alan

Oj,

Ime mi je Alan. Sem (bil) z morja doma, vendar takoj po študiju me je ljubezen zanesla na Dolenjsko. Da sem vsa poletja svoje mladosti večinoma preživel na plaži ne rabim razlagati. Voda je moj element. No, plavanja na površini res ne maram preveč. Sem bolj okoren, nesproščen, v tem ne uživam. Drugače je pod gladino. Nešteto preživelih vodnih norčij. Še danes je moj ritual podoben tistemu izpred 40 tel. Na nogah natikači in brisača čez ramo. Brisačo spustim na začetku pomola, sproščen in nadihan stopim na konec pomola, skok na glavo in se že borim pod vodo z vzgonsko silo. Tako odplavam svojih 40, 50 ali 60 metrov, kar tako, za gušt. Na domači plaži ni nekih globin. Stikam med posameznimi “globelmi”, tu in tam se zagrabim kakšne skale na dnu in opazujem od spodaj navzgor ostale plavalce na gladini.

Svoj čas sem na morju tudi veslal. Enojec, dvojec, dvojni dvojec, četverec, osmerec, jola ipd….. in to zaključil v srdnji šoli. Še danes mi je žal, da sem tako zlahka zapustil ta šport. Kaj naj rečem, mladost je norost.

V Novem mestu so me prijatelji povabili na rekreativno košarko. Vsak petek na moč dve uri igranja košarke. In tako 10 let. Bilo nam je fanj. Super družba. Vendar nor sistem. Med tednom nič, v petek zvečer pa na moč. Vrstile so se poškodbe. In zadnja od njih, pretrgana križna vez levega kolena, je botrovala k temu, da nikoli več nisem prijel žoge v roke. Po enem letu so mi LCA z operativnim posegom rekonstruirali, vendar nikoli več ni bilo tako kot je bilo. Nehal sem tudi smučati. Pred približno desetimi leti vsa z ženo šla na plesni tečaj. Bal sem se, da ne bom mogel več plesati. Pa še vedno hodiva in vztrajava . Prijatelj s plesnega tečaja me je povabil na kayak na Krko. In tako sem se znašel spet v vodi. Že peto leto zapored vztrajam s približno 30 spusti na leto. Moj zadnji večji podvih je bil spust po zgornjem toku Neretve septembra 2013.

Moja žena je vedno v skrbeh, ker sem več pod gladino kot nad njo. Tako je slučajno pred enim mesecem naletela na oglas za predavanja o potapljanju na vdih, ki ga je vodil Jure v čajarni v Novem mestu. DA BOM V VODI BOLJ VAREN – je rekla. In sem zagrabil – udeležil sem se začetnega tečaja. Kar požiral sem informacije. Ogromno novega izvedel. Pri praktičnem delu v bazenu, pa sem presenetil samega sebe. Prvič v življenju sem se preizkušal pod budnim očesom strokovnjaka. Mislim, da je bilo to ključno, da sem se lahko tako sprostil. Pri STA sem v prvem poizkusu po nekaj kontrakcijah prišel ven po cca 2 minutah in pol. V drugem poizkusu, sem šel še malo dlje in prišel ven, ko sem začutil nenavadne pritiske in valove čez glavo – nekaj več kot 4 minute. V tretjem poizkusu je šlo še dlje. Bil sem primerno nadihan in sproščen. Ne mislim. Edina misel mi je bila srce. Zaprem oči in si ponavljam vedno bolj počasi: “Srce mi bije mirno, počasi, in enakomerno”. Ko so se začele kontrakcije, nekje po dveh minutah in pol, bitja srca skoraj nisem več zaznaval. Kontrakcije so bile vedno močnejše, nekje na dve sekundi. Svoje misli sem osredotočil v trebušne mišice oziroma prepono, da sem čimbolj “zgladil” krče. Vmes me je še zmotil refleks – sililo me je kašljati, ker sem bil (in sem šeI) prehlajen. Ko sem tega prebrodil, so se začeli pojavljati tisti čudni valovi, napetosti, ki so prihajale in odhajale. Tu pa tam slišim Jureta: “dobro ti gre”. Še vedno dajem znak, da sem med njimi. Ko že mislim, da ne zmorem več, ker se borim z občutki, ki jih prej nisem poznal, se odločim, da se spustim od roba bazena. Zaplavam pod vodo dva metra stran in se vrnem na rob. Baje me Jure dvakrat dregne po roki, vendar jaz ne odreagiram. Glavo dvignem ven iz vode, spustim iz sebe zrak in sproščeno zadiham. Čudim se, zakaj me je Jure držal za roke (ker baje nisem reagiral ). V mislih sem bil nekako zmeden, sicer pa bp. Tudi jezik sem med pogovorom čudno opletal. Ko mi Jure pove, da je moj čas 5 minut in 10 sekund – ma ne, daj, ne me hecat.

Komaj čakam na morski del tečaja.

lp

Alan

P.S.

Letos bom dopolnil 49 let.