Cres 19.6.2008 (3. del – Na zobatca s površine)

V juniju sem šel ponovno na Madagaskar. S seboj sem odnesel uteži, ki jih imam tam zdaj že na dveh mestih in šop puščic zase in kot darilo domačim lovcem. V pogovorih sem skušal ugotoviti, kam bom šel lovit naslednjič. Za konec leta ali v začetku novega. Kje so dobri tereni in kako se tam pride. Tako sem zamudil glavni letošnji junijski priobalni lov, ko ribe po mrzli zimi spet pridejo na pašo v območja bibavičnega pasu.

Lovci društva Tjulnji iz Ljubljane so ujeli pravi čas in učenec mojega učenca Alija, Mitja, je imel na klubskem tekmovanju odličen ulov.

19.6. spet nisem našel solovca in sem se na Cres odpravil sam. Ob 12.30 sem bil na terenu, blizu Koromačne. Najprej pregled pozicije, kjer so zelo pogosto brancini in jo vsakič obiščem, nič, nato pa? Najbolj mrzim plavati nazaj, po istem terenu, proti čolnu. Rešitev je, da odložiš del uteži in se nazaj grede posvetiš globinskemu lovu, ker v eno smer si že vse ujel ali pa splašil. Kakšna riba se sicer lahko ob obali spet najde, raje pa v tako kratkem času po prvem lovu, ne.

Ne, po isti poti se ne bom vračal, tega ne bom počel! Na enem koncu na obalo odnesem uteži, puško in ABC opremo, čoln pa zasidram kilometer naprej. Sandale na noge in po kršu na izhodiščno mesto. Sredi dneva je v obleki peklensko vroče, nikjer ni nobene ovčje poti, le skoraj neprehoden krš, še za vojaške čevlje bi bil težko prehoden. Če padem si najmanj raztrgam obleko, če imam smolo, si še kaj naredim. Zato previdno.

Murphya ukanim in srečno pridem do opreme. Ko pod obleko spustim vodo, začutim olajšanje. Zdaj pa naprej, počasi proti čolnu. Na tem delu sem na mestu, približno ob enakem času, tam, kjer se prav v obalo zajedajo razpoke, v eni izmed njih že ujel kilskega šarga. Spet drugič, tudi v juniju, ko sem imel prazno puško in s puščice snemal pica pa je iz razpoke priplaval velik zobatec. Podobna zgodba se ponovi. Po razpoki od obale, počasi, točno v smeri moje puške plava velika riba. Vidim glavo in hrbet. Zobatec! Počakam (napaka, a nekaznovana), da zagledam celo glavo in ustrelim za škrge.

Riba sunkovito potegne proti globini. Če ne bi imel kolesca, ki je sicer za priobalni lov moteč, no evo pa je prišel prav, bi ga težko obdržal. Spustim kakšnih deset metrov vrvice, potem pa me skrbi, da poči zareza, le 6mm debele puščice. Nekako ga z rokama stisnem ob dno in za škrge. Moj je!!! Enega, malo manjšega sem sicer s potopom v dva metra globoki vodi že ujel, na Prviču, za tega pa se nisem niti potopil. To je pravi lov na zobatca. Kdo bi ga čakal na globinah večjih od 20 metrov in zanj tudi riskiral življenje. Ne. Če hoče, bo že sam prišel k meni. Podrobnosti te tehnike pa ne izdam. Kar matrajte se, ampak vseeno pazite, noben ulov ni vreden življenja.

Fotoaparata nimam. Tako kot grem velikokrat v vodo brez portapescija, grem tudi na čoln brez fotoaparata. Lasciate ogni speranza je rekel Dante, jaz pa dodajam, manj ko pričakuješ, bolj se lahko srečno steče. V bližini zagledam gumenjak, morda imajo oni fotoaparat. Dober dan, vidim, da tudi vi lovite, ali imate morda s seboj fotoaparat. “A zašto vam treba?” Ulovio sam lepog zubatca pa bi se volio slikat sa njim. “Zubatca?! A imate li vi dozvolu za ribolov!” A ko ste vi, da mi tražite dozvolu? “Znate šta, zašto vi Slovenci ne lovite u svom moru, prijavit čemo vas.”. Budale! in grem.

Tak dialog bi se kaj lahko razvil pa ni bilo tako. Fanta, eden iz Raba in eden iz Zagreba sta bila prijazna. Malo smo poklepetali, se pošalili, naredila sta mi fotke, ki jih vidite in že drugič ta dan je bilo fajn.

Ker mi ne gre za trofeje, zobatca nisem niti izmeril niti stehtal. Na izrecno zahtevo lahko to še naredim, ker čaka na fešto v zamrzovalniku.

Našel prijateljico, Cres, 2.del pa prihodnjič.