ko sem potegnil vabo v čoln je na njej visela majhna palamida. Ne vem kdaj in kako se je ulovila in ko sta policista videla kako za sabo vlečem že mrtvo ribo sta mi zaželela uspešen ribolov in me pustila z mojo ribo.

Tako sem potreboval spremembe. Ponovno sem proučil literaturo. Ta je omenjala »downriger«. To je naprava, ki omogoča, da vabo spustiš na želeno globino. Če sem hotel vedeti, kaj je ta želena globina sem potreboval globinomer. Tako sem za leto 2002 nabavil globinomer in doma naredil napravo podobno »downriger-ju«. Ponovno sem vlačil umetne vabe ob Hvaru in edini ulov je bila kakšna skala ali pa dno. Nekajkrat sem s svinčeno kroglo, ki je z jekleno vrvjo pripeta na čoln, ulovil dno in če danes gledam nazaj je še sreča, da imam vse prste. V eni od knjig sem zasledil, da je odlična vaba kos velikega morskega črva. Ker mi ga ni bilo težko uloviti sem nato sem in tja vlačil ubogega črva. Uspeh pa mislim da je znan.

Tako sem ponovno potreboval spremembe. Ko sem prišel iz morja sem se usedel za računalnik in na internetu iskal informacije. Ob besedi panula se je več krat pojavil priimek Radman. V povezavi z njim pa Zadar in Športno ribolovno društvo Zubatac. Tako sem poiskal telefonsko številko in poklical to ribiško društvo. Oglasila se mi je tajnica kluba in razložil sem ji, da sem nekdo, ki nima pojma o panuli, da pa bi rad kaj več vedel o tem. Klical sem v četrtek in rekla je, da imajo v soboto, kot vsako leto zadnji vikend v avgustu, tekmovanje v lovljenju s panulo. To leto so spremenili pravila in da lahko ima vsak tekmovalec ob sebi tudi enega opazovalca. Rekla je, da lahko pridem v petek popoldan in da mi bo poizkusila uredit, da bom lahko kot opazovalec na enem od čolnov. Rekla je še, da bo tam tudi Radman in da bo govorila z njim. Radman je starejši gospod, ki je vse svoje življenje posvetil ribolovu. Bil je nekajkratni Hrvaški državni prvak in je pravi mojster v lovljenju zobatcev. V preteklih dveh letih je bil tudi zmagovalec tega tekmovanja. Seveda sem bil v petek popoldan v Zadru, od koder smo se z veliko ladjo odpeljali na Žut, kjer je potekalo tekmovanje. Tam je s svojimi čolni že čakala večina tekmovalcev. Dogovor z Radmanom je uspel in naslednje jutro me je vzel s seboj.

Tekmovanje poteka od polnoči po 15 ure. V tem času si lahko ribiči ulovijo vabo in kasneje lovijo ribe. Do 15 ure je potrebno na mestu starta tudi oddati vreče z ulovom. Ob 3 zjutraj smo se najprej odpravili lovit lignje. Te potrebujemo za vabo. Ker jih je v avgustu možno uloviti samo ponoči, se je pač potrebno vstati bolj zgodaj. Do svitanja smo jih ulovili 5, ki so v posebni posodi ostali živi. Nato smo se odpeljali na pozicijo, ki jo je Radman določil kot najprimernejšo. Na trnek je namestil lignja in ob počasni vožnji izpusti približno 100 m silka. Njegova prognoza je bila, da ta dan ne bomo preveč uspešni saj je bil dan po poni luni, kar baje ni preveč obetavno. Ker je bilo morje precej toplo se je odločil, da bomo vozili na globini 30 m. Vabo je pri lovljenju na zobatce potrebno vleči čim bliže dnu, saj je zobatec riba dna. Ob tem ni uporabljal palice, ampak je silk držal v roki. Po prevoženih nekaj 100 m, se je na lignja že ulovil prvi zobatec. Težak je bil približno 3,5 kg.

Čoln smo obrnili in naredili še enkrat enako pot. Na istem mestu se je za lignjem zagnal še drugi zobatec. Tako smo v začetku ulovili že dva zobatca. Ponovili smo krog in na istem mestu nam je tretji zobatec odnesel lignja. Četrti krog in četrti ugriz zobatca, ki se je tudi tokrat končal s srečo za zobatca. Petega lignja je nato Radman vlekel malo preblizu dna in ga zapel za dno. Tako smo ostali brez vabe, do konca ribolova pa je bilo še dosti časa. Morje je bilo mirno kot olje. Radman je rekel, da v takšnem mirnem morju ne bomo ulovili iglice (vaba številka 2), da pa se bo morje ob poldnevu malo vzvalovilo in da bo takrat lažje. Pri sosednjem čolnu smo si nato sposodili dva lignja, ki pa sta bila že mrtva. Radman je na trnek nataknil enega, ki smo ga nato nekajkrat neuspešno peljali čez znano lokacijo. Ob 12 se je morje resnično za spoznanje nakodralo in Radman je določil rt kjer naj bi bile iglice. Naravnal je hitrost čolna in rekel naj peljem mimo rta na globini 30 m. Za čolnom smo vlekli vabo iz kože rib in resnično se je, ko smo prevozili rt, ulovila iglica. Radman jo je ocenil za zelo veliko in jo spravil v posodo z morsko vodo. Čoln smo obrnili in ob ponovni vožnji mimo rta ulovili drugo iglico. Ta je bila za njega primerne velikosti. Nataknil jo je na trnke in peljali smo se čez lokacijo, kjer so bili zobatci. In res smo nato ulovili še 3 in 4 zobatca. Tako smo imeli 4 zobatce. Najmanjši je imel 3,5 in največji nekaj čez 5 kg. Popoldan je sledilo tehtanje ulova in spet je bil najuspešnejši Radman. Že tretjič zapovrstjo. Potrebno je omeniti tudi ulove ostalih ribičev. Drugo uvrščeni ribič je prav tako ulovil 4 zobatce, vendar so bili lažji. Dva ribiča sta ulovila po dve ribi. Nekaj jih je ulovilo po eno ribo. Več kot dve tretjini ribičev pa ni ulovilo nobene ribe. To se mi zdi najpomembnejši podatek, ki kaže na uspešnost mojega učitelja.

Prevladovali so zobatci. Ulovila se je tudi ena lica, in nekaj gofov. Tudi največja riba je bil gof težak nekaj čez 10 kg. Ulovila se je tudi orada (2 kg), ki je dokaj redek ulov. Po večerji, kjer so pekli ulovljene ribe smo se z ladjo odpravili nazaj v Zadar. Moj izlet v Zadar in naprej na Žut se mi je izplačal. Radman mi je pokazal večino tega, kar je potrebnega za lovljenje zobatcev. Tega, kar mi je pokazal ne bi mogel najti v nobeni literaturi. Nekajkrat na leto se še slišiva po telefonu in če bo še priložnost bi rad z njim še kdaj lovil ribe. Znanje, ki sem ga dobil pri njem sem v naslednjih letih dopolnil še v praksi. Da pa ne bi bil predolg, bom o svojih uspelih in tudi neuspelih ribolovih kaj napisal naslednjič.