Našel prijateljico, Cres, 29. in 30.6. 07

Ko sem zapisal zgodbo o zobatcu sem prehiteval, kot Lucas v Vojni zvezd, in pred drugim delom napisal tretjega.

Preden smo se s prijatelji dobili in zobatca pojedli, bilo je 24.9.08, sem ga zamrznjenega in očiščenega stehtal. 6 kilogramov! Drobovina navadno tehta nekako 10% skupne teže ribe, pomeni, da je bil težak blizu 7 kilogramov. Zbrali smo se v Glažuti, pri podvodnem lovcu Robiju, iz stare garde: Jože Turk, Stane Vidmar, novinar Pepi (Jože Dekleva) in še nekaj tako ali drugače s podvodnim lovom povezanih prijateljev. Odlično pripravljena riba, lovske zgodbe in smeh!

Konec lanskega junija sem stežka prepričal hčerko Ano, da sva šla na morje. 29. 6. je bilo lepo vreme, sončno, rahlo valovito. Visoka plima ob 9 uri. Ulov je lep: nekaj orad, brancin, pici. V daljavi zagledam pica, ne vem več, morda je bila orada ali pa šarg. Potopim se med našpičeno kamenje in čakam. Riba pride na strel in, moja je. Dvignem se … ne gre, malo močneje, ne, ne morem se odlepiti od dna? Portapesci z nanizanimi ribami se je najbrž zataknil med skalovje. Pogledam dol, da ga odhaklam. Kaj pa je zdaj to! Moj ulov si je zaželela tudi hobotnica in ga krčevito drži, s prostimi lovkami pa se priklepa na dno.

Hobotnico zgrabim, se dvignem na površje in vzamem nož, da jo ugonobim. Nož mi v rokah zastane in možgane presvetljujejo številni bliski: tako simpatična žival, tako lahko jo je ujeti, tako je inteligentna. Vrtijo se mi prizori iz National Geographic TV, kako je šla iz svojega akvarija peš, v sosednji akvarij po ribo in nazaj, v svojega, pa kako je hobotnica velikanka ugonobila morskega psa pa… V trenutku pade dokončna odločitev. Hobotnic ne bom več lovil!!! Pobožam jo, spustim in opazujem kako se oddalji.

30.6. Ves dan piha burja. Grem na pozicijo, ki jo imam skupaj z brancini zelo rad. Na najboljši točki, tik pod površino so špičasti kamni, ni nič. Čakam, valovi burje nosijo morje proti meni, morda bodo tudi kaj drugega. Tako, brez potapljanja, skriti za skalo smo čakali brancine v Savudriji 60-tih let. Velik brancin priplava z valovi, žene ga tudi radovednost. Najlepši prizor pri lovu na brancina: agresivno, direktno proti meni. Ko gre brancin proti lovcu direktno, se pojavi dvom, ali ga bom ustrelil v glavo ali počakam, da pokaže bok. Večina takšnih dvomov pomeni izgubljeno ribo ali zaradi zgrešenega strela kot posledice negotovosti ali pride brancin preblizu, ali pa, nenadoma, hitro odvije proč.

Nič od tega. Strel, in brancin je na ražnju, puščica gre skozi glavo in pri repu ven. Najlepši zadetek. Vzamem nož in ga pičim v glavo. Ko pa ga snamem s puščice, o groza, se mi izmuzne iz rok, živ je, in zaplava proti dnu. Izgine za kamnom. Ali je šel v bližnjo luknjo ali kam? Hitro, s prazno puško, za njim. Pod kamen ni šel, tik nad dnom ne beži. Ni ga nikjer. Panika!!! Začnem mrzlično pregledovati vse luknje okoli, plavam, se potapljam, plavam… V glavo me udari neznosen občutek, ki ga lahko primerjam le z občutkom, ko me je zapustila ljubljena punca. Iščem in se po uri ves poklapan vrnem na obalo.

Popoldne grem spet tja in spet iščem, iščem. Brancina, težkega okrog 3 kilogramov ni. Če mi uide kakšna druga riba se ne sekiram toliko, a brancin je najboljši. Je sivo zeleni morski vitez.

Premagal me je morski vitez a dobil sem novo prijateljico – HOBOTNICO.