Vane Fortič – 1. del

PRASKETANJE MORSKIH DATELJNOV IN NOBENIH NEUMNOSTI

Vane Fortič in Jože Turk sta najuspešnejša tekmovalca DRM Ljubljana v podvodnem lovu in edina Slovenca, ki sta bila jugoslovanska prvaka med posamezniki in skupaj – ekipno. Skupaj sta lovila, tekmovala in bila poleg Kreša Petroviča tudi začetnike t.i. slovenske šole podvodnega lova. Vane Fortič je bil tudi prvi selektor slovenske reprezentance v podvodnem lovu, je soavtor knjige Podmorski svet in mi, Prešernova družba 1991 ter pisec številnih člankov o podvodnem lovu.

Kaj meniš o podvodnem lovu (PL)?

Ni lepšega kot prežati na brancina, prvi sem mu nadel ime: zeleno sivi morski vitez, kako suvereno plava proti tebi!

Zakaj si takšen navdušenec PL?

Ker podvodni lov ni samo šport, je tudi spoznavanje narave – tudi na kopnem in samega sebe. Podmorski svet je, kot pravi Jacques Cousteau – svet tišine. Pa to je le prispodoba. Zvok se v morju širi po vsem volumnu, zvok je vsepovsod. V plitkem slišiš kako prasketajo morski dateljni v skalah, kako valovi udarjajo v kopno… Ne bom pozabil glasnega zvoka, ki ga je oddajal zobatčev rep, ki je bežal, tik preden bi sprožil puško. Bilo je nekega poletja, na Krfu.

Morska tišina je odmaknjenost od hrupa, ki ga povzroča človekova civilizacija – promet, prehrupna glasba, zvonjenje cerkvenih zvonov… in je tudi tišina, kjer ti ljudje ne morejo govoriti neštetih neumnosti, kot so politične floskule in besede človeške neumnost nasploh.

Tudi če je ulov slab, rad opazujem, kako mimo čolna bežijo gromače (kamnito zidovje hrvaških otokov), ptice, vegetacijo, in poslušam škržate, ki nažigajo v sončnem dnevu.

Pa še nekaj je. V tekmovalnem in v lovu za dušo sem pokazal kaj znam. V poslovnem svetu tega nisem mogel. Predvsem ne zato, ker prevladujejo meni nesprejemljive »vrline« : korupcija, klientelizem, nepoštenost, laž … Tega pod morsko gladino ni. Ulov je odvisen od lovca.

DOBRE OPREME NE MORE ZASNOVATI KABINETNI PROJEKTANT

Oprema danes, kaj meniš o njej? Puška na zrak ali na gumo?

Kot tudi sicer v življenju, se tudi pri uporabi vrste pušk zgodovina ciklično ponavlja. V tropskih morjih so in še uporabljali dolgo sulico, ki so ji za proženje iz roke dodali še krožno gumo. Tu vidim genezo, ki je danes spet pripeljala do uporabe lesenih pušk, ki se prožijo z eno ali več krožnimi gumami.

Za priobalno prežo na Jadranu še vedno uporabljam prastaro puško O.M.E.R 106, enako kot jo tudi Stanko Vidmar. Marsikdo verjetno ne ve, da je konstruktor te puške in ustanovitelj podjetja, ki se v prevodu imenuje »Mehanične delavnice Rezzato«, Valerio Grassi, ki je iz orožarske dejavnosti prešel na proizvodnjo opreme za podvodni lov. Firmo je potem prodal, danes ima drugo: Seatec. Tudi ali še posebej kadar so konstruktorji ali svetovalci nekdanji asi podvodnega lova, pride do dobrih konstrukcijskih rešitev.

Katere so še danes prednosti te »prapuške« pred drugimi sodobnimi gumaricami? Ima doslej najširši naslon za napenjanje puške, je robustna in razmeroma dobro se proži. Prvotni par gum je bil premera 20 mm, rumene barve z navoji iz inoxa, ki so se brezhibno vpeli v plastično glavo zaprtega tipa. Zdaj ko 20 mm gume z navojem niso več v prodaji, moram kupiti tanjše z (žal) plastičnimi navoji, v glavo pa privijem reduktor navoja.

Ko smo se udeleževali novoletnih tekmovanj na Malem Lošinju, je bilo zabavno opazovati, kako so Francozi stegovali roko z gumarico daleč nazaj, da so lahko streljali ribe v luknjah. A vaja dela mojstra in z isto puško so (in še) lahko lovili tudi s tehniko preže in jim je bila zato gumarica univerzalno orožje. Jaz sem razen za kirnje – Medisten 70 cm -pa uporabljal Mares Ministen, 50cm in bi ga za lov ugorjev, vran, škarpin, šargov, konjev v skrivališčih, tudi še danes. A kaj če medtem priplava brancin?

Ko sem pričel pisati odgovore na tvoja vprašanja – (23.11.2011), sem bil na Madagaskarju, in sem komaj čakal, da preizkusim novo opremo: puško iz tikovega lesa, karbonske plavuti, nož…

Puška iz lesa, karbona, aluminija; gume ena, dve, tri, fi 16, 18,20 …kaj uporabljaš ti in zakaj?

Pri marketingu katerihkoli proizvodov razvijajo nove proizvode, enako je pri puškah, iz dveh razlogov: da bi jih lahko dražili, deloma, da bi bile izboljšave v prid funkcije. Prav gotovo vse mogoče finese, ki jih navajajo niso potrebne, morda le kakšnemu redkemu profesionalcu. Tudi puške so podvržene modi.

Deloma tudi zaradi estetike sem se za lov na Madagaskarju odločil za leseno puško. Tikovino za jadrnice s črnimi fugami imam po tleh svoje kopalnice, tudi pogled na novo puško iz tikovine, Teaksea mi nudi zadovoljstvo estetskega užitka in jo imam spravljeno kar v spalnici, kot okras. Številne lastnosti opreme za podvodni lov, tudi pušk in streljanje z njimi so podvržene zakonom fizike, ki jih, če so jim v prid, proizvajalci na ves glas poudarjajo. Nekaj let so npr. pri neoprenskih oblekah izjemno hvalili premaze (srebrne, zlate in bakrene barve), ki naj bi zagotavljali veliko boljšo izolacijo. Takšne obleke naj bi lahko bile za isto temperaturo morja, lahko tanjše. V to sem takoj močno podvomil. Kje so danes te obleke?

Če neka izboljšava le za nekaj odstotkov poveča funkcionalnost, pri tem pa je puška (ali druga potapljaška oprema) precej dražja, se mi zdi nakup nesmiseln. Če se lovcu v praksi nek del opreme pokaže zelo dober, se izplača celo kupiti večje število istih proizvodov, na zalogo. Čez nekaj let bo ta proizvod, verjetno, izven proizvodnje. Poznam nekatere tuje tekmovalce, ki so si za zalogo kupili tudi po 30 istih mask.

Za puško iz tikovega lesa sem se odločil, ker sem jo prej imel možnost preizkusiti in tudi, ker je lep obrtniški izdelek. Puške iz karbona in aluminija so zagotovo enako dobre. Na moji puški imam tri krožne gume premera 16 mm, rumene. Močnejših ne bi mogel napeti, če pa bi jih, bi raje imel dvoje debelejših. Bolj ko je puška enostavna, lažje z njo rokujem. Moja nova puška Teaksea Azimuth 115 je dolga 143cm, ima tri rumene krožne gume, puščice so dolge 160 cm in premera 7,2 mm znamke Trygon, kolesce je iz nerjavečega jekla. Hvalim: puška in kolesce sta enostavne konstrukcije; širok naslon za napenjanje; elastičnost gum; 4 velike trne na puščicah, ki omogočajo razne kombinacije napenjanja; solidno proženje; garancija 6 let. Grajam: teža in okornost na suhem; ročaja ni mogoče sneti (neroden transport); plastičen naslon kazi estetiko lesa; kolesce je brez regulacije hitrosti odvijanja vrvice.

Dilema puška na gumo ali zračna pa ostaja odprta. Vsaka ima svoje prednosti in slabosti. To se mi je potrdilo nazadnje januarja letos, na Madagaskarju. Spoznal sem dva portugalska lovca, ki že deset let lovita tu in videl sem tudi njihov plen: štirideset kilsko zobato tuno, tazarje (podoben wahoo-ju), velike kirnje… Lovita z zračnimi puškami Cyrano.

Kako globoki si najgloblje uplenil ribo?

Nikdar nisem bil globinski lovec! Navsezadnje je pomembno ribo ujeti, ne pa dosegati globinskih rekordov, kar so povsem druge potapljaške discipline prostega potapljanja. Nisem se ukvarjal niti z jogo, niti s kakšnimi drugimi meditativnimi ali dihalnimi tehnikami, ki so danes pogoj za doseganje velikih globin. Poznam le hiperventilacijo.

Na določeni točki, ko sem bil v jugoslovanskem vrhu, sem pričel razmišljati, da bi izboljšal svoje fizične, predvsem globinske sposobnosti s treningi na kopnem… Odločil sem se, da tega ne bom počel, velika dodatna prizadevanja namreč po vsej verjetnosti ne bi povečala mojih možnosti za uvrstitev v jugoslovansko reprezentanco.

Čeprav smo imeli dober sistem za uvrstitev v jugoslovansko reprezentanco, smo Slovenci vedno veljali za kontinentalce in kapetan je lahko tudi subjektivno določal člane. Ne nazadnje je imel Jože ob nekem testiranju med vsemi jugoslovanskimi reprezentanti najboljše psihofizične rezultate pa kljub temu ni bil vedno v ožjem izboru.

Ribe sem najgloblje ujel 21 metrov globoko. Z Alijem Turnškom, dolgoletnim solovcem sva lovila na notranji strani Pelješca, že kakšen teden. Našla sva jato šargov in konjev, ki so se najprej skrili pod kamen, 18 metrov globoko, takoj, ko sva se tja pričela potapljati pa so se premaknile globlje, pod kamen na globini 21 metrov. Morje je bilo mirno, vidljivost odlična in s tehniko braziliane (odmetavanje pasu z utežmi), sva jih ujela skoraj deset kilogramov.

Na vrvi od boje imam z belim lepilnim trakom označeno globino 15 metrov. Do tu, le redko globlje, sem se potapljal tudi sam, globlje pa po pravilu: nikoli se ne potapljaj sam!