Ena ribiška…

Letos sem se pričel resneje ukvarjati s podvodnim ribolovom. Imam to srečo, da je legendarni podvodni lovec Šnuki moj tast in sem imel priložnost poslušati veliko zanimivih zgodb ter se iz njih morda tudi kaj naučiti. Pa da ne bom dolgovezil, proti koncu dopusta sem lovil na eni izmed lokacij v šibeniškem akvatoriju, v bližini enega izmed oddaljenih otokov. To ni zgodba o trofejnem ulovu, zato kar takoj nehajte brat, če vas zanimajo le take…

Bil sem dovolj zgodaj, ob sončnem vzhodu, vendar je bilo ribe malo. Preplaval sem celotno zunanjo stran otoka, ribe v glavnem nič, nekaj podmerskih orad, na katere seveda nisem streljal…Ob južnem rtu je bilo nekaj jat plavega drobiža, postanem pozoren in malenkost proti globini vidim lepo orado. Vmes nobenega zaklona, zato neslišno plavam nad njo in se spustim. Riba se mirno pase naprej, niti sluti ne, kakšna usoda se spušča nadnjo, globina kakih 13m, približujem se ji s hrbta in se jezim, ker imam tahitijano in ne večzoba. Streljam od blizu in jo lepo zadenem od zgoraj. Ko jo na dnu potegnem k sebi in jo želim snet, riba je bila namreč na mestu mrtva, mi meter pred masko priplavata dva lepa merska gofa, kaka 2 kg vsak. Merska, in ne morda metrska, če berete površno…V hipu želim izdret ost, vendar je šla skozi več kot pol ribe, zato se krilce v njej ves čas zatika. Gofa me še kar gledata in počasi krožita okoli mene. Si predstavljate to frustracijo?! Vse bolj jasno je, da ne bom mogel ponovno streljat, dvigujem se proti površini, gofa pa jo počasi mahneta naprej. Nista ne prva, ne zadnja, ki sta mi ušla, si rečem, orado na površini končno nataknem na zanko in počasi plavam naprej. Kakih sto metrov dalje ponovno ležim na dnu, nekaj čakam in nekaj gledam, nič bistvenega, in nekaj metrov gori pred sabo vidim ribo, ki malo pod površino visi na glavo. Zanimivo, a je crknila, al kaj, si mislim, in jo grem gledat. S hrbta se ji približam na kake 3 metre in vidim, da je gof, najbrž tisti od prej, da malo miga s plavutmi in nekaj blazno skoncentrirano opazuje. Ker je bil prizor nenavaden, sem ga samo gledal. Nimam pojma, kam je šel drugi. Čez nekaj hipov se ribon požene, kaj požene, prav izstreli se v sredo jate male plave ribe, inčunov, nekega drobirja pač, in jih zmasakrira. Prvič vidim roparico sredi svojega elementa in prizor je globoko fascinanten. Gof je iz globine kakih 8 metrov pikiral proti površini in obenem žrl jato. Ustavil se je šele, ko mu je gobec pogledal iz vode. Sploh me ni opazil, v tem svojem lovskem zanosu. No, v tem trenutku se spomnim na relativno prazno zanko za ribe, se zberem in se mu približam. Streljam slabo. Zadenem malo pod bočno linijo, v sredo telesa, puščica gre skoraj povsem skozi, riba je seveda moja, si mislim, jo že vidim na gradeli. Gof na žaru je specialiteta, pa saj to veste sami… Počasi vlečem vrvico proti sebi in z grozo vidim, kako ost gladko zdrsne iz njega. Pero se ni odprlo! To ni skladno s fizikalnimi zakoni, prav nepravično se zdi… Gof, šokiran in prestreljen, odplava v modro. Žal mi je, da ribe nisem izvlekel, še bolj pa mi je žal, ker po moje tako prestreljen ne bo prišel prav daleč. Potolažim se, da v morju nič ne gre v nič, velika riba poje manjšo, le kdo žre dvokilske gofe, si mislim, sigurno nekdo, mogoče morski pes, in vse ostane v večnem kroženju morskih prehranjevalnih verig. Ne morem se spomnit, ali sem kasneje ta dan ujel še kaj omembe vrednega…Gofa gotovo nobenega.