Eni smo še vedno lovci

Ali je dno kamnito?

Še pred manj kot desetimi leti nisem mogel na morje, ne da bi lovil ribe. Veljala je enačba: morje = podvodni lov. Da bi šel na morje turistično ali samo šnorklat, ni govora. Nemogoče, bilo bi preveliko trpljenje. Sčasoma se lovski pra nagon iz pradavnine (redki smo ga še ohranili, ker pračlovek je bil predvsem lovec in ribič), malo umiri pa tudi Jadran ni bil več to kar je bil. Tedaj sem pričel potovati daleč na jug. Kjer sem slišal ali domneval, da je rib več ali veliko. Kuba (dobrih terenov z Alijem nisva našla, je pa tu lov globoko, dovolilnica potrebna), šnorklanje v Šarm El Šejku, šnorklanje na Tajskem (še danes nimam informacij, kako je tam s podvodnim lovom) potem pa Madagaskar.

Letos sem bil na Madi že tretjič. Moje pravilo, ki pa ga težko uveljavljam je, v tujini moraš poiskati lokalnega podvodnega lovca, ki zna toliko kot ti ali več in z njim nad ribe. Ribiči, big game ribiči, potapljači in drugi namreč o podvodnem lovu premalo vedo. Mislijo, da vedo, pa so njihove informacije najbolj pogosto popolnoma neuporabne ali celo napačne. Vsi bodo rekli, ja, tam je veliko rib. Toda kakšnih? Katere vrste? Kako velikih? Ob katerem času? Predvsem pa kje – zdaj, v tem trenutku, ko sem jaz tu? Lahko, da so bile pred leti, a zdaj je vse drugače. Stara informacija je neuporabna! Pred leti sva šla s Tomažem pozimi v Turčijo. »Veš tu je Jean Baptiste Esclapez, svetovni prvak iz Peruja in drugi na SP v Turčiji, blazno veliko rib ujel!« OK, sem rekel, ker se je Tomaž potrudil z organizacijo izleta, mislil pa sem si svoje. Seveda nisva ujela nič. Esclapez je tam veliko ujel. Je, a pred desetimi leti!

skromen a zanimiv ulov

Prvo leto sem šel na jug. K Alešu. Ker sem bral, kako toplo je morje (med 27-32 stopinjami) sem si kupil naylonski kombinezon, ki ga za tropske kraje uporabljajo potapljači pa tudi kopalci in surferji v Avstraliji. Čeprav je morje res tako toplo, podvodni lov zahteva pravo neoprensko obleko.

Le nekajkrat sem lovil v Aleševi laguni, ki je bila zdaj že izropana (ko je prišel pred desetimi leti, je bil tam akvarij) in enkrat zunaj koralnega grebena. Nekaj rib, pa veliko novih izkušenj. V gostilni, kje pa drugje, sem srečal Švicarja Bruna. On tu lovi že več kot deset let. A tako kot je treba. Z dvema motornima pirogama (drevak), ena je plastična, druga pa iz balse, enim domačinom, podvodnim lovcem, ki ostaja pod vodo do tri minute in se potopi do trideset metrov ter veslači in kuharjem. Radi lovijo trofejne ribe, tja do petdeset kil. V prekratkem pogovoru, ob pivu, mi je Bruno povedal, da uporablja 2mm neoprensko, surfersko obleko brez kapuce.

Naslednje leto sem se odločil, da si kupim novo obleko. V podjetju Elios sub so mi na podlagi nekaterih že narejenih oblek, ki so jih lovci naročili prav za Madagaskar, svetovali 2mm brez kapuce. Po temeljitem premisleku sem se odloči po svoje. Kupil sem 3mm, zunaj nylon, maskirnih barv, znotraj pa kot že dolga leta, spaccato. S kapuco. Ker tam sonce pošteno pripeka, je težko zdržati s kapuco na glavi, stalno moraš pod njo spuščati svežo vodo. Brez kapuce pa spet preveč pribija v glavo. Jože mi je svetoval – vaterpolo kapo. Takšna kapa je iz bombaža in s trakci se enostavno zapne pod brado. Kapa se je odlično obnesla. Če ni bilo prevroče sem uporabil kapuco od obleke, sicer pa vaterpolsko kapo.

S seboj sem vzel svojo najljubšo, prastaro puško OMER 106, ki sem ji poleg standardnih 20 mm gum dodal še 16mm, cirkularno gumo. Po treh dneh vožnje s piroge sem ves izmučen prišel v vasico Ambola. Bruno je bil še dlje na jugu, ker pa mi je že zmanjkovalo časa pa še vedel nisem, kako priti do njega, sem ostal kar tu. Žal sem se že prvega dne zastrupil s hrano in imel nekaj dni diarejo, tako, da sem nekaj dni počival, nekaj dni pa lovil bolan. Spet sem se nekaj naučil, predvsem pa spoznal ljudi.

Letos sem se še bolje pripravil. Spisek opreme in prtljage sem počasi pilil skoraj dva meseca in vzel s seboj kar prave stvari. Ne preveč, ne premalo. Problem je seveda teža prtljage za prevoz z letalom. Vsak presežen kilogram od dovoljenega, stane namreč 30 evrov. Mojo prtljago so sestavljali štirje kosi: velik nahrbtnik, plastična cev s puškama in sulicami, manjši kovček in še en majhen nahrbtnik. Medtem, ko sem si lani uteži izposodil v enem od potapljaških centrov pa sem jih letos ulil kar tam.

Najprej sem se tako kot lani, odpravil na SV, v Fenerive. Lani je blizu divjal ciklon in moja oprema je ves teden ostala zapakirana. Letos pa je bilo vreme boljše in še več časa sem ostal. Podatkov o tem, kakšen je tu teren, nisem uspel dobiti od nikogar, zato sem moral to ugotoviti sam. Najprej sem obplaval bližnji otoček.

Po petih urah podvodnega lova, bolj plavanja, kot lova, ker poleg slabe vidljivosti, kalne vode, tudi ni bilo veliko kamnov, koral – kamor bi se skrivale ribe, sem odplaval na otoček, da si odpočijem. Na pesku, ob drevesu, ki je svoje veje širilo proti morju sem našel prijetno senco, zlezel iz obleke in počival.

največ

Med počitkom pa me zmoti Vaza. Malgaši namreč vse tujce tako imenujejo. Bil je Italijan Teodoro iz Creme, blizu Cremone. Kot mene ga v Evropi moti zimska oblačnost in megla.Ta je še posebej pogosta v Padski nižini in vsako zimo gre Teodoro za soncem na Madagaskar. Pove mi, da gre okoli otočka, ker tu živi kolonija lemurjev in bi jih rad srečal. Tega dne sem ujel le štiri manjše ribe za večerjo.

Kasneje sem spoznal nekega domačina, lovca s pirogo in večkrat sva šla lovit. A začetna situacija se je stalno ponavljala. Kalno, malo kamnov, ulovila sva le kakšno ribo. Rekreacija je bila dobra, kaj več pa ne. Da bi kaj več ujel, so me spoznali z nekim drugim ribičem. Trnkarjem, ki ima motorni čoln in stalno, zlasti ponoči lovi na odprtem morju. Povedal je, da ve za plitvino, ki je od kopna oddaljena kakih 15 kilometrov, globoko med deset in dvajsetimi metri. Obetavno! Morskih psov naj ne bi bilo. Za peturni lov bi mi računal 100 evrov. Začel sem ga spraševati. Kakšna je tam vidljivost? Kakor kdaj. Kako je tam s tokovi? Včasih so tako močni, da ne moreš lovit. Pa veš kdaj moramo na morje, da bodo lovni pogoji pravi? Ne tega pa ne morem garantirati. Aha, gotovo je samo to, da ti moram plačati 100 evrov. No takšno sodelovanje me pa res ne zanima! Hvala.

Na območju Feneriva se v morje izliva veliko potokov in rek, pa še skalnih terenov ni kaj dosti, tako, da tu ne bom več poskušal.

Od tu sem se spet odpravil preko Tane, Tulearja v Ambolo. Imel sem smolo in tudi zdaj sem s pirogo potoval tri dni. Ko sem se prebil do tu pa se je pričelo slabo vreme, dež, veter, valovi. Prva dva dneva sem imel srečo. Na slabem terenu sem ujel skoraj štirikilogramsko ribo, podobno zobatcu (naj bi bila iz skupine vivano, po francosko). Drugega dne sem plaval v bližini nekega previsa (koralnega grebena). Videl sem, da ob njem dere tok, majhnih ribic je bilo polno. Prvi potop. Deset metrov proč od previsa se počasi, bolj plazim kot plavam in pogledam navzdol, v globino. Z desne strani mi pred puško priplava Wuitz (po malgaško). Strel. Riba sunkovito potegne vrvico, da mlinček kar poje. Wuitz se zavleče v luknjo v previsu, kašnih pet metrov višje od peščenega dna. Kakšnih petnajst metrov globine. Ko ga po nekaj potopih zvlečem iz luknje, se sname, a miruje. Puščica ga ni prebila. Kljub temu je izkušeni domačin že zraven in mu da milostni strel. Ima osem kilogramov in tudi spada v skupino vivano. Zaradi prehlada mi zablokira bobnič in za ta dan je lov končan. Tri dni jem antibiotik Summamed in pozdravim ORL.

Vreme se naredi in zdaj nastopijo lepi lovski dnevi. Enkrat me domačini peljejo (na vesla, včasih nazaj z jadri) severno, spet drugič južno od vasice. Sčasoma mi postane jasno, da so tudi tu že skoraj vse izlovili. Tudi med domačini je namreč nekaj puškarjev in ti vsak dan, vse leto čistijo isti teren.

Stanoval sem v Brunovi baraki. Čeprav sem se s Švicarjem Brunom videl le enkrat, mi je brezplačno odstopil svoj »mezon«. Letos so ga pestile denarne težave in ni prišel. V edini sobi je bila postelja, miza s stolom in polica. Pred barako zračna terasa in to je vse. Hrano mi je kuhal kar sam predsednik vasi Ambola in mi jo prinašal na »dom«. S seboj sem prinesel le mrežo proti komarjem (fr: moustiquiere), ker so sicer komarji, še bolj pa muhe precej nadležni. Vodo za umivanje so mi vozili iz bližnjega vodnjaka in sem jo hranil v velikem, plastičnem sodu. Stranišče je bilo morje in osnovni bivalni pogoji so bili zagotovljeni. V takšni »divjini« sem preživel petnajst dni.

Ulovi so bili skromni, bilo pa je lepo. Ribe so popolnoma drugačne od jadranskih, drugače se tudi obnašajo. Samo ribe lice pa polža triton in bačvaš so bili enaki. Najbolj je uspešna tehnika lova aquato. Tu je pravi teren za lovce globinaše z dolgo apnejo. Največ sem lovil na previsu, koralnem grebenu, ki se začenja, odvisno od kraja, med desetimi in več metri, nato pa pada nekako do dvajsetih metrov. Najbolj bi bil uspešen lov prav na dnu, ko se previs konča. Tu so robovi, luknje z mivko in tu se ribe rade zadržujejo. Ribe se zelo pogosto le stisnejo pod nek rob, ko pa se potopiš, od tam zbeže. Seveda z dolgo apnejo to lahko »urediš«. Malo pogledaš v luknjo, malo zastaneš in čakaš, da bo kakšna priplavala mimo pa se spet premakneš naprej… Jaz sem šel največ nekaj več od petnajstih metrov, mam se rad.

nosanom sem našel šibko točko

Poleg wuitza sem videl le eno večjo ribo, kirnjo kakšnih 25 kilogramov na dvajsetih. Skrila se je v luknjo, bilo je temno, baterije nisem imel. In bolje je tako. Sem pa ujel nekaj manjših kirnj različnih barv in vrst. Tam kjer se dosti ne lovi je med ribami, ki se jih laže ujame morska papiga. Tudi teh je veliko barv in vrst. Zares ima zobovje v obliki kljuna ptice papige. Tudi druge ribe imajo ostre zobe in pri snemanju rib je treba zelo paziti, da vas riba ne ugrizne in kaj ne odgrizne. Videl sem tudi več koralnih metuljčkov, rib ki jih vidite v večjih morskih akvarijih in za katere piše, da imajo bodice tako strupene kot kobra. Videl sem morske, na kopnem pa kopenske želve. Barakude žal nisem videl nobene.

Najbolj sem naštudiral lov na tako imenovenega nosana, ribo, ki ji iz čela v predelu oči raste rog. Ko sem zagledal jato teh rib, navadno so plavale nad previsom, sem se potopil kakšnih 30 metrov proč od njih. Pri potopu sem puško skrival-držal ob telesu, na dnu pa izbral skrivališče, kašen kamen, kotanjo ipd. Jata se je počasi pričela približevati, tedaj pa sem se potegnil malo nazaj in ribe so planile proti meni. Izbral sem večjo, kam točno jo bom zadel pa ne, ker tako hitro puške ni mogoče premikati. Nosani so kar lepo padali na to finto.

skupen ulov

V spominu so mi ostali lignji. Videl sem jato, ki se je ob previsu razporedila po velikosti. Bolj proti vrhu so plavali zelo majhni, le kakih pet centimetrov dolgi, malo globlje večji in skoraj na dnu največji. Največji so v šop alg polagali jajca. Februar je čas njihovega razmnoževanja. Presenetilo me je, da sem jih lahko opazoval podnevi.

Ribe, ki smo jih ujeli sem ob pristanku piroge komaj uspel fotografirati, ker so jih takoj odnesle ženske. Za pripravo obeda ali za prodajo.

Fantje so Vezu, narod jugozahodnih obal Madagaskarja, afriškega porekla. So odlični ribiči, ki so še nedavno s svojimi pirogami sledili ribjim jatam po več dni skupaj. Ko so morali prenočevati na morju, so jadra uporabili kot šotore, zato se jih je prijelo ime morski nomadi. Vezu so odvisni od morja in se na kopno še niso prav prilagodili. Na kopnem skoraj nič ne pridelujejo. Ker morje smatrajo za svoje (dovolilnice na Madi niso potrebne) sem fantom za lov (prevoz s pirogo) plačeval, vzeli pa so tudi vse ribe, razen kakšne, ki sem si jo izbral za pod zob.

Poleg rib sem v Amboli jedel tudi morske ježe, v Tani pa na ulici vedno jem tudi ostrige. Prodajajo jih na ducate in jih pred vami sproti vešče odpirajo. To so divje ostrige in zato zelo majhne, v nasprotju z gojenimi dosežejo le četrtino njene velikosti. Postrežejo jih s sokom limone ali mešanico limone in česna. Njam.