Castor – sanjska plitvina

Sen vsakega podvodnega lovca je loviti na plitvini, nekje sredi oceana. Nekje na sredi oceana kjer zaradi oddaljenosti le malokdo lovi in je zato veliko, zelo velikih rib.

Za plitvino Castor (Banc du Castor) v Mozambiškem kanalu med Madagaskarjem in Afriko sem slišal od francoskih lovcev pa tudi bral v nekih revijah pred dvema letoma. To je plitvina za big game ribolov s palico in podvodni lov. Zgodbe in fotografije prikazujejo ulove velikih pelagijskih rib: zobatih tun, wahoo in njemu zelo podobne ribe tazar, barakud, karangidov in celo sabljark.

Lani decembra sem imel priložnost, da s solovcem Serge-om, ki je doma iz kraja Albi, v Franciji ,poskusiva srečo tudi na tej, sanjski plitvini Castor, ki bo ali naj bi bila od lani rezervat. Ali je ali ni, je na Madagaskarju težko ugotoviti. Tu glede reda veljajo potencirane balkanske zakonitosti pa še nobene kontrole ni, ker enostavno ne policija ne vojska nimata plovil. No, morda jima delam krivico in kakšno plovilo celo imata pa je pokvarjeno ali pa ni denarja za gorivo. Res ne vem.

Za ta podvig se nisem odločil iz dveh razlogov. Ker je celoten aranžman vključeval zelo drago bivanje in zelo drag prevoz na plitvino; ker je vrh plitvine 20 metrov globoko – zame preveč in ker tehnika poniranja ter preže v modrem z uporabo svetlečih vab (francosko: flasher) ne izhaja iz filozofije s katero sva tako Jože Turk, kot jaz, postala jugoslovanska prvaka. Moja temeljna tehnika je tako kot Jožetova, še vedno vezana na filozofijo lova v luknjah, v ribjih skrivališčih. To ne pomeni, da na ribe ne prežim ali jih ne zalezujem, le tista logika je še vedno nekje v podzavesti prisotna in nekako ovira uspešno prilagajanje drugim tehnikam lova.

Ko sem pred tednom dni zgodaj zjutraj tekel po peščeni plaži, se je skupina podvodnih lovcev s plastičnim gliserjem in štiritaktnim, 115 konjskim Suzukijem odpravljala na morje. Beseda je dala besedo in dogovorili smo se, da gremo en dan skupaj na plitvino Castor. Zdela se mi je dobra priložnost, ker čolnar računa za najem čolna 450 evrov na dan, znesek pa si razdelimo trije: Jacques, Philippe in jaz. Vsak plača po 150 evrov.

Vso noč pred odhodom 31. maja 2013, sem slabo spal. Dopoldne sem se preselil v drugo hotelsko sobo, ker mi je bilo v prejšnji prevroče, kadar pa moram vstati pred šesto uro, vso noč pogledujem na uro ali bo že treba vstati. Da je bilo spanje še slabše, sem se ob premetavanju udaril v rob postelje in si prebil čelo. Lepa reč!

Z obale otoka Nosy be smo krenili ob 6.15. Do plitvine Castor, ki je 15 kilometrov dolga in 4 kilometre široka, je 42 milj, ki smo jih po morju jakosti dva Beauforta prevozili v treh urah. Ker od tu do kopna ne seže mobitel signal, smo se odpravili v dveh čolnih. V enem so bili big game ribiči v drugem pa kapitan, mornar in mi, trije podvodni lovci. Prejšnjega dne so big game ribiči iz sosednjega čolna, katamarana, ujeli kar šest sabljark. Zdaj je njihova sezona. Bomo tudi mi kakšno?

Prihod na plitvino je bil obetaven. Nedaleč smo na površini opazili sabljarko in že iz čolna videli dno plitvine. Philipe, 55 let, lovi z ameriškimi lesenimi puškami Riffe, Jacques 73 let z Esclapez Triax. Oba imata kopito puške privezano na plavajočo cev, na koncu katere je močna boja. Nekateri oceanski lovci pa imajo raje na bojo privezano puščico. Ta sistem je najbrž najboljši. Puške lovcu velika riba ne more odvleči pa tudi vleka puščice z uplenjeno ribo s površine ni preveč naporna.

Na drugi strani je odvijanje vrvice s kolesca na puški naporno in dolgotrajno, vedno pa obstaja tudi možnost, da se vrvica zaplete v nosilec kolesca, lahko pa velika riba celo odnese vse skupaj. Rešitev pred izgubo puške je uporaba še enega kolesca, ki ga ima lovec za pasom. Če bi riba lovcu odvila vso vrvico s kolesca na puški, bi s karabinom pripel puško in pričel odvijati še vrvico s kolesca za pasom.

Boji mojih dveh solovcev ter svetleči vabi sta južno afriške znamke Rob Allen, ki prodaja tudi številne druge dobre izdelke za oceanski podvodni lov.

Dno plitvine je zelo ravno, korale ne delajo visokih tvorb, kjer bi se zadrževale »ribe od kamena.« Pridružim se Philippu, ki z lesketajočo vabo privablja ribe in se ob njej spušča proti dnu. V enem od potopov upleni manjšo, okrog 4 kg težko tuno. Sam se tudi ob njegovi vabi občasno spustim in prežim na pelagijsko ribo.

Po dnu plavajo morski psi, kakšen ima tudi preko 2 metra. Ne vem katere vrste. Dokler so na dnu, in jih nadziram, ni panike. Več pa gledam po dnu če bo tam kaj. Zagledam črno ribo, kako lagodno plava tik nad dnom. Potopim se, zadnjo tretjino samo še tonem in čakam da se obrne. Ko pogleda navzgor, strel. Smrten. Odvijam vrvico s kolesca, uteži (6kg za tri milimetrsko obleko) me vlečejo navzdol. Uff, končno sem na površini. Philippe pa je nekje po svoje. Tukaj nekaj ni v redu, zelo sem utrujen. Ribo povlečem z dna in zlezem v čoln. Ehosonder kaže 23 metrov. Preveč uteži pa tudi zame pregloboko. S pasu snamem kilogram uteži. Riba je črna kirnja težka kašnih 10 kg.

Kot po običaju kapitan in mornar s palico lovita ribe, mi trije lovci smo vsak zase. To je nevarno. Zvečer pa mi je kapitan zagotovil, da bova lovila skupaj!

Kasneje zgrešim kirnjo druge vrste, a jo potem upleni Philippe. Še vedno imam preveč uteži. Snamem še kilogram. Zdaj se pridružim Jacquesu, ki lovi nekoliko bolj plitko, a kako, ko je vrh plitvine najmanj 20 metrov. Kapitanu naylon z blinkerjem vred odtrga sablajrka.

Rib za nas podvodne lovce ni, zato kapitan nareže bonita in meče njegove kose v morje. Morda kaj privabimo? Vsi trije se potapljamo ob padajočih kosih rib, a te zobajo le male ribe.

Na plitvini nismo sami. Poleg naših dveh, je tu še ena barka, ki kroži naokoli. Opazimo štiri boje nabiralcev morskih kumar.

Zgrešim še eno kirnjo, od zelenega, med 10 in 15 kg težkega napoleona pa mi na puščici ostane le velika trda luska. Čeprav sem ga ustrelil s puško Teaksea, Azimuth 115, s tremi cirkularnimi gumami, ga strel ni prebil. Napoleon in grbasta papagajevka imata luske kot oklep, ustreliti ju je treba prav od blizu, najbolje pod kotom 45 stopinj, da je penetracija puščice boljša. Med filmi, ki so dostopni na internetu, napoleona pogosto uplenijo v luknji (se pravi od blizu).

Težka prebojnost napoleona me spomni na krape, ki smo jih lovili v reki Bojani. V spodnjem toku smo lovili brancine in morske lipane – ciplje (vrsti z velikimi očmi tam rečejo guštak). Ribiči s palico pa so tam lovili velike lice in hame.

Jacques je utrujen, preneha, ujel ni nič. Midva s Philippom še vztrajava. Ko mu kirnja, njegova četrta uplenjena riba pod kamen odvleče puščico, ga pozorno spremljam s površine. Ne vem če je doumel, da to delam zaradi njegove varnost? Nevarnost podvodnega lova je premočan individualizem in tudi egoizem. Osebno imam rad, da me za potapljanje v globine večje od 15 metrov ali pri zahtevnem izvlačenju ribe spremlja solovec!

Končamo. Sanjska plitvina mi ni izpolnila sanj pa vendar. Nova, sicer zelo draga izkušnja.

Izkušnja pa še ni končana. Kirnjo podarim znancu, domačemu kuharju in jo v prijetni družbi še nekaterih Francozov pojemo.

Madagaskar, junij 2013
P.S. Po internetu nisem mogel ugotovit katere vrste je kirnja. Francozi ji pravijo Mérou noir. Morda je Epinephelus marginatus ali Epinephelus caninus ali celo nekaj tretjega?