Kratka zgodovina in nekaj osnov

Podvodni ribolov je za Evropejce zelo mlada panoga, na Japonskem pa jo zelo dolgo uspešno gojijo. Seveda je bil tam lov primitiven. Podvodni ribič, ki je bil tudi zelo vešč potapljač, je nosil s seboj dolgo bambusovo palico, ki je imela na enem koncu osti, v sredini pa primerno držalo, ob katero je bila navita daljša vrv. Ko je ribič zagledal ribo, se je bliskovito pognal za njo, ji zasadil osti in jih sunkovito izvlekel z bambusove palice. Tako je ostala riba na osteh, to pa zvezane z vrvjo na držalu. Po uspelem lovu se je ribič vzdignil na površino in uredil palico za nov napad. Po navadi je takšnega lovca spremljal čoln, da je vanj polagal ujete ribe. Japonci veljajo za zelo spretne v takšnem lovu, mnogi zdržijo tudi preko tri minute pod morsko gladino.

V Evropi je ta panoga našla plodna tla najprej v Franciji in se razvila v vseh državah ob Sredozemskem morju. Tako je prispela tudi k nam. Evropejci so kmalu izboljšali lovilno pripravo, skonstruirali so podvodno puško. To je do dva metra dolga cev s premerom okoli 2 cm, običajno z odprtinami ob straneh, ki zmanjšujejo vodni upor. V zadnji tretjini dolžine ima izdelan ročaj, popolnoma na koncu pa nekakšno kopito za opiranje ob ramo. V cevi je krajše ali daljše jekleno pero. Potrebujemo še železno puščico z ostmi, ki jo pri lovu s silo potisnemo v cev. S tem stisnemo tudi spiralno pero v cevi. Puščico moramo s posebnim vzvodom zatakniti, da nam je pero ne vrže iz cevi. Ko hočemo ustreliti, pritisnemo na vzvod in puščica zaplava s precejšnjo silo proti žrtvi. Puščica nam z ostjo dela mnoge preglavice: dostikrat zgrešimo cilj, ost zadene ob skalo, kjer se poškodujejo konice in lov je za tisti dan pri kraju.

Dandanes poznamo več vrst podvodnih pušk: na jekleno pero, na gumijaste trakove, na stisnjen zrak, na hidravlični pritisk, na električno prižiganje in na smodnik. Puška znamke »Mordem« ima s smodnikom napolnjene patrone, ki so popolnoma neprodušni, smodnik pa je tak kot za lovske puške. Podobno kot puške, izdelujejo za podvodni ribolov tudi pištole.

Najbolj razširjeni sta puški na jekleno pero in na gumijaste trakove. Puške imajo lahko tudi po dve cevi. Dvocevke imajo nekaj prednosti pred enocevkami, ker se lahko riba, ki ni bila zadeta, vrne na prejšnji kraj ali pa se bolj približa lovcu. Ta tedaj izstreli puščico iz druge cevi. Če je puška enocevka, premaga lovca čas, ker se zakasni pri napenjanju in mora ponovno po zrak. Puško napenjamo najlaže v plitvi vodi, lahko pa tudi med plavanjem tako, da jo naslonimo ob koleno ali stopalo ali pa, če je krajša, ob trebuh. Najbolje je, če je puščica privezana k puški z najlonsko nitko ali pa z navadno vrvco. Takšna vrvca je navita na posebnem koleščku pod cevjo in se odvije toliko, za kolikor se sprožena puščica oddalji od lovca. Takšna povezava seveda ni nujna, vendar pa je dobra, ker puščico lahko povlečemo nazaj in se nam pri tem ni treba potapljati za njo. Kadar merimo na večje ribe, nam takšna povezava tudi koristi, ker nam drugače riba lahko odnese puščico.

Poleg puške poznamo preprosto lovno pripravo, ki si jo z malenkostnim trudom lahko sami izdelamo. Žal pa nam zaposli obe roki, zato nekoliko teže plavamo. To je podvodna frača. Rogovili napravimo iz debelejše žice ali pa takšno obliko izrežemo iz aluminija. Med rogovilama napnemo žico, v sredi pa pustimo odprtino ali zanko, skozi katero napenjamo puščico. Na vsako rogovilo pritrdimo po dva gumijasta traka, ki ju na drugem koncu spojimo preko trše ukrivljene žice; to nadomešča usnjeno krpo, kot jo ima navadna frača. Puščica ima na enem koncu konico, na drugem pa zarezo, na katero nastavimo pri napenjanju ukrivljeno žico. Puščico v tem primeru težko povežemo s fračo. Zato bodimo pri lovu s fračo zelo previdni in streljajmo, če je le mogoče, proti bregu, da nam ni treba, ko zgrešimo, v globino po puščico.

Najpreprostejša priprava, a za nas manj pripravna, je podvodno kopje. To je navadna palica, ki ima na enem koncu konico, drugi konec pa je lahko privezan lovcu za zapestje. Z njo mora lovec meriti na ribo bolj od blizu, kar je zaradi plahih rib večinoma težko izvedljivo.

Kot drugi potapljači se bo torej tudi podvodni ribič opremil s podvodno masko, dihalno cevjo, plavutmi, nožem, zanko iz šibja ali žice za obešanje ujetih rib in podvodno fračo ali puško. Prav bodo prišle tudi rokavice iz usnja z odrezanimi prsti, ki pa niso nujno potrebne. Z njimi bo namreč mnogo laže napenjal puško. Če imamo v bližini še avtomobilsko pnevmatiko in pod njo napeto mrežo, smo že precej dobro opremljeni.

Najprej si izberemo prostor, kjer bomo opazovali ali lovili. Nekje je obala peščena in plitva, drugje spet strma in kamnita. Izkušnje nam kmalu pokažejo, kje moramo loviti. Po možnosti naj bo to skalnata obala, kjer je tudi vidljivost večja in ni radovednih kopalcev. Tudi čas lova je važen. Po izkušnjah nekaterih podvodnih ribičev je najbolje loviti zjutraj in proti večeru. Zaradi varnosti pojdimo lovit v dvoje, da smo si v morebitno pomoč. Čim večja je temperatura morja, tem dalje lahko ostanemo v njem. Srednja meja je nekako pol ure pri 22 do 24° C; nato pojdimo iz vode, se na soncu ogrejmo in si odpočijmo za nadaljnji lov.

Preden se potopimo, si najprej navlečemo gumijasto kapo in čeznjo masko za podvodno gledanje; dihalno cev, če ni vdelana v maski, imamo navadno privezano ob gumijastem traku maske. Vse druge pripomočke nosimo v roki ali pa v mreži, privezani pod pnevmatiko. Tako počasi in pazljivo, da ne stopimo na oster kamen, ježa ali kaj podobnega, stopamo v morje. Če imamo na nogah stare gumijaste copate, si varujemo podplate. Ko nam morje seže do kolen, se usedemo in si nataknemo plavuti. Plavuti si nataknemo na noge šele v „plitvem morju“, da nas ne bi ovirale pri hoji. Nato vzamemo v roko puško in jo šele sedaj pazljivo napnemo. Gumijasti obroč je najbolje kje v bližini zasidrati s kamnom. Vsak podvodni lovec mora biti tudi dober plavalec, da se v vodi počuti varnega. Mora znati plavati v vsakem položaju. Počasi, skoraj neslišno se uleže na morsko gladino, plava s počasnimi gibi ter opazuje okolico in dogajanje pod seboj. Vsi gibi v vodi morajo biti harmonični, ne sunkoviti, kajti prav ti prepodijo ribe. Takšnega plavanja se zlahka naučimo. Kljub napetemu opazovanju bomo včasih prezrli zelenkasto sivo ali srebrno ribje telo, ki se negibno pase na algah v globini. Zato dobro napnimo oči! Takoj, ko zagledamo ribo, pritegnemo noge bolj ob telo in sklonimo glavo, kot bi hoteli napraviti globok predklon. To prenese telesno težo naprej. Pri tem. vzdignemo noge v zrak in sila telesne teže nas zapiči toliko v globino, da si lahko naprej pomagamo z rokami in nogami.

Marsikdo se bo vprašal, kako se približamo ribi. Ali se riba ne boji človeka? Ko nas opazi, se nam zazdi, kakor da koleba med strahom in radovednostjo. Hotela bi videti prišleka, toda vedno je pripravljena, da se v stotinki sekunde požene v nasprotno smer. Nekatere pa bežijo, brž ko nas opazijo. Zato se ribi najzanesljiveje približamo neopazno. Lahko jo čakamo tudi za skalo, da brezbrižno priplava mimo. Najbolje se da zadeti v bok. V tem primeru streljamo pod vsakim kotom, ker je v takem položaju zadetek najlažji. Če riba priplava proti nam, bomo puško pripravili za strel, streljali pa ne bomo takoj. Kakor hitro nas bo opazila, se bo prav gotovo vsaj malo obrnila in tedaj je trenutek za strel! Za ribami se splača streljati le, kadar so v jatah, nikoli pa ne, kadar imamo pred seboj le eno samo. Če nam priplavajo v jati blizu, pomenijo dober cilj. Ker plavajo v zlomljeni črti (v cikcaku), bomo skoraj gotovo zadeli. Razen tega se take ribe mnogo manj zanesejo na svojo »izkušenost« in jih zato tudi laže zbegamo in ujamemo. Kadar imamo pred seboj eno samo ribo, se ta giblje spretneje in nam laže pobegne. Poskušajmo plavati za njo toliko časa, dokler je ne dobimo pred puško v bočnem položaju, seveda, če se pusti zasledovati in ni hitrejša od nas.

Če je bil zadetek uspešen, je riba šele na pol ujeta. Posebne spretnosti je včasih treba, da ranjeno ribo privlečemo na suho. Zlasti moramo paziti, da nam ne odnese puščice med skale. Zadeta riba se skuša v zadnjem boju rešiti in marsikateri uspe pobegniti. Če so pri tem močno ranjene, prav gotovo ne vzdržijo dolgo in prav kmalu padejo kot žrtev drugih grabežljivcev. Zato nam bodi pravilo: streljajmo le, kadar je strel zanesljiv! Brezvestno streljanje ob vsaki priložnosti odklanjajmo! Ko ribo privlečemo na površino, jo obesimo na zanko, ki jo imamo zataknjeno za pasom. Prav tako pa jo lahko odnesemo na obalo ali v čoln, če je v bližini. Nato napnemo puško in pričnemo znova opazovati. To ponavljajmo le krajši čas, da se preveč ne utrudimo.

Ko zasledujemo ribe, se spomnimo na njihove hitrosti. Med najhitrejše ribe štejemo mečarico, ki plava s hitrostjo 60 milj ali približno 100 km na uro. Zelo hitri so tudi tunji, ki plavajo okoli 50 milj na uro, medtem ko napravi sinji som samo 25 milj. Vse obalne ribe plavajo s hitrostjo 10-12 milj in jih zato, kadar plavajo z vso hitrostjo, človek ne more zasledovati. Kako pa ribe vidijo?

Kadar koli gledamo z obale v morje, vidimo le majhen krog morja ali dna pod seboj. Vsa druga gladina se lesketa in odbija svetlobo, da vidimo na njej kot v ogledalu nebo in oblake. Ribe prav tako kot mi vidijo le majhen krog neba nad seboj, izven tega kroga pa se žarki odbijajo. To povzroči lom žarkov pri prehodu skozi snovi z različno gostoto. Riba ima dve očesi, a pretežno gleda le z enim. Ker ji navadno ležita ob straneh, lahko vidi predmete le s tem ali z onim očesom. Pri takšnem gledanju pa ne more oceniti oddaljenosti. Kadar ima predmet, ki ga gleda, v določeni oddaljenosti pred seboj, ga gleda z obema očesoma in oceni tudi oddaljenost. Predmetov, ki so za njo ali pa spredaj v neposredni bližini glave, ne vidi. Riba tudi ne more obračati glave, temveč mora pri zasledovanju plena obrniti celo telo. Iz tega lahko povzamemo, da nas večina rib ne vidi, če se jim bližamo od zadaj; če smo pred njimi, nas gledajo z obema očesoma, kadar pa jim priplavamo z boka, nas opazijo samo z enim očesom. Pri potapljanju lahko prav dobro opazujemo »pritajene« poglede rib, ki se nam zde včasih hudomušni, kot bi se posmehovale naši smešni opremi. Ribi seveda ni potrebna nikakršna priprava kot nam, da vidi ostro v morju. Vse vedenje rib, navidezna hudomušnost, prebrisanost, previdnost in drugo, je le instinktivno in brez misli, ne tako kot pri človeku.

Od tako imenovanih »plavih rib«, kot so sardela, skuša, brgljun, iglica itd., ne pride nobena v poštev za podvodni ribolov. Če že zaidemo v jato omenjenih rib, je bolje, da se naužijemo ob opazovanju lepih srebrnkastih telesc, kot da bi streljali na tako majhen zalogaj. Lov teh rib raje prepustimo že preizkušeni ribiški mreži. Tudi večjo vrsto, na primer tuno, palamido itd., bomo le težko našli. Vse naštete vrste so selivke in je srečanje z njimi negotovo.

Za podvodni ribolov pridejo v poštev le obalne vrste rib. Tudi nekatere iz večjih globin pridejo včasih pred puško. Če hočemo uspešno loviti, moramo zato najprej spoznati življenje in naravo posameznih rib, zlasti obalnih. Pri tem bi bilo koristno zbirati podatke o načinu lova na ribe. Takšni podatki bi bili vodilo vsakemu začetniku, koristni pa tud vsakemu drugemu, ki se ukvarja s to panogo športa. Vsak podvodni ribič namreč dan na dan zbira dragocene podatke, ki mu bogatijo izkušnje in mu kažejo napake, da si sam po svoji uvidevnosti izboljša ali izbere svoj način lova. Tudi neuspehi mu izpolnijo »prazne strani« v njegovem znanju.

Za dosego boljših rezultatov so se posamezniki združili v društva podvodnih lovcev, kjer izmenjujejo izkušnje in izboljšujejo načine lova. Takšna društva so zlasti v Franciji pa tudi v Italiji, Španiji, Nemčiji, Grčiji in pri nas. Samo člani imajo pravico do podvodnega ribištva; brez takšnega članstva bi mnogi brezvestno lovili in delali škodo. V izložbenih oknih športnih trgovin na francoski rivieri je namreč več podvodnih pušk najrazličnejših tipov kot pa rib v morju. Nekoč z ribami bogata obrežja so se zaradi navala kopnih stanovalcev izpraznila. Predvsem večje ribe so si poiskale pred takšno invazijo varnejše zavetje v globini. V Evropi so vsako leto tudi tekmovanja v podvodnem lovu, namreč »evropski prvenstvo«, kjer tekmujejo v velikosti, številu in vrsti ujetih rib. Takšno prvenstvo je bilo za leto 1954 v Sestri Levantu v bližini Genove, za leto 1955 pa v Palmi di Majorca v bližini Balearskih otokov. Med najboljšimi lovci so se izkazali Italijani, Francozi in Španci. Doslej največjo ribo, ki je tehtala nič manj kot 235 kg, je pri podvodnem ribolovu ujel Brazilec Angelo Machado pri Capo Triu (blizu Rio di Janeira), mogoče je sedaj ta „rekord“ že potolčen.