Novoletne zvezdice

Bil sem nakurjen, ker so tekmovalci samoupravno sklenili – pri izboru članov slovenske reprezentance, tekmovanjih in poskusih skupnih treningov- niso bili mogoči strogi prijemi, kot jih uporablja Zmago Sagadin in drugi uspešni športni strokovnjaki, da ne bom več vodil slovenske reprezentance. Pa sem v glavi naredil načrt!

Slovensko reprezentanco, ki sem jo z osamosvojitvijo države prevzel, sem skušal popeljati visoko, kar pa brez resnih, kontinuiranih in sistematičnih treningov na kopnem in v morju in discipline ni šlo. Že možnosti za izbor močne reprezentance so bile slabe. Državnega slovenskega prvenstva se udeležuje le dvajset do trideset tekmovalcev iz nekaj, predvsem primorskih društev. To je zelo majhna baza za izbor vrhunskih podvodnih lovcev. Vsi, ki so se uvrščali do petega mesta so bili že skoraj avtomatično reprezentanti. Na slabše uvrščene ni bilo računati, ker podvodni lov zahteva niz psihofizičnih kvalitet in izkušenj, ki si jih podvodni lovec pridobi le z leti in predvsem s stalnim lovom na raznih koncih Jadrana in drugih morij. Dober podvodni lovec – tekmovalec se izgradi nekako pri 30 letih. Sam sem lovil z lovci, ki so bili fizično nekajkrat boljši v smislu števila potopov, globine in dolžine apneje, a je bil njihov ulov v primerjavi z mojim precej slabši. V tem športu je izredno pomembna intuicija. Te se vedno ne da nadomestiti s fizično pripravljenostjo.

Vedno mi bo ostal v spominu lep lov na plitvini Dajla. Nekega avgusta sem bil na vikendu v Dajli, ko je prišel Jože Turk. “Grem pogledat na plitvino Dajla pa te pridem iskat, če najdem kaj rib” je rekel in se s svojim gumenjakom odpeljal na odprto morje. Ni minila ura, ko se je že vrnil. “Polno je”, je rekel in že sem hitel nalagat opremo v čoln. Vrh plitvine Dajla je globok kakšnih enajst metrov, raven, brez špranj, lukenj ali kamnov- nezanimiv za lov. Jože je ribe našel na robu plitvine. Globina blizu petnajst metrov na gobastem terenu, ki mu Italijani pravijo gruviera – kot spužva naluknjana črna kamenina, ki nudi dobro skrivališče za vse vrste rib. Postavila sva boje vsak na svoj konec gruviere in začela. V začetku so šargi, konji in orade plavali okoli gruviere, bolj ko sva sekala po njih, bolj so se skrivali v luknje. Opazoval sem Jožeta, bil je moj učitelj s katerim sva imela vse pošlihtano: resnost, zanesljivost, nesebičnost in pošteni odnosi so bogatili najine skupne love. Potapljal se je s frekvenco, ki je bila še enkrat večja od moje, apnejo je imel dolgo. V nasprotju z njegovimi fizičnimi možnostmi so bili moji potopi kratki. Počasi dol, na dnu kratek čas-hitra odločitev, strel in z ulovom hitro navzgor. Kljub Jožetovi veliki fizični premoči sva ujela približno enako. Moja intuicija, poznavanje ribjih navad in hitro reagiranje na dnu je izenačila najine možnosti ulova.

Člani “moje” reprezentance pa so bili prepričani, da bomo dosegali dobre rezultate že če bodo poleti malo lovili pa hajd na evropska in svetovna prvenstva. No seveda to ni in ne bo šlo. Vrh svetovne elite podvodnega lova predstavljajo lovci iz: Španije, Italije, Francije, Portugalske in Hrvaške, tem pa se, kadar so prvenstva v njihovih morjih pridružijo še: Čilenci, Tahitijci, Brazilci… Šampioni iz teh držav so praktično vsi profesionalci in njim lahko deloma konkuriraš le z izrednimi pripravami na kopnem, v morju in na terenih kjer bo prvenstvo. Ker sem se tega dobro zavedal, sem skušal možnosti za boljše uvrstitve (brez resnega dela Slovenija kotira na svetovnih prvenstvih okrog 13. mesta, na evropskih pa okrog sedmega), s trdim delom izboljšati. Ni šlo. V komisiji, kjer so bili v glavnem tekmovalci, nisem več dobil podpore. Ja seveda, kdo pa se bo gnal pa treniral, ko pa je brez tega bolj luštno.

V sklop priprav na prvenstva spada tudi načrtno pregledovanje tekmovalnih terenov. Najbolje je teren pregledovati v času,ko je voda bistra. V Istri ponavadi burja v februarju in marcu očisti morje in vidljivost je lahko izredna, na Lošinju enako pa tudi v septembru. Za lošinjska tekmovanja sem se tako tudi pripravljal. Premalo pa še vedno precej več kot drugi. Pregledoval sem brez puške, lov te zanese in potem samo loviš. Na bojo sem obesil le tablice in svinčnike za risanje orientirjev za pozicije. Pozicija najdena npr. v septembru pa ni pomenila, da je takrat tudi riba v skrivališču, ampak najprej kje je sploh primeren teren za lov na splošno in potem, kje je kakšna dobra skala, špranja ali luknja. Takšno, takrat sicer prazno skrivališče lahko pomeni, da bo na novoletnem tekmovanju v njem ugor, mačka, vrana ipd. In takšnih skrivališč sem med Ilovikom in rtom Kornu kar nekaj našel. To je namreč območje, kjer pogosto, ko je burja, na dan 29.decembra poteka tekmovanje za Pokal narodov. Vse te pozicije, dejansko se je pokazalo, da se v času tekmovanja tu skrijejo ugorji, sem pokazal Robertu. Robert je sicer odličen tekmovalec, je pa grozno šlampast in izreden egoist! Ti povej meni vse pozicije jaz pa tebi nobene! Na tekmovanjih mu kot kapetan reprezentance (dejansko sem bil vse od trenerja, tajnika, novinarja, direktorja in še rezervni tekmovalec) večkrat nisem pokazal pozicij, ki so jih na pregledu terena našli drugi tekmovalci. Obstajala je namreč zelo velika nevarnost, da bo kljub dogovoru, ki je vedno dajal prednost uspehu slovenski ekipi kot celoti, šel takoj tja in izpodrinil drugega člana naše reprezentance.

Kot rečeno sem bil pred novoletnim tekmovanjem nakurjen, vedel pa sem, da se reprezentanca in Robi ne bodo posebej trudili, da bi našli še neodkrite pozicije. Enostavno bodo šli po tistih, ki sem jih našel in jim jih pokazal jaz.

Z Igorjem sva šla kljub izredno močni burji in mrazu 28. decembra lovit ribe. Kam drugam kot na teren med Ilovikom in Kornujem, ki je bil deloma v zavetju. Pri aranžerjih, ki so v prednovoletnem času krasili trgovine v Ljubljani, sem dobil lepe zlate zvezdice nanizane na vrvici. Vrvice sem prerezal in tako naredil nekaj nizov s po tri do petimi zvezdicami.

Pregledal sem nekaj dobrih pozicij za ugorje in našel le nekaj zelo majhnih, ker so bili težki manj kot 2,5 kilograma, bi bili za tekmovanje neveljavni. Enega majhnega sem za malico ujel, povsod pa sem pred luknjami pustil zlate zvezdice. Za čestitko. Za novoletno čestitko.

Ker je bila burja premočna za kaj primernega ujeti, sva z Igorjem kmalu nehala loviti.

Na dan tekmovanja je Robija in člane reprezentance čakalo presenečenje. Pred luknjami so se svetile moje zlate zvezdice. Besedilo za čestitko ni bilo potrebno!

Na tekmovanju se slovenska reprezentanca ni uvrstila kaj prida. Za svoj neuspeh so okrivili mene, češ, da sem jim ustrelil nekaj veljavnih ugorjev, ki bi jim sicer zagotovili eno od medalj. To pa seveda ni bilo res. Še zdaj, čeprav ni več zamere, ne vem ali so si zgodbo o veljavnih ugorjih enostavno izmislili, da so oprali svoj neuspeh ali pa so takrat, ko so oni pregledovali teren res našli nekaj veljavnih pa jih potem, ko sem jaz nastavil zvezdice, ni bilo več. V vsakem primeru me zgodba še danes zabava. Še posebej danes 1. maja 2006, ko zaradi slabega vremena že pet dni čakam, da bi šel lovit na Lošinj in sem vam zato napisal tole zgodbico.