Obtožbe lovcem in potapljačem

Podvodni lovci in potapljači (predvsem tujci – Slovenci in Italijani) so krivi za vedno manj rib v Jadranu. (običajna izjava hrvaških ribičev, tako športnih kot profesionalnih)

Kaj kaže statistika?

Statistike, ki so bile narejene pred leti so dokazale, da za manjko ribe nikakor ne morejo biti krivi podvodni lovci. Njihov ulov predstavlja le maksimalno 2% delež vseh ulovljenih rib.

Kaj je resnica na terenu?

Res je, da se nekateri podvodni lovci ne držijo osnovnih pravil športnega lova:

Lovijo več, kot je dovoljeno, 5kg + trofejna riba

Zelo težko je uloviti dovoljeno količino rib in prebiti dovoljen maksimum. To redko uspeva, če pa so to zelo dobri lovci, ki imajo veliko kondicije in lahko lovijo dalj časa (več ur), zelo dobro poznajo teren in ima možnost iti na lov v idealnem obdobju. To vse je najbolj pisano na kožo domačinom.

Loviti ni dovoljeno z aparati za dihanje

V svoji 30 let trajajoči zgodovini podvodnega lova in potapljanja z jeklenko, sem videl vsega nekajkrat, da je kakšen od potapljačev, s katerimi sem se potapljal, ulovil kakšno morsko žival z jeklenko. Vendar izključno z rokami in nožem. Največkrat kakšno hobotnico, zelo redko škarpino, druge ribe pa skoraj nemogoče. V našem društvu smo potapljače nenehno opozarjali na prepoved takšnega početja in jih tudi kaznovali, vsaj verbalno če ne tudi drugače. Da bi kdo lovil s puško in jeklenko pa v svoji karieri nisem doživel. Nekajkrat sem slišal, da nekateri to počnejo, večina le teh to zanika. Po moji oceni je takšnih med tujci, ki se potapljajo na hrvaškem največ 1% – 2% vseh potapljačev, ki se potapljajo na Jadranu.

Tujci, turisti so na Jadranu običajno dva do tri mesece (v času sezone), povprečen človek izkoristi za morje povprečno 15 dni dopusta, mogoče zaljubljenci v podvodni svet kakšen dan več. Običajno je v času sezone kontrola na morju (policije, pristaniške kapetanije, … ) zelo pogosta, na Jadranu se zadnjih nekaj let tujci lahko potapljajo izključno preko potapljaških baz, kar pomeni še dodatno kontrolo. Torej je lovljenje s puško in opremo za dihanje za tujce praktično nemogoče.

Sem pa slišal in videl, da to redno počno nekateri domačini. V pogovoru z njimi je to čisto normalno. To se dela in delajo vsi, ki imajo to možnost. Celo od mene je kupil jeklenki Splitčan, ki je odkrito povedal, da ju rabi za tamaniti ribo in to ponoči. Da s prijatelji to redno počne in si tako nekaj dodatno zasluži. Običajno le ti nimajo tudi nobenega znanja (tečaja) za potapljanje z dihalnimi aparati.

Skoraj vsak domačin, ki vidi, da imaš jeklenko, misli, da jo uporabljaš za pobijat ribe pod vodo. Ne more verjeti, da jo uporabljaš samo za izlet, tako kot je to običaj pri njih.

Na lovu, na steni Dolgega otoka, se mi je celo zgodilo, da me je ribič prosil, če mu grem pomagat rešit mrežo, ki se je zapela. Ker je bila pregloboko (več kot 30m), sem zavrnil to početje na dah, ponudil mi je jeklenko, ki jo je imel ob kompresorju na čolnu. Rekel je da jo rabi za lov ribe, da nima izpita in da se ne upa z njo potopiti tako globoko. Še danes mi je žal, da sem mu ustregel, sicer pa, kaj sem hotel.

Slišal sem in prepričan sem, da to počnejo tudi tako-imenovani varuhi pravice, policaji. Na njihovih čolnih imajo potapljači ob Scuba opremi vedno tudi kakšno puško, to pa sem videl na lastne oči in to velikokrat, ko so me pregledovali ali ko so odhajali z barke ob zamenjavi izmene.

Prepoved prodaje s športno dovolilnico ulovljenih rib in drugih morskih organizmov

Slovenci in Italijani smo znani gurmani na ribe. Malo jih je, ki jih ne jedo. Posebej uživamo ob sveži morski ribi, pripravljeni takoj po lovu. Če bi naredili statistiko, kdo poje največ ribe v dalmatinskih restavracijah, bi bili to najverjetneje turisti iz teh dveh nacij.

Če smo ugotovili, da je maksimalen ulov težko doseči in če sklepamo, da povprečna družina na dopustu šteje 4 člane, ki ima kje v kampu prav gotovo tudi kakšne prijatelje (še vsaj dodatno 4 ljudi), je za skupino od 8 ljudi 4 kg ribe, kar je težko uloviti, skoraj premalo.

Res je, da nekateri, tudi Slovenci, predvsem pa Hrvati to počno. Prodajajo ribo gostilnam. Osebno in prijatelji, ki lovijo, tega ne počnemo, če že ostane riba in je ne moremo sami pojesti, jo podarimo prijateljem v kampu ali domačinom, ki so je zelo veseli. Včasih, v zahvalo dobimo kakšen liter olivnega olja, vina, vendar nikdar ribe ne damo z namenom, da bi zanjo dobil adekvatno vrednost v naturalijah ali denarju.

Sem pa že doživel, ko sem v času vojne letoval na Kornatih, pri domačinu, ki je imel športno dovoljenje za lov tudi v nacionalnem parku, da je od mene podarjeno ribo raje prodal, kot da bi jo pojedel.

Moram še dodati, da je tujcu, lovcu zelo težko prodati ribo v gostilno, saj na tržnici in na odkupu (kjer kupujejo ribo za nadaljnjo prodajo) te ne more prodati (medtem ko domačini lahko). Zgodilo se je, da je gostilničar lovca, ki mu je tako prodal ribo celo ovadil policiji, kar je sicer celo moralno pravilno, predvsem, če bi takšna ovadba bila pravilo in veljala tudi za domačina.

Sicer pa sta za takšno dejanje vedno potrebna dva, torej prodajalec in kupec. Kupec pa je običajno domačin.

Lov od sončnega vzhoda do sončnega zahoda

Kdor je kdaj lovil, se poskušal potapljati v temi, bo brez težav lahko potrdil, da je to zelo težko. Takšnega lova moraš biti vajen, zanj zelo dobro, še bolje kot običajno, poznati teren, zelo težko ga izvajaš sam (vsaj na čolnu moraš imeti nekoga), kar je spet voda na mlin domačinom, ki vse te težave dosti lažje rešijo kot turisti. V 30 letih lova nisem srečal človeka, lovca Slovenca, ki bi mi potrdil, da lovi ribe tudi ponoči. Sam sem enkrat poskušal potapljati se na dah ponoči, simulirati lov ribe, ker me je zanimalo. V dveh urah plavanja nisem videl niti ribe. Nikdar več nisem poskušal. Podobne izkušnje imam s potapljanjem s potapljaško jeklenko ponoči. Če želiš imeti kaj od takšnega potopa (videti ribe), moraš iti na res dober teren, pa še takrat je sreča opotekajoča.

Nočni lovci, kar trdim, da so spet v večini domačini, izkoriščajo noč kot obdobje v katerem se ribe obnašajo bolj mirno, skrivajo se in mirno čakajo v svojih skrivališčih. In so za takšnega lovca lahek plen. Še enkrat pa moram poudariti, da moraš poznati skrivališča, teren, kjer se ponoči nahajajo ribe.

Lov na prepovedanem področju

Kaj naj rečem? V življenju še nisem lovil na prepovedanem področju. Bilo bi me tako strah, da od takšnega lova ne bi imel ničesar. Pred leti, ko park prirode Telaščica še ni bil uradno proglašen za zaščiteno področje, v katerem se ne sme loviti s podvodno puško, sta me »gnjavila« dva delavca, čuvaja tega parka (gusarja, pripeljala sta se z majhnim gumenjakom, poskakala v moj čoln, zaplenila dokumente in opremo, zahtevala 100 DEM kazni, …). Bil sem čisto preplašen, nisem vedel kaj se dogaja, če sem kaj spregledal, med uradno prepovedanimi področji ni bilo zapisanega tega terena, sicer pa je na hrvaškem vse mogoče.

Naslednji dan sem šel na policijsko postajo v Sali, kjer so bili zelo prijazni in mi povedali, da sta omenjena čuvaja ravnala protizakonito. V upravi parka so se mi opravičevali, vse razen denarja so mi vrnili. Po tem terenu to leto nisem mogel več plavati, ves čas sem se bal ponovnega gusarskega napada. Lovil sem še enkrat, skoraj bi se zgodilo enako, če ne bi poznal zadeve. Tokrat sem jaz nastopil agresivno in jim povedal svoje. Vendar od takrat dalje več nikdar nisem lovil na tistem terenu. Naslednje leto je bila ta cona prepovedana za podvodni lov.

Čudno, da v upravi parka ničesar ne naredijo glede dinamitašev, ki jih je na tem področju zelo veliko (ne pretiravam, ko rečem zelo). Delajo se kot, da tega ne vedo. Ne, na Dolgem otoku ni dinamitašev. Za prvi maj 2005 sem v vodi pod hotelom Sali našel ploščo dinamita z detonatorjem, dinamit na srečo rib ni eksplodiral, ostal je v vodi.

Kdo lovi na prepovedanem področju? Večina domačini. Tako v Kornatih, kot v Parku prirode, ki ju najbolje poznam. V juniju 2005 se je v Kornatih utopil domačin iz Murterja, našli so ga opremljenega za podvodni lov z ribami na vrvici. V časopisih je pisalo kot o tragičnem dogodku, kar je res, nehote sem se spomnil, si predstavljal kaj bi pisalo, če bi tako našli kakšnega tujca. Bil bi vse drugo kot tragična oseba. Za njih je »sve dozvoljeno«.

Lov odraslih primerkov

Podvodni lov je eden najbolj selektivnih lovov. Lovec lahko tako izbira ali bo žival ulovil ali ne, kot lahko vsaj približno oceni njeno velikost in se tako drži predpisanih normativov. Res je, da se nekateri velikokrat zmotijo. Je pa tudi res da zmoto težko realizirajo, saj je tako majhno ribo potrebno tudi zadeti. Lovec, ki bo lovil majhne primerke, nikdar ne bo lovil velikih, saj jih ne vidi, ker je zaslepljen z majhnimi (zaradi gozda ne vidi dreves)

Kaj pa mreže? Z velikostjo očesa se določi velikost ribe, ki se ne bo zapletla vanjo. Ribe pa imajo različne lovne velikosti. Kaj pa sedaj?

Kaj pa trnki? Z velikostjo trnka na parangalu se določi velikost ribe (ust), ki lahko zagrize vanj. Ribe pa imajo različne lovne velikosti. Kaj pa sedaj?

Kaj pa koča? Z velikostjo očes na mreži koče se določi velikost ribe, ki lahko pobegne iz mreže na koči. Ribe imajo različne lovne velikosti. Se sploh v tistem obilju nesnage, ki se valja po koči, lahko reši. Kaj pa sedaj?

Kaj pa vrša? Nima omejitev pri ulovu. V njej ostanejo ribe žive. Torej bi lahko nedorasle primerke vrnili v vodo. Pa jih vrnejo??

Lovopust in prepovedan promet z določenimi organizmi (pistace)

Tudi meni se je že zgodilo, da sem v senci skale videl samo senco ribe (rep). Misleč, da je večja vrana, ustrelil »na pamet« in tako »pomotoma«, zaradi svoje nepazljivosti ulovil malo kirnjo, ali konja (kavalo) v času lovopusta. Moram reči, da tega ne prakticiram, bolje se počutim, če ulovim veliko, odraslo ribo.

Spet bi lahko navajal, kaj pa mreže, koče, trnki, vrša, …

Lahko pa povem značilen primer za Hrvaško. »Prstaci«, nekateri trdijo najboljše školjke, so že leta je prepovedane za lov in promet z njimi. Ne vem, če obstaja gostilna z morskimi specialitetami, ki jih ne prodaja. Samo vprašati je treba in če niste sumljivi jih prav gotovo dobite. In kdo jih nabira? Hrvaška policija ima baje naprave, ki zaznajo tolčenje po morskem dnu, ob skalo, ravno za iskanje lovcev, ki nabirajo prstace s klesanjem skale. Koliko so jih že ulovili???

V eni od junijskih 2005 številk MORA – prilogi Slobodne Dalmacije, je v članku o začetku lova na jastoge in raroge (rdeče rake) pisalo, kako se ribiči pritožujejo, kako je teh rakov vsako leto manj. In da sumijo športne potapljače, da jih lovijo. Ti raki se nahajajo (v večjem številu) razmeroma globoko (saj imajo raje temo kot svetlobo), običajno globlje kot 50m, na stenah zunanjih klifov, kar pa je za športnega potapljača skoraj nedosegljivo. Istočasno pa pišejo, da so za prvi ulov ribiči naložili na svoje čolne več ton (ogromno število) posebej za rake pripravljenih vrš.

Tam nekje leta 2003 tudi v julijski številki Mora je novinar opisoval, da so leto pred tem na Lastovu ulovili Italijana, ki je v čolnu imel jastoge v obdobju, prepovedanem za trgovanje s tremi raki. Prav privoščljivo je napisal, da so ga strogo kaznovali. Jastoge pa je kupil od domačina gostilničarja (ki ga je verjetno tudi prijavil). Le temu niso naredili ničesar, čeprav je v tem obdobju prepovedano tako loviti, prodajati in kupovati jastoge. Kaznovan je bil samo kupec, ker je bil tujec, kar je novinar hvalil, da je pravilno, saj kaj se pa hodijo »preseravat« v Našo lepo. Ali nebi bilo bolje preprečiti (preprečiti prepovedan lov), kot pa zdraviti. Na žalost je tudi tokrat bil najslabši tujec, ki mogoče niti ni poznal tega zakona. Sicer pa, kdo mu je kriv.

To da se lovijo raki, prstaci, zobatci, … čez celo leto, tudi v času lovopusta, je javna tajna – vendar velja samo za … Mogoče pa izhaja ta privilegij iz letne dozvole???

Prepovedani načini lova

Lov z dinamitom

Najbolj izkoriščan prepovedan način lova je lov z dinamitom. Od Pule do Otrantskih vrat je to najbolj popularen način lova.

Sediš na obali, mečeš v morje kruh in drugo vabo, za krinko imaš ob sebi v vodo napeljano vrvico s trnkom. Ko se nabere večja količina rib, vržeš dinamit, ribo, ki plava na površini pobereš, ostalo pa … Takšnih lovcev je ne-broj, predvsem na otokih, ki so malo oddaljeni od večjih mest, težje dostopni, …

Na Dolgem otoku je to celo pravica.

Vsako soboto, nedeljo ali za praznik jih je na zunanji steni ali severnem delu Dolgega otoka kar nekaj. Nič se ne skrivajo. Pod vodo so skale vse polomljene, velikokrat srečaš na tleh pobito ribo.

Še se spomnimo primera nemških potapljačev (očeta in sina), ki jih je ubil dinamitaš na Pagu, primera Hrvata, ki je končal pod dinamitom na Pašmanu, ….. koliko ljudi, domačinov je brez prstov, okončin, ker so prepozno odvrgli dinamit. Te nesreče se še sedaj dogajajo dokaj pogosto.

Letos (2005) sem prvič slišal, da se je razburjal domačin, ker je nekdo na tržnici v Betini na Murterju prodajal z dinamitom ulovljeno ribo (salpe). Kar lepo ga je okrcal. Le ta je v svoj izgovor rekel: »da je »sirotinja« in nekako mora da se živi, preživi«.

Tam nekje 1991 leta, ko smo bili na križarjenju v okolici Drvenika in se pripravljali prenočevat v Drvenik mali, so si obiskovalci pred nočjo želeli še okopati v morju. 100m od nas se je pripeljala barka na njej domačin z ženo, vržeta dinamit (počilo je tako, da je vodo vrglo 10m v zrak), meni nič, tebi nič pobereta na vrhu morja plavajočo ribo.

Če se samo spomnim, kolikokrat sem našel pod morjem velike lise mrtve ribe, je vse tisto kar sem jaz polovil (pa nisem malo) mačji kašelj. Samo ob eni takšnih najdb sem s tal za domačina pobral več kot 20kg salp, picov, fratrov, ostalo pa je še za kakšnih 10kg tako majnih, da se jih ni splačalo pobirat. Koliko pa je še nisem videl in je ne bo nihče?!!

Ludar

Zame je eden od najbolj groznih, nehumanih dovoljenih načinov lova ludar. Z dolgo vrvjo (tudi par 100m dolgo) opašejo teritorij z enega dela kopnega na drugi. Na vrvi so pripete palčice, krpe (trakovi iz krp), ali kaj sličnega, vrv pa je na vsakih toliko metrov s površino povezana z bojo (kanto na vrvici), za primer, da jo lahko osvobodijo s površine, če se zatakne v kakšno skalo. Vrv vlečejo s čolnom ali kar ročno proti obali. Ker palice, privezane na vrv oziroma cunje pod vodo ropotajo in tudi sama vrv (bele barve) pomeni neko pregrado za ribe, le te bežijo od nje, tiste, ki so ujete na strani proti obali bežijo k obali. Predstavljajte si, da te nekdo nekaj ur terorizira z orožjem in ves preplašen iščeš izhod. Tam na dovolj plitvem delu na zunanji strani vrvi področje opašejo z mrežo in tako polovijo večino rib, ki se je ta čas nahajala na tem področju. Če je kdo videl, kako to izgleda pod vodo, če je kdo prišel po takšnem vlečenju ludarja na področje, je verjetno opazil kako so ribe preplašeno bežale iz enega konca v drug, pod skale, v travo, ….. Par let traja, da se na tem področju stanje normalizira, ribji fond obnovi, se vrnejo zobatci, ….. . To je zame ob dinamitu prav-gotovo eden najbolj nehumanih načinov lova, ki je celo dovoljen in je eden od glavnih vzrokov, da je ribe- tiste bele vedno manj in je vedno bolj preplašena.

Zadnja leta opažam, da je ludarja vedno več. Prej so ga delali samo ob obali, sedaj ga delajo tudi na plitvinah. S kakšno novejšo mehanizacijo ga bodo kmalu lahko delali še globje, pokrili še večji teritorij in še bolj preplašili, zbegali ribo.

Lov z modro galico

Tudi lov z modro galico naj bi bil prepovedan. Vendar je le te veliko v dalmatinskih trgovinah. Za škropiti zelenjavo, sadje – ja če verjameš, da se uporablja samo za to. Vsak domačin jo ima v čolnu, če ne kar v žepu, posebej, če lovi hobotnice.

Kaj pa botruje manjku rib?

Spremenjeno obnašanje – ribe ne vidimo več toliko pri-obali, se ne pasejo več na poljih pozejdonije, ne iščejo zavetja skal v plitvini. Enostavno ob vsakem šumu bežijo, predvsem v poletnih mesecih.
Tudi zaradi lovcev s puško in velikega števila potapljačev, ki vdirajo v njihovo okolje. Vendar ne zaradi velikega lova le teh, temveč velikega števila le teh, kar vznemirja ribe. Na področju, kjer se potapljajo scuba potapljači, so zobatci zelo plašni ali jih sploh ni.
Zaradi velikega prometa s čolni, ki je v poletnih mesecih že skoraj neznosen, predvsem v priobalnem pasu, kjer se že vozi vse od mladih do starih, z gliserji, skuterji in drugačnimi plovili.

Zgrešeno gospodarjenje z ribjim fondom. Statistično je znano, da je na Jadranu toliko mrež, da lahko z njimi opašejo 3 x celo jadransko obalo. Kje so še vrše, ludari, parangali, … da o dinamitaših ne govorimo. Visoka cena rib, veliko povpraševanje po njih je mamljiv zaslužek za marsikaterega, predvsem domačina, kakor tudi tujca. Kolikor je meni znano, se dovoljenja izdajajo na obrt, ne pa na ribolovni pripomoček (vršo, metrov mreže, kočo, metrov ludarja) ali na teritorij (koncesija za določeno področje), tako lahko vsak ribič, ki ima dovoljenje, v morje meče neomejeno število ribolovnih pripomočkov, le da jih obvladuje, lovi na vseh področjih. Tako se skoraj vsak dan zgodi, da na določenem področju lovi več ribičev z različnimi ribolovnimi pripomočki. Domačin iz Murterja mi je pripovedoval, da ko odprejo Murtersko morje za lov s kočo, le tam lovijo samo par dni. Kočarice celo noč čakajo na trenutek, ko lahko začnejo lovit, 2 – 3x dobesedno preorjejo Murtersko morje, tako da po tednu, dveh ni več kaj loviti. Ribe se ne more niti obnoviti, kaj šele zrasti do ustrezne velikosti.

Ne smemo pozabiti tudi na veliko onesnaženje priobalnega morja. Skoraj vsa dalmatinska mesta imajo v morje napeljano svojo kanalizacijo brez čistilnih naprav. Ta mesta v poletnih mesecih tudi 20x povečajo število prebivalcev. Da o vedno večji uporabi kemikalij za pranje, umivanje, …. ne govorim.

Kaj storiti?

Sedaj pa naj bom pameten.
Nekako poskušati omiliti vzroke. Z bolj striktnim in rigoroznim izvajanjem predpisov, predvsem pomesti pred domačim pragom.

Pri športnem ribolovu mogoče ne bi bilo slabo ozreti se po praksi v sladkih vodah, predvsem na izkušnje nekaterih razvitih držav. Učiti se na njihovih napakah, ne na domačih. Ta praksa je tudi obnavljanje ribjega fonda z vlaganjem mladic v vodo. Ob gojiščih rib je tudi rib stalno dovolj. Kar nekaj jih namreč pobegne iz kletk in se naseli na bližnje obale okrog gojišč. Če bi za del prihodka od dovolilnic za ribolov kupili mladice in jih spustili v naravno okolje, bi tako hitreje obnavljali tudi ribji fond določenih vrst, predvsem teh, ki se dajo gojit in so za športni ribolov atraktivne. To sem zapisal že davnega leta 1988 v časopis MORE (Saveza za podvodne aktivnosti in sportski ribolov na moru), pa se od takrat ni kaj dosti zgodilo na tem področju, še vedno se denar od dovolilnic porablja za tajnice in čage. Slišal sem, da so to (dali mladice brancinov v morje) naredili par-krat na Lošinju.

Poskušati spremeniti razmišljanje ljudi, ki stalno in občasno bivajo ob tem morju. Kar pa je dolgotrajen proces.

Najpogostejši odgovor domačina (Hrvata – Dalmatinca), na pripombo: »to pa ni dovoljeno«, je: » prepovedano je ono što ja ne radim, a ostalo je sve dozvoljeno«.

Seveda s tem pisanjem nisem hotel braniti krivolovce, ki so vsekakor tudi med tujci, želel sem le povedati, da bi bilo lepše, pravilneje, če bi najprej očistili pred svojim pragom. Dali vzor svojim gostom in jih tako opozarjali na to, kaj ne želijo, da se dela. Ne pa: »jaz lahko, vi pa ne«. Kakor je zapisan tudi njihov zakon (Hrvati lahko imajo letne dovolilnice, tujci pa ne).